Jedro

Ker v konkretnem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 157. člena Ustave in ker tudi po določilu 3. člena ZUS-1 ne morejo biti predmet sodne presoje v upravnem sporu akti in dejanja nosilcev sodne veje oblasti, ki so sprejeti v izvrševanje njihovih ustavnih pristojnosti, za kar gre v konkretnem primeru, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je s pisno vlogo z dne 29. 5. 2015, ki jo je vložil priporočeno po pošti, sprožil upravni spor s tem, da jo je naknadno po pozivu sodišča dopolnil še z dodatno pisno vlogo z dne 24. 6. 2015, v kateri pojasnjuje, da je z izpodbijanim sklepom št. I Kpd 3263/2014 z dne 14. 4. 2014 sodnik A.A. ob sklicevanju na 5. odstavek 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev Okrajnega sodišča v Domžalah kot neutemeljeno, četudi istočasno priznava napako pri odpošiljanju vabila tožniku, zaradi česar tožnik očita toženi stranki površnost in malomarno delo. Toženi stranki pri tem še očita, da ni preverila njegovega dejanskega statusa, niti statusa prvo obtoženega, kar naj bi nakazovalo na pristranskost vodenja preiskovalnega dejanja, češ da „točno sledi zahtevam tožilstva“. V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom, št. Su 25/2015-5 z dne 12. 5. 2015, pa toženi stranki očita, da naj bi v njem navajala ista dejstva, kot v prvo izpodbijanem sklepu, št. I Kpd 3263/2014 z dne 14. 4. 2014, kar naj bi utemeljevalo zaključek, da se tožena stranka ni seznanila z dejanskim stanjem postopka, ampak naj bi navedla zgolj prepis prvo izpodbijanega sklepa. Tožnik iz navedenih razlogov v tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da v upravnem sporu zaradi kršenja tožnikove pravice do poštenega sojenja razveljavi oba izpodbijana sklepa in ustavi postopek, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I Kpd 3263/2014. 2. Sodišče glede na sprejeto odločitev ni vročalo tožbe v odgovor toženi stranki, ker je presodilo, da tožba ni dovoljena.

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. Na podlagi 2. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) mora sodišče ne le ob samem predhodnem preizkusu tožbe, pač pa tudi ves čas med trajanjem postopka vse do sprejema končne odločitve v upravnem sporu, po uradni dolžnosti paziti na kumulativno izkazanost oziroma obstoj procesnih predpostavk, ki so taksativno določene z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ob predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da ni podana katerakoli izmed taksativno naštetih procesnih predpostavk iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki morajo biti, kot rečeno, kumulativno izpolnjene, da sodišče tožbo obravnava po vsebini oziroma meritorno. V primeru pa, če sodišče, kot v obravnavani sporni zadevi ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže. Na razloge iz 36. člena ZUS-1 mora sodišče, kot rečeno, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

5. Sodišče namreč v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. ZUS-1 v 3. členu določa, da upravni akti niso tisti akti, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Prav tako pa v 1. odstavku 5. člena ZUS-1 še določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V konkretnem primeru pa tožnik izpodbija dva uvodoma navedena sklepa, in sicer prvo izpodbijani sklep št. I Kpd 3263/2014 z dne 14. 4. 2015, s katerimi ni bilo ugodeno zahtevi tožnika za izločitev Okrajnega sodišča v Domžalah v zadevi št. I Kpd 3263/2014 in hkrati tudi drugo izpodbijani sklep tožene stranke št. Su 25/2015 z dne 12. 5. 2015, s katerim ni bilo ugodno zahtevi tožnika za izločitev sodnika A.A. v zadevi št. I Kpd 3263/2014. Zato sodišče - ne glede na tožbene navedbe, da tožnik uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva temeljnih človekovih pravic iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), tožbeni zahtevek obravnava tako, kot je postavljen v tožbi, predhodno povzeti v obrazložitvi tega sklepa pod točko 1, v skladu z določilom 2. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku pa ima po mnenju sodišča tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, in sicer so mu na razpolago tako redna pravna sredstva zoper zatrjevane kršitve človekovih pravic v kazenskem postopku in tudi izredna pravna sredstva, po njihovem izčrpanju pa ima na voljo tudi ustavno pritožbo.

6. Navedeno pomeni, da ima torej tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku, zato ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave za odločanje tega sodišča v upravnem sporu, niti po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 niti po 2. odstavku 157. člena Ustave, ki sta za obravnavani primer relevantna glede na tožnikove navedbe o zatrjevanem domnevnem posegu organa sodne veje oblasti, sedaj tožene stranke, v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine (iz 6. člena EKČP), četudi tožnik glede tega niti ne navaja, da bi mu ne bilo zagotovljeno sodno varstvo pred Višjim sodiščem v Ljubljani, o katerem je bil tožnik izrecno poučen s pravnim poukom v uvodoma navedenem drugo izpodbijanem sklepu tožene stranke št. Su 25/2015 z dne 12. 5. 2015. 7. Sodišče sicer na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj (oziroma opustitev), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru oziroma pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo, torej zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti Upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča. Enako stališče je že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v odločbi št. I Up 50/2013, nato pa ga je še večkrat ponovilo, med drugim v sklepu št. I Up 10/2015 z dne 22. 1. 2015. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, sodišče pa v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj po določilih 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave le v primeru in pod pogojem, če sta kumulativno podana oba predpisana pogoja: prvi pogoj je, da takšno dejanje ali akt posega v ustavne pravice posameznika, drugi pogoj, ki mora biti prav tako izpolnjen, pa je, da posamezniku ni na voljo drugo (učinkovito) sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, ali ima tožnik za varstvo svojih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo in če je temu tako, ali je le-to tudi učinkovito.

8. Ker je po povedanem v konkretnem primeru sodišče ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 157. člena Ustave in ker tudi po določilu 3. člena ZUS-1 ne morejo biti predmet sodne presoje v upravnem sporu akti in dejanja nosilcev sodne veje oblasti, ki so sprejeti v izvrševanje njihovih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1 in 2. odstavek 4. člena ZUS-1), za kar gre v konkretnem primeru, v katerem tožnik s tožbo izpodbija uvodoma navedena sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah, je moralo zato tukajšnje sodišče njegovo tožbo v upravnem sporu zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je v obravnavanem primeru sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.