Jedro

Pri simuliranem pravnem poslu gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov, ki naj učinkuje navzven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 436/2016 z dne 25. maja 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Ugotovi se, da je Kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožečo stranko J. M., Celje in toženo stranko G. S.,Cesta na Lokrovec 33, 3000 Celje, z dne 30. 08. 1999, nična. 2. Tožena stranka je dolžna v roku 15-ih dni od prejema pisnega odpravka te sodne odločbe tožeči stranki izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino z vsebino: G. S., Cesta na Lokrovec 33, 3000 Celje, EMŠO ..., izrecno in brezpogojno dovoljuje, pri sebi lastnem deležu do celote pri nepremičnini ID znak: ...-1691-1 (posamezni del stavbe štev. 1 v stavbi štev. 1691, k.o. ...), ID 5561966, vknjižbo lastninske pravice v korist: J. M., Aškerčeva ulica 13, 3000 Celje, EMŠO ..., do celote. II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.028,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka razsodilo, da kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, sklenjena dne 30. 8. 1999 ni nična in je zato tožbeni zahtevek v ugotovitvenem delu, kakor tudi v dajatvenem delu, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je imela tožnica sredi leta 1999 hude finančne težave, ki so ji predstavljali tako vrnitev dolga do svojega delodajalca, kakor tudi do drugih. Tožnica je sama stopila v kontakt s tožencem z namenom, da si pri njemu izposodi denar, zato sta dogovorila ustno posojilno pogodbo, nato pa sta podpisali v pisarni odvetnice predkupno prodajno pogodbo za stanovanje. Tega dne pa je toženec v pisarni odvetnice tožnici izročil tudi dogovorjeno posojilo. S predkupno pogodbo z dne 28. 6. 1999 se je tožnica kot prodajalka zavezala prodati dvosobno stanovanje na naslovu Miklošičeva ulica 11b, tožencu takoj, ko bo vknjižena etažna lastnina, najkasneje pa v roku treh mesecev in to za kupnino 48.600,00 DEM. S kupoprodajno pogodbo z dne 30. 8. 1999 pa je tožnica stanovanje prodala tožencu za kupnino 48.600,00 DEM, glede katere je v pogodbi zapisano, da je v celoti poravnana. Tožnica se je takoj po plačilu davka in po overitvi pogodbe zavezala tožencu izročiti ključe in izprazniti stanovanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pristala na sklenitev predkupneprodajne pogodbe, saj je nujno potrebovala posojilo. Tudi iz zapisnika Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 350/2005 z dne 26. 4. 2006 izhaja, da je tožnica vedela, da je prišlo do sklenitve prave kupoprodajne pogodbe in ne do pogodbe glede zastave stanovanja, saj je menila, da bo po tem, ko bo tožencu vrnila denar, ponovno prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe, s katero bi ji toženec vrnil stanovanje. Tudi svoji materi je izpovedala, da je sklenila kupoprodajno pogodbo. Na podlagi izpovedbe odvetnice pa je sodišče ugotovilo, da je znesek, kot sta ji ga povedali stranki, vnesen v predkupoprodajno pogodbo. Ker je bila kupnina poravnana ob podpisu predkupoprodajne pogodbe, sta ji stranki naročili, da glede kupnine v kupoprodajno pogodbo zapiše, da je bila dogovorjena kupnina v celoti poravnana. Dokazni postopek je tako pokazal, da so neutemeljene tožničine navedbe, da je kupoprodajna pogodba z dne 30. 8. 1999 navidezna in posledično nična. Tožnica je namreč povsem jasno, tako v tem postopku kot v drugih postopkih izpovedovala, da ji je bilo znano, da s sporno pogodbo prodaja stanovanje, slednje pa potrjuje njen podpis na pogodbi. Volja pogodbenih strank s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 30. 8. 1999 tako ni bila zgolj ustvariti zunanji videz kupoprodajne pogodbe, temveč je šlo za pravo pogodbeno voljo, za sklenitev takšne prodajne pogodbe. Sodišče tako ni našlo razlogov, da bi sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po navideznosti pogodbe, katero bi zadele posledice ničnosti po 104. členu ZOR. Sodišče je v nadaljevanju tudi ugotovilo, da v prodajni pogodbi niso podani ne subjektivni, ne objektivni elementi, ki morajo biti podani za oderuštvo. Iz predkupne pogodbe z dne 28. 6. 1999 namreč izhaja, da je bila dogovorjena kupnina v celoti poravnana in to v znesku 48.600,00 DEM. S podpisom predkupoprodajne pogodbe je tožnica potrdila prejem kupnine v višini 48.600,00 DEM in sodišče dvomi, da bi tožnica takšno pogodbo podpisala, če denarja ne bi sprejela. Sodišče tako verjame tožencu, da je J. M. posodil 48.600,00 DEM, na kolikor sta s tožnico ocenila vrednost stanovanja. Ta denar pa si je izposodil pri bratu, nekaj pa je imel svojega. Ker je sodišče zaključilo, da je tožencu uspelo dokazati, da je tožnici v pisarni odvetnice G. izročil znesek 48.600,00 DEM v višini vrednosti stanovanja, kot je to navedeno v obeh pogodbah, sta s tem podana ekvivalenta izročitve in prejema in zato je sodišče izključilo možnost oderuštva. Sodišče prve stopnje pa v sklenjeni prodajni pogodbi z dne 30. 8. 1999 ni našlo prepovedane klavzule, ki jo prepoveduje 132. člen SPZ, v času sklenitve prodajne pogodbe pa 69. člen ZTLR in 573. člen ZOR. Comissiorni dogovor je prepovedan le v fazi ustanovitve oziroma trajanja zastavne pravice vse do zapadlosti terjatve, kupoprodajna pogodba z dne 30. 8. 1999, ne more biti nična, ker je terjatev že zapadla pred njeno sklenitvijo. Prav tako s sklenitvijo pogodb ni bil kršen cilj prepovedi legix commissoriae, ki je v varovanje dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da je bilo stanovanje vredno več, kakor je znašala pogodbeno dogovorjena in izročena kupnina. Glede na ugotovitve, da kupoprodajna pogodba z dne 30. 8. 1999 ni nična, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in zahtevek na izstavitev, za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine, kot to izhaja iz izreka sodbe. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti navideznost pravnega posla, ker je bil namen tožnice v tem, da od toženca pridobi posojilo, ne pa da mu izroči stanovanje. Sodišče je v tej zvezi napravilo napačno dokazno oceno izpovedi prič A. J., J. Š., saj bi na podlagi njune izpovedbe moralo ugotoviti, da je dejansko šlo samo za sklenitev posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje glede ugotovitve, da je toženec tožnici izročil celotno kupnino v znesku 48.600,00 DEM. Toženec namreč nikoli ni pojasnil, od kod in kako je tožnici izročil denar kot posojilo in kako kupnino za stanovanje. Prodajna pogodba je navidezna, saj toženec ni pojasnil, da je tožnici izročil posojilo ali kupnino. Če pa ji je toženec izročil posojilo, potem bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti ničnost tega posla, saj je toženec pridobil zavarovanje na predmetnem stanovanju, katerega je nato dejansko tudi pridobil v last. Dogovor o prehodu lastninske pravice in prodaji po določeni ceni sta veljavna, če sta sklenjeni po zapadlosti zavarovane terjatve. Zato je sodišče zmotno uporabilo določbo 132. člena SPZ, oziroma je ni uporabilo pa bi jo, glede na dejanske ugotovitve moralo. Obe pogodbi sta predstavljali simuliran pravni posel, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo člena 104 ZOR. Toženec nikoli ni trdil, da je bilo posojilno razmerje med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati verodostojnost ali neverodostojnost priče A. S. glede na dejstvo, da je z njim živela v izvenzakonski skupnosti in je imela s tem interes, da priča v korist toženca. Tožnica je v zvezi z dokazno oceno sodišča o izjavah tožnice v postopku P 350/2015 navajala, da so pravno to nepotrebni in nerelevantni razlogi, kajti med pravdnima strankama sploh nikoli ni bilo sporno, da je tožnica vedela, da podpisuje predkupno pogodbo in kupno pogodbo trdila je le, da je bila dejanska volja pogodbenih strank drugačna in da je šlo za navidezni, simuliran pravni posel. Sodišče prve stopnje je tudi napačno dokazno ocenilo izpoved priče S. G. Bistveno namreč je, ali je tožnica želela in imela voljo skleniti kupoprodajno pogodbo in ali je šlo med pravdnima strankama za sklenitev navidezne pogodbe za zavarovanje posojila, kar pa je toženec očitno izkoristil in jo je izigral in je s tem tožnico ogoljufal. Stranki sta namreč v kupoprodajni pogodbi zapisali, da je bila kupnina plačana ob podpisu predkupoprodajne pogodbe. Tožnica je prejela le 12.000,00 DEM posojila, ni pa prejela zneska kupnine v višini 48.600,00 DEM. Zato tudi razlogi sodbe v točki 18. obrazložitve sodišča prve stopnje dokazujejo, da je zmotno uporabilo 132. člena SPZ. Četudi bi tožnica prejela posojilo v znesku 48.600,00 DEM, potem je pogodba v dogovoru, da upnik pridobi lastnino na predmetu zavarovanja, nična. Tožnica poudarja, da v spisu ni nobenega dokaza, da je toženec tožnici posodil znesek 48.600,00 DEM, da si je toženec od svojega brata izposodil znesek 40.000,00 DEM in da bi naj tožnica svojemu delodajalcu vrnila več kot 10.000,00 DEM. Sodišče se je odločilo že vnaprej kateri priči bo verjelo in kateri ne, da je lažje obrazložilo zavrnilno sodbo. Tožnica pa še navaja, da je toženec nedvomno izkoristil njeno težko situacijo in stisko in je izkoristil situacijo med strankama s sklenjeno navidezno, simulirano pogodbo. Sodišče je samovoljno in enostransko analiziralo pogodbo, kar je imelo za posledico, da je tožnica oškodovana. Tudi zaslišani J. Š. je potrdil, da je tožnica z vsemi silami iskala kredit, da je bila neuspešna na bankah in da je nujno potrebovala denar. Ker tožnica nikoli ni imela namena prodati stanovanja, ampak je šlo pri kupoprodajni pogodbi za navidezen posel, je pri takšnem poslu toženec tožnico močno ogoljufal, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ničnost pravnega posla. Sodba nima obrazložitve o elementih oderuške pogodbe in o elementih izrabe stiske in težkega gmotnega stanja tožnice, ter njene lahkomiselnosti, da toženec njunega dogovora o sklenitvi kupoprodajne pogodbe za zavarovanje posojila ne bo izkoristil. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejanski stan sklepanja in vsebine, s to tožbo izpodbijane prodajne pogodbe z dne 30. 8. 1999 in je ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno zavrnilo ugotovitveni zahtevek na ničnost te prodajne pogodbe in posledično tudi dajatveni zahtevek.

6. Tožnica najprej v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 30. 8. 1999 ni šlo za navidezen pravni posel. Res je, da navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravno poslovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani za izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri tem nastala zmotna predstava. Dokazno breme, da sta s tožencem želela nekaj drugega od tistega, kar sta dala zapisati v prodajni pogodbi z dne 30. 8. 1999, je bilo na strani tožnice.1 Po zaključku sodišča druge stopnje pa tožnici ni uspelo tega dokaznega bremena, da bi dokazala, da se je za to prodajno pogodbo z dne 30. 8. 1999 skrivala druga pogodba. Vse okoliščine sklepanja te prodajne pogodbe, kot te izhajajo iz tega pravdnega postopka, kakor tudi iz pravdnega postopka P 350/2005, kjer se je prav tako ugotavljala njena ničnost iz identičnih razlogov pa izhaja, da je tožnica sklenila pisno prodajno pogodbo, v kateri je bil dogovorjen tako predmet prodaje, kakor tudi pogodbena cena in je izrecno v tej pogodbi pisno zapisano, da je bila kupnina v znesku 48.600,00 DEM v celoti izročena s strani kupca prodajalki, saj je v točki III. pogodbe zapisano, da je dogovorjena kupnina v celoti poravnana. Gre za kupnino v znesku 48.600,00 takratnih DEM, ki po zaključku sodišča prve stopnje predstavlja realno vrednost stanovanja in pomeni, da je šlo za ekvivalent dajatev obeh sedanjih pravdnih strank, da torej tožena stranka ni prejela stanovanja, ne da bi za to plačala kupnino. Tožnica je bila v času sklepanja te pogodbe odrasla oseba, ni dokazala kakršnekoli pogodbene hibe glede njene poslovne sposobnosti, v pisarni odvetnice je podpisala posojilno pogodbo, sama je izjavila, da je posojilno pogodbo prebrala, da se je torej seznanila z njeno vsebino in zato bi kot odgovorna oseba v primeru, da je šlo le za posojilo v manjšem znesku od navedene kupnine, morala to vsekakor uspešno protestirati in bi se to zapisalo v tej ali kakršnikoli drugi listini. Kot odrasla in poslovno sposobna oseba je nato odšla na davčni urad in je tam podala prijavo za odmero davka. Nato je odšla prostovoljno k notarju in je svoj podpis na prodajni pogodbi prostovoljno overila. Takšno postopanje same tožeče stranke, tako ne izkazuje navideznosti pravnega posla in je zato sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem in vprašanjem ničnosti zaradi navideznosti, pravilno uporabilo določbo člena 50/II in člena 104 OZ, ker ni ugotovilo zakonskega dejanskega stanu za uporabo teh določb materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do, v tožbi izpostavljenega vprašanja takoimenovanega oderuštva. Sodišče je res ugotovilo, da je tožnica imela določene težave v zvezi z izposojenimi oz. dolgovanimi zneski. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnica ni bila brez premoženja, saj je razpolagala s predmetnim stanovanjem, katerega je nato tudi dejansko, s prodajno pogodbo prodala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je to storila z namenom, da se reši svojih dolgov. Ker je tožnica tako imela premoženje, to premoženje pa je nato tudi pravno veljavno prodala s prodajno pogodbo z dne 30. 8. 1999, v tem življenjskem primeru tako ni mogoče govoriti o tem, da je toženec tožnico z oderuštvom ogoljufal, da je izkoristil njeno stisko. Tožnica je imela premoženje, s svojim podpisom v predprodajni pogodbi in v kupoprodajni pogodbi je potrdila, da je sprejela znesek 48.600,00 DEM, kateri je ustrezal protivrednosti izročenega stanovanja in zato o pravnem pojmu oderuštva v konkretnem primeru ne more biti govora. Sodišče prve stopnje je tudi v tej zvezi pravilno dokazno ocenilo tako izpoved tožnice, kakor toženca in tudi vseh zaslišanih prič, zato ni podan pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi pritožba v tem, da sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno, metodološko ocenilo izpovedi prič in sicer vsake posamezne in vseh skupaj (člen 8 ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno verjelo toženčevi zunajzakonski partnerici, saj dejstvo, da nekdo živi z drugim v zunajzakonski skupnosti to še ne pomeni, da ne bo govoril tistega, kar resnično ve o posamičnem življenjskem primeru. Ker tako ne gre za nesorazmernost dajatev, ker je sodišče pravilno dokazno zaključilo, da je tožencu uspelo dokazati, da je tožnici v pisarni odvetnice G. izročil znesek 48.600,00 DEM, niso podani elementi oderuštva in tudi zaradi tega razloga, izpodbijana pogodba ni nična.

8. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno materialnopravno opredelilo do vprašanja tako imenovane prepovedi lex commissoria, ki jo je takrat določal 973. člen ZOR, in pa 69. člen ZTLR, sedaj jo pa določa 132. člena SPZ. Res je, da za obstoj oderuštva ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšane pogodbene stranke, ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za ekvivalent obeh dajatev, izraženih v kupoprodajni pogodbi z dne 30. 8. 1999 in ker ne gre za učinek, ki je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima zastavna pogodba s takoimenovanim komisoričnim sporazumom (lex commisoria), ki je prepovedan oz. ničen. Zato je v tem primeru sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ker ni uporabilo te določbe.2 Tudi iz same vsebine kupoprodajne pogodbe, katere ničnost se zahteva, ne izhaja, da bi predmetno stanovanje, ki je predmet te kupoprodajne pogodbe, bilo kakorkoli zavarovano z zastavno pravico. Gre za ″golo″ kupoprodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo oderuštva ali navideznosti pravnega posla, zato pravilno ni uporabilo določbe člena 132 SPZ, kot je vse to pravilno obrazložilo v točki 20. obrazložitve, s čimer se v celoti strinja sodišče druge stopnje. Zato tudi pritožbeni razlog v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja za uporabo te določbe ni podan, ker to ne izhaja iz listinskih dokazov in iz izpovedi same tožnice in toženca, dane v tem in drugem pravdnem postopku, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo za svojo odločitev.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo vso, v sodbi sodišča prve in druge stopnje citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere neutemeljeno opozarja pritožnica. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Posledično je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (člen 154/I, v zvezi s členom 165 ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Tako tudi VS RS, sodba II Ips 1015/2008 z dne 26. 2. 2009. 2 Primerjaj sodbo VSR II Ips 231/2015 z dne 6. 4. 2017.