Jedro

Po določilu 117. člena zakona o dedovanju (ZD) je pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, pogodba med preživljavcem in preživljancem o odplačni odtujitvi njegovih nepremičnin, katerih izročitev pa je odložena do njegove smrti (pogodba o dosmrtnem preživljanju). Takega značaja je po določilu šestega odstavka istega člena tudi pogodba, s katero se proti obljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali skupnost premoženja ali da bo en pogodbenik skrbel za drugega in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb ali kaj drugega v istem namenu. Preužitkarska (tudi izročilna) pa je po sodni praksi pogodba, s katero pogodbenika dogovorita medsebojne obveznosti podobno kot so urejene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, le da je izročitev premoženja izvršena že ob sklenitvi pogodbe. Vse te pogodbe so odplačne. Odplačna je po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopne tudi "darilna" pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 17.5.1975. Toda ta pogodba tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja izročilne (preužitkarske) ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot sta to pravilno zaključili nižji sodišči. Naveden materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj o pravni naravi sporne pogodbe je pravilen zato, ker ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Namreč iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica prepustila toženki v last 1/4-inko (to je polovico svojega polovičnega soslastninskega deleža) v hribovitem svetu ležeče kmetije zato, da je s tem poplačala toženkino dolgoletno delo na posestvu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je med pravdnima strankama dne 17.5.1975 sklenjena darilna pogodba, s katero je tožnica darovala toženki polovico svoje polovice nepremičnin, vl. št. 79 k.o. J., odplačen pravni posel, ki vsebuje elemente izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju in nadaljnji zahtevek, da se navedena odplačna pogodba razveže ter da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba odplačen posel, s katerim je tožnica poplačala toženki njeno dolgoletno delo na njenem posestvu, kar je bilo ugotovljeno že v pravdi leta 1977 in da pogodba ne vsebuje elementov izročilne pogodbe ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji zatrjuje, da je očitno, da je tožnica imela v mislih odplačno pogodbo, z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Upoštevati bi bilo potrebno njeno tedanjo voljo, ki je takšna kot v tem postopku ter se je želela s pogodbo zavarovati, da bi imela na stara leta toženkino oskrbo. Pobijana odločitev, ki vsega tega ni upoštevala, je materialnopravno nepravilna.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo materialnopravno pravilnost sodbe sodišča druge stopnje na podlagi v reviziji uveljavljenih razlogov, glede postopkovnih kršitev pa le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena tožničina revizija niti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Po določilu 117. člena zakona o dedovanju (ZD) je pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, pogodba med preživljavcem in preživljancem o odplačni odtujitvi njegovih nepremičnin, katerih izročitev pa je odložena do njegove smrti (pogodba o dosmrtnem preživljanju). Takega značaja je po določilu šestega odstavka istega člena tudi pogodba, s katero se proti obljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali skupnost premoženja ali da bo en pogodbenik skrbel za drugega in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb ali kaj drugega v istem namenu. Preužitkarska (tudi izročilna) pa je po sodni praksi pogodba, s katero pogodbenika dogovorita medsebojne obveznosti podobno kot so urejene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, le da je izročitev premoženja izvršena že ob sklenitvi pogodbe. Vse te pogodbe so odplačne. Odplačna je po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopne tudi "darilna" pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 17.5.1975. Toda ta pogodba tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja izročilne (preužitkarske) ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot sta to pravilno zaključili nižji sodišči. Naveden materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj o pravni naravi sporne pogodbe je pravilen zato, ker ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Namreč iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica prepustila toženki v last 1/4-inko (to je polovico svojega polovičnega soslastninskega deleža) v hribovitem svetu ležeče kmetije zato, da je s tem poplačala toženkino dolgoletno delo na posestvu in ker je toženka mati sedmih še nepreskrbljenih otrok, katerih oče je tožničin sin, kar je vse zapisano v pogodbi, v kateri pa ni zapisanega ničesar o morebitni oskrbi, pomoči ali podobno v korist tožnice, ki je začela drugačen poslovni namen in vsebino pogodbe zatrjevati šele po 20 letih od dneva sklenitve ter da je toženka nastopila posest in uživanje s pogodbo pridobljenih nepremičnin z dnem podpisa same pogodbe. Nadalje pa iz ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da je tožnica že leta 1977 vložila tožbo zaradi razveljavitve sporne pogodbe na Občinskem sodišču v Celju pod št. P 214/77 in da je bil njen zahtevek zavrnjen, ker se je ugotovilo, da je pogodba odplačna in da je tožnica z njo izročila toženki nepremičnino zato, ker je ta 7 let delala na njenem posestvu. Take ugotovitve so torej dajale zanesljivo podlago za zaključek, da sporna pogodba ne vsebuje elementov izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter je bil zato celoten tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. To pa pomeni, da materialno pravo v postopkih sodišč druge in prve stopnje ni bilo nepravilno uporabljeno. Drugačna revizijska izvajanja, ki deloma širijo tudi tožbeno podlago (kar je možno le do konca glavne obravnave - prvi odstavek 190. člena ZPP), po povedanem niso utemeljena. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).