Jedro

Samo dejstvo, da je tožnica toženki zaračunavala pogodbeno dogovorjene 20 – 30 % višje cene od siceršnjih konkurenčnih cen na trgu, ne more pomeniti škodnega ravnanja tožnice, kot tudi ne ravnanja tožnice v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1,370.505,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje skupaj s pravdnimi stroški. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 11.706,00 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo je tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže ali kot neutemeljeno zavrne, morebitne pomanjkljivosti samo odpravi ali razpiše obravnavo in po njej izpodbijano sodbo potrdi in toženki v plačilo naloži nadaljnje pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je v predmetnem sporu od toženke zahtevala plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni v višini 1,370.505,00 EUR, ker naj bi dne 16. 01. 2008 neupravičeno odstopila od Pogodbe o izvajanju prevoznih storitev, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 01. 01. 2007. Pravno podlago za svojo terjatev je utemeljevala na 4. odstavku 10. člena Pogodbe o izvajanju prevoznih storitev z dne 01. 01. 2007 (priloga A2), v katerem je določeno, da če naročnik (toženec) odstopi od pogodbe pred iztekom šestmesečnega odpovednega roka, mora plačati prevozniku (tožnici) za vsak mesec predčasnega odstopa določeno odškodnino. Toženka je njenemu zahtevku nasprotovala, trdila je, da med pravdnima strankama pogodba z dne 01. 01. 2007 sploh nikoli ni bila sklenjena, veljala pa je Pogodba št. 9800014 o izvajanju mednarodnih transportnih storitev iz leta 1998 (priloga B2), ki nima določb o odškodnini zaradi predčasnega odstopa. Hkrati pa je trdila, da je bila prisiljena od te pogodbe izredno odstopiti zaradi nepravilnosti in škodnega ravnanja tožnice pri izpolnjevanju pogodbe.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka upravičeno odstopila od pogodbe zaradi tožničinih škodnih ravnanj s takojšnjim učinkom in brez odpovednega roka, zato ni ugotavljalo, katera od dveh pogodb je sploh veljala v času odstopa. Kot razlog za takšno odpoved pogodbe je navedlo tako ugotovitve revizijske družbe E (priloga B9), da je toženka pri poslovanju s tožnico utrpela škodo, ki z upoštevanjem primerjalnih tržnih cen v 12 letih znaša od 5,8 do 7,7 milijona EUR, kot tudi številne kršitve pri izvajanju in obračunavanju prevoznih storitev, in sicer obračunavanje višje cene tovora od dejansko pripeljanega, domnevno zaračunavanje nujnih prevozov in obračunavanje posamičnega prevoza namesto kosovnega v primeru, ko je prevoznik pripeljal blago od dveh ali več dobaviteljev. Navedena ravnanja je ocenilo kot nevestna, nepoštena in škodljiva za toženo stranko.

Pritožba najprej pravilno opozarja, da samo dejstvo, da je tožnica toženki zaračunavala pogodbeno dogovorjene 20 – 30 % višje cene od siceršnjih konkurenčnih cen na trgu, ne more pomeniti škodnega ravnanja tožnice, kot tudi ne ravnanja tožnice v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dejstvo sicer je, da je šlo v konkretnem primeru za višje cene prevoznih storitev od primerjalnih cen na trgu, saj temu tožnica niti ne ugovarja. Pomembno pa je, da so bile te cene pogodbeno dogovorjene in sprejete s strani obeh pogodbenih strank. Toženka je očitno šele ob zamenjavi vodstva in opravljeni reviziji s strani družbe E ugotovila, da s tožnico posluje po neugodnih in nesorazmerno visokih cenah. Ker pa so bile te cene pogodbeno dogovorjene in v celotnem času poslovanja niso bile sporne, tožnica pa je prevozne storitve obračunavala v skladu s temi pogodbeno dogovorjenimi cenami, tožnici po naravi stvari ni mogoče očitati povzročanja škode. Tožnica je namreč v tem delu pravilno obračunavala svoje storitve po pogodbeno dogovorjenih cenah, torej pogodbe ni kršila. Kvečjemu si je škodo s takšnim dogovorom povzročila toženka sama oziroma odgovorne osebe, ki so takšen dogovor v njenem imenu in na njen račun sklenile.

Sodišče prve stopnje je kot škodno ravnanje tožnice in s tem razlog za upravičen odstop toženke s takojšnjim učinkom navedlo tudi obračunavanje višje teže tovora od dejansko pripeljanega in domnevno zaračunavanje nujnih prevozov ter obračunavanje posamičnega prevoza namesto kosovnega v primeru, ko je prevoznik pripeljal blago od dveh ali več dobaviteljev, kar naj bi vse skupaj izhajalo iz tabele št. 1 (priloga B15). Tožnica je vseskozi kot tudi v pritožbi temu nasprotovala in zatrjevala, da toženka v vsem obdobju njunega poslovanja od julija 2007 do prenehanja ni zavrnila niti enega samega računa z obrazložitvijo, da cena ni dogovorjena oziroma da gre za obračunano storitev, ki ni bila opravljena, in da naj bi bili napačno zaračunani stroški, kar so izpovedale vse priče, ki so bile v kritičnem času zaposlene pri toženki na področju logistike oziroma komerciale. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje le pojasnilo, da zatrjevana škodna ravnanja tožnice ne morejo biti predmet reklamacije oziroma popravkov računov, saj se odprava zatrjevanih nepravilnosti ne more sanirati z reklamacijami računov, glede na to, da je tožnica v bistvu zaračunavala cene, ki so bile pogodbeno dogovorjene, vendar je šele novo vodstvo toženke ugotovilo, da je prejšnje vodstvo dopuščalo od 20 % do 30 % višje zaračunavanje cen v primerjavi s cenami na trgu. Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora tožnice, zakaj toženka nepravilnosti v obračunavanju (in ne višine dejansko dogovorjenih cen) nikoli ni reklamirala, zahtevala kakršenkoli popravek računa oziroma zakaj iz tega razloga nikoli ni zavrnila nobenega računa tožnice, kar predstavlja odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je bila tožnica tista, ki je kršila pogodbo. Ali je tožnica z (naklepnim) načinom nepravilnega obračunavanja svojih storitev in stroškov kršila pogodbo in dobre poslovne običaje in s tem toženki povzročila škodo, je namreč bistvenega pomena v tem sporu. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do načina poslovanja pravdnih strank, saj naj bi bile po tožničinih trditvah vse pogodbene relacije dogovorjene in podpisane s toženko in tožnica nobenega prevoza ni opravila brez predhodne potrditve s strani toženke, ki so ji bile že ob samem naročilu znane količina, teža blaga, potrebna relacija in cena. Zato je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za presojo tega spora ni relevantna pravilnost obračunavanja prevozov.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno zaključilo, da je tožnica toženki povzročila škodo z zaračunavanjem sicer pogodbeno dogovorjenih, a glede na tržne cene, previsokih cen. Ostala s strani toženke zatrjevana škodna ravnanja pa sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Ravno ta pa bi lahko pomenila relevanten razlog za odstop od (katerekoli) pogodbe s takojšnim učinkom po 106. členu OZ v zvezi 1. odstavkom 626. člena in 627. členu OZ.

V primeru, da ena od pogodbenih strank drugi stranki (namerno) povzroča dodatne stroške oziroma zaračunava storitve, ki jih ni izvršila, in se tako ne drži pogodbenih pogojev in dobrih poslovnih običajev, torej krši pogodbo, je oškodovana pravdna stranka po opozorilu te pravdne stranke upravičena odstopiti od pogodbe. V nasprotju z načelom pravičnosti in dobrimi poslovnimi običaji bi bilo, da bi tej stranki zaradi odstopa od pogodbe iz razloga krivdnega ravnanja druge pravdne stranke naložili v plačilo pogodbeno kazen oziroma odškodnino, sicer dogovorjeno za primer odstopa brez odpovednega roka. Takšna presoja pa je relevantna le v kolikor velja pogodba z dne 01. 01. 2007, česar pa sodišče ni ugotavljalo. V kolikor je namreč veljavna pogodba iz leta 1998, tožnica do svojega zahtevka sploh ni upravičena, saj ta kot rečeno temelji na 10. členu pogodbe z dne 01. 01. 2007. Pri tem pritožbeno sodišče še pritrjuje pritožbi v delu, ki graja stališče sodišča prve stopnje, da pogodba z dne 01. 01. 2007 s hkratno določitvijo obojestranskega odpovednega roka in nemožnostjo prekinitve pogodbe brez predhodnega soglasja obeh pravdnih strank pravzaprav stranki, ki ni več zainteresirana za poslovno sodelovanje, jemlje pravico do odpovedi pogodbe. Pogodba z dne 01. 01. 2007 namreč jasno določa, da je pogodbo mogoče odpovedati s šestmesečnim odpovednim rokom, ki velja tako za eno kot za drugo stranko, kar pomeni, da sta pravdni stranki odpovedni rok določili in ga tudi dejansko imeli možnost izkoristiti.

Ker se sodišče prve stopnje z resničnostjo in utemeljenostjo trditev in ugovorov pravdnih strank glede nepravilnosti obračunavanja prevozov in stroškov s strani tožnice ni ukvarjalo, niti ni presojalo veljavnosti pravne podlage vtoževane terjatve, torej o teh odločilnih dejstvih ni navedlo nikakršnih razlogov oziroma so bili ti sami s seboj v nasprotju, je zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (1. odst. 354. člen ZPP). V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje najprej moralo opredeliti do veljavnosti obeh pogodb in ugotoviti, katera od obeh je veljala v kritičnem času – trenutku odpovedi pogodbe. V primeru, da bo sodišče presodilo, da je v konkretnem primeru relevantna Pogodba o izvajanju prevoznih storitev z dne 01. 01. 2007, bo moralo v nadaljevanju presoditi veljavnost 5. odstavka 10. člena te pogodbe. V luči te presoje bo moralo ponovno ugotavljati, ali so s strani toženke zatrjevana, pa po napotilu pritožbenega sodišča relevantna škodna ravnanja tožnice tudi podprta z zadostnimi dokazi oziroma če niso, v tej smeri izvesti še ostale predlagane dokaze s strani toženke. V zvezi s tem se bo moralo opredeliti tudi do trditev tožnice. V primeru neizkazanosti tožničinih škodnih ravnanj pa bo moralo po potrebi preizkusiti še ostale ugovore toženke glede ekskluzivnosti pogodbe, narave vtoževane terjatve, njene višine in morebitnega zmanjšanja.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP.