Jedro

Ker je bil tožniku znan obseg njegove škode že ob zaključenem zdravljenju in zaključenem bolniškem staležu dne 28.2.1987, podaja izvedeniških mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje v postopku tožnikove invalidske upokojitve ne more vplivati na to, da bi bilo mogoče upoštevati kasnejši datum za pričetek teka zastaralnega roka. Zato je v skladu s 1. odst. 376. člena ZOR tožnikova odškodninska terjatev zastarala 3 leta po zaključenem zdravljenju. Ker je tožbo vložil šele 4.1.1992 je bil ugovor zastaranja utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4,400.000,00 SIT odškodnine za škodo, do katere je prišlo v škodnem dogodku dne 1.9.1985, ko je tožnik kot pilot med prikazom borbenega leta z letalom strmoglavil v L.in se hudo telesno poškodoval. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri reševanju vprašanja, kdaj je pričel teči zastaralni rok za njegovo odškodninsko terjatev. Odločilno je, kdaj je škoda nastala, torej kdaj je bil tožniku znan obseg njegove nepremoženjske škode.

Razčleniti je potrebno posamezne oblike nepremoženjske škode in upoštevati, da je nepremoženjska škoda znana, ko se stabilizira. Po izvedeniškem mnenju naj bi bil formalni datum, ko so bile posledice škodnega dogodka tožniku znane, datum mnenja invalidske komisije druge stopnje pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej 24.1.1989. Revizija pa meni, da je potrebno upoštevati čas, ki je bil potreben za vročitev mnenja tožniku. Šele od takrat je lahko pričel teči zastaralni rok. Poleg tega pa iz obeh izvedeniških mnenj v tej pravdni zadevi izhaja, da tožnikovo zdravljenje še ni končano in tudi, da se nakazuje verjetnost nove ortopedske operacije. Zaradi nedokončanega zdravljenja tožniku obseg škode še ni bil v celoti znan niti v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Do relativnega zastaranja zato ni moglo priti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da se je tožnik hudo telesno poškodoval v škodnem dogodku, ko je med pilotiranjem civilnega leta ob prikazu borbenega leta z letalom strmoglavil v L. Zdravljenje je trajalo do 28.2.1987, ko je lečeči zdravnik, ki je razpolagal tudi z ustrezno specialistično medicinsko dokumentacijo, tožniku zaključil bolniški stalež. Nato je tekel postopek pri takratni SPIZ za tožnikovo invalidsko upokojitev. Invalidska komisija I. stopnje je 24.1.1988 podala mnenje, da je tožnik invalid III.

kategorije invalidnosti, s čimer se tožnik sicer ni strinjal, vendar je bila enakega mnenja tudi invalidska komisija II. stopnje, ki je zasedala dne 24.1.1989, ki je tožnika tudi osebno pregledala in ga seznanila s svojim mnenjem. Nobena od komisij po ugotovitvah obeh sodišč pri tožniku glede obsega njegove škode ni ugotovila ničesar novega, torej takega, kar ne bi bilo tožniku znano že ob zaključku bolniškega staleža. Zato sta se obe sodišči postavili na stališče, da datum pregleda pri invalidski komisiji ne more biti tisti trenutek, ko prične teči zastaranje tožnikove odškodninske terjatve, pač pa je pomemben datum, ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno, torej 28.2.1987. Kljub temu sta obe sodišči še ugotovili, da je tožnikova odškodninska terjatev zaradi izteka triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) zastarala tudi v primeru, če se upoštevata ta datuma, ko sta obe komisiji zasedali, saj je tožnik vložil tožbo šele 4.2.1992. Tožnik v reviziji izpodbija le ugotovitev obeh sodišč, da je njegova terjatev zastarala tudi v primeru, če se upošteva zanj najugodnejši datum 24.1.1989, ko je podala mnenje invalidska komisija II. stopnje. Tožnik namreč zatrjuje, da so mu bile posledice nesreče znane šele z vročitvijo tega mnenja. Pri tem prezre dejanske ugotovitve obeh sodišč, da ga je invalidska komisija II. stopnje istega dne osebno pregledala in ga tudi obvestila o svojem mnenju, tožnikovo nestrinjanje pa vnesla v zapisnik. Tožnik prezre tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od invalidskih komisij glede obsega tožnikove škode ni ugotovila ničesar novega. Z ugotovitvami in mnenjem invalidske komisije II. stopnje je bil torej tožnik seznanjen že 24.1.1989 in ne šele s prejemom tega mnenja. Tožnik končno prezre svojo lastno trditev v pripravljalnem spisu z dne 14.9.1992 (redna številka 4 spisa), da je bilo njegovo zdravstveno stanje ugotovljeno in da je sam zvedel za posledice nesreče šele z izvedeniškim mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 4.2.1988. Ne glede na doslej obrazloženo pa revizijsko sodišče meni, da sta v obravnavani pravdni zadevi pravilni ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bil tožniku znan obseg njegove škode že ob zaključenem zdravljenju in zaključenem bolniškem staležu dne 28.2.1987 in da zato podaja izvedeniških mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje v postopku tožnikove invalidske upokojitve ne more vplivati na to, da bi bilo mogoče upoštevati kasnejši datum za pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče druge stopnje je pri tem še pravilno poudarilo, da je invalidska komisija lahko podajala mnenje o stopnji tožnikove invalidnosti šele po končanem zdravljenju.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožnik zatrjuje, da je za povzročitelja šteti toženo stranko kot upravljalca letala, s katerim se je ponesrečil. Za obseg škode je po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč zvedel že ob zaključku bolniškega staleža, ko je bilo zaključeno tudi njegovo zdravljenje. Tožnik se pri svoji revizijski trditvi, da naj zdravljenje ne bi bilo zaključeno niti v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, sklicuje na izvedeniški mnenji nevropsihiatra in ortopeda v tej pravdni zadevi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da si pri tem po svoje razlaga ugotovitve obeh izvedencev, ki v zvezi z eventualnim še potrebnim zdravljenjem govorita o zelo nepredvidljivih posledicah okvar čelnega možganskega režnja, do katerih lahko pride tudi do 10 let po poškodbi oziroma o eventualni potrebi nove ortopedske operacije. Oba izvedenca torej govorita o tako imenovani novi škodi, za katero pa tožnik ne zatrjuje, da je do nje sploh prišlo in zato tudi ni bila predmet obravnavanja v tej pravdni zadevi.

Po vsem obrazloženem je zastaranje tožnikove odškodninske terjatve za vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode pričelo teči takrat, ko mu je bil znan obseg škode, to pa je bilo po zaključku zdravljenja in zaključku bolniškega staleža dne 28.2.1987. Ker je tožbo vložil šele 4.2.1992, je bil ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe sta zato materialnopravno pravilni in skladni z določbo prvega odstavka 376. člena ZOR. Revizijsko sodišče je po ugotovitvi, da v postopku pred obema sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, tožnikovo revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.