Jedro

Pri odstranitvi stanovanjskega objekta ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja in zato pri tej vrsti posega ne pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN, temveč po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Sanacije kot predvidenega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN namreč ni mogoče razlagati v smislu legalizacije sporne gradnje, kot to zmotno meni tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.3.2002, s katero je ta delno spremenila izrek odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 21.6.2001, in to tako, da je odpravila prepoved prijave stalnega prebivališča, v ostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnila. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje med drugim odločil, da mora tožnik v roku 180 dni po prejemu odločbe odstraniti stanovanjsko hišo v gradnji, tlorisnih izmer 12,20 x 9,00 m (zgrajene temelje in klet oziroma pritličje z armirano betonsko ploščo), vse na zemljišču s parc. št. 54 in 55 obe k.o... ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Hkrati so bile investitorju odrejene tudi prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom v odločbi tožene stranke. Le dejstvo, da je tožnik z gradnjo spornega objekta pričel, ne da bi poprej pridobil lokacijsko dovoljenje, je tudi po presoji sodišča prve stopnje zadostna podlaga za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbah 1. odstavka 73. in 76.c člena ZUN. Na odločitev v tem upravnem sporu pa ne more vplivati ugovor tožnika, da bi mu z odstranitvijo objekta nastala velika materialna škoda, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, saj bo nedvomno lahko pridobil upravno dovoljenje. Slednje dokazuje z dopisom Občine M. z dne 3.4.2003, iz katerega naj bi bilo razvidno, da bosta sporni parceli postali zazidljivi. Legalizacija objekta, zgrajenega brez upravnega dovoljenja, je mogoča le na podlagi pravnomočnih oziroma dokončnih upravnih dovoljenj, ki jih izda upravni organ, pristojen za gradnje, teh pa tožnik nima. Res je, da so sanacije nezakonitih posegov v prostor že po naravi stvari povezane z visokimi stroški, vendar tega pri določanju vsebine urbanističnih inšpekcijskih ukrepov glede na jasne določbe 73. člena ZUN ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi namreč večina nedovoljenih posegov v prostor ostala nesankcionirana, kar pa ni bil namen zakonodajalca. Odložitev izvršbe prvostopenjske odločbe je stvar organa, ki je pristojen za izvršbo, zato se mora tožnik s tem zahtevkom obrniti na organ prve stopnje.

Po vpogledu v predložene listine je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse ni utemeljen. Iz predloženih listin je razvidno, da tožnik prejema plačo, v letu 2001 je bil zavezanec za dohodnino, dohodninska zavezanka je tudi njegova žena, mladoletni hčerki pa sta dolžna oba preživljati skupaj. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da premoženjsko stanje tožnika ni takšno, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, zato je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks s sklepom zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zakonodajalec v 73. členu ZUN s predvideno možnostjo sanacije posega v prostor imel v mislih prav primere, kakršen je tožnikov. Poseg v prostor bo namreč v konkretnem primeru saniran z naknadno pridobitvijo vse potrebne dokumentacije za legalizacijo objekta. V dokaz svojih trditev, da z legalizacijo njegovega objekta ne bo nobenih težav, prilaga dopis Občinske uprave Občine M. z dne 23.6.2003, iz katerega je razvidno, da je zemljišče parc. št. 54 in 55 k.o... v predlogu sprememb in dopolnitev dolgoročnega plana Občine M., opredeljeno kot zazidljivo. Postopek sprejemanja dolgoročnega plana je trenutno v fazi razgrnitve, ki bo trajala od 1. julija do konca septembra, sam postopek sprememb in dopolnitev dolgoročnega plana pa bo zaključen do konca leta ter bo takrat mogoča legalizacija spornega objekta. S tem pa bo saniran poseg v prostor. Tožnik prosi za oprostitev plačila sodnih taks, saj nima večjega premičnega in nepremičnega premoženja, prejema nizke osebne dohodke in bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Za odločitev o zadevi je pravno pomembno dejansko in pravno stanje v času ukrepanja urbanističnega inšpektorja. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v času inšpekcijskega ogleda oziroma v času izdaje inšpekcijske odločbe ni imel ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 54 in 55 obe k.o..., kar je predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato je bil tožniku v skladu z določbo 73. člena ZUN utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve spornega objekta. Postopek pridobivanja dovoljenj je povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljene gradnje stanovanjskega objekta. Pri odstranitvi stanovanjskega objekta ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja in zato pri tej vrsti posega po presoji pritožbenega sodišča ne pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN, temveč po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Sanacije kot predvidenega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN namreč ni mogoče razlagati v smislu legalizacije sporne gradnje, kot to zmotno meni tožnik. Legalizacija nedovoljenega posega v prostor pa je lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede oprostitve plačila sodnih taks. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, ko je v obravnavani zadevi presojalo, ali bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegova družina, pravilno upoštevalo tožnikove dohodke in njegovo premoženjsko stanje, kot tudi dohodke in premoženjsko stanje njegovih družinskih članov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik in njegova žena prejemata redne dohodke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče glede na določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.