Jedro

Pobeg pred povračilnimi ukrepi okupatorja, ki jih je ta izvajal zoper družine, katerih člani se niso odzvali pozivu za mobilizacijo v nemško vojsko, je šteti za pobeg pred nasilnim dejanjem okupatorja. Nasilno dejanje okupatorja izhaja prav iz dejstva, da je ta izvajal povračilne ukrepe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 145/99-10 z dne 23.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.4.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote S.G. z dne 5.5.1997, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbe 1. člena ter 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 39/98).

Navaja, da je tožnica z družino leta 1944 pobegnila od doma zato, ker sta se njen oče in brat z begom k partizanom izognila prisilni mobilizaciji okupatorja, kar ni sporno. Tožnica je torej pobegnila pred utemeljeno pričakovanim vojnim nasiljem, ki ji je grozilo v obliki povračilnih okupatorjevih ukrepov zaradi tega, ker se njen oče in brat nista odzvala pozivu za mobilizacijo in ker sta vstopila k partizanom. Znano je namreč, da je nemški okupator na Š. praviloma izvajal povračilne ukrepe zoper družine, katerih člani so bili pri partizanih, zato je takšno vojno nasilje lahko utemeljeno pričakovala tudi tožnikova družina, ker sta se oče in brat z umikom k partizanom izognila mobilizaciji. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpolnjen pogoj, ki ga za priznanje statusa begunca zahteva zakon. Ker je bil v postopku glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabljen materialni zakon, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da beg pred prisilno mobilizacijo ni nasilno dejanje ali prisilni ukrep v smislu 1. člena ZZVN. Mobilizacija je pomenila izvajanje splošne vojaške obveznosti, uvedene na okupacijskem območje že v letu 1942. Šlo je sicer za kršitev mednarodnega prava, vendar pa v bistvu za izvajanje splošne okupatorjeve zakonodaje. Beg tožničine družine od doma in priključitev narodnoosvobodilnemu gibanju, je bil posledica strahu pred maščevanjem okupatorjevih oblasti, in ga ni mogoče pripisati konkretnemu nasilnemu dejanju oziroma prisilnemu ukrepu okupatorja. Tako stališče je zavzelo Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, v sodbi št. U 818/97 z dne 20.10.1998, ko je odločilo o zahtevku tožničinega brata L.C. in je ob dejanski situaciji zahtevek zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči, oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica v odgovoru na tožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi njenega brata sicer res odločilo drugače, vendar je bila ta odločitev napačna. Tega se je brat zavedal, vendar odločitve ni izpodbijal, ker je bil prav v času izdaje sporne odločbe v hudi osebni stiski zaradi smrti soproge. Tožena stranka ves čas neutemeljeno uporablja termin "konkretno vojno nasilje", ki ga ZZVN ne pozna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN za priznanje statusa begunca zahteva vojno nasilje, to je nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev in pobeg pred tem nasiljem (1. člen in 1. odstavek 2. člena).

Glede na navedeno ureditev in glede na dejansko stanje, navedeno v izpodbijani sodbi, ki izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za zaključek tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke. Če je okupator izvajal povračilne ukrepe zoper družine, katerih člani se niso odzvali pozivu za mobilizacijo, to pa je po presoji sodišča prve stopnje splošno znano dejstvo in temu tožena stranka ne ugovarja, nasilno dejanje okupatorja izhaja prav iz tega dejstva. Da je tožničina družina pobegnila od doma, ker sta tožničin oče in starejši brat prejela poziv za mobilizacijo v nemško vojsko, med strankama niti ni sporno.

Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega zakona, in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS.