Jedro

Odločitev sodišča namreč temelji na četrtem odstavku 15. člena ZST-1, ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnik v postopku delno uspel in je neutemeljena pritožbena navedba, da o delnem uspehu stranke ni mogoče govoriti zato, ker je bila sklenjena sodna poravnava. Tudi sodna poravnava je namreč izvršilni naslov, saj ima učinek pravnomočne sodne odločbe, zato je drugačna razlaga tožnika zmotna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke (tožnika) zoper plačilni nalog I P 171/2014 z dne 18. 1. 2017. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila tožniku za postopek dodeljena brezplačna pravna pomoč, s sklepom sodišča z dne 9. 5. 2014 je bilo odločeno, da se ga delno oprosti plačila sodnih taks. S sklepom sodišča z dne 20. 10. 2015 pa je bil v celoti oproščen plačila sodnih taks v tej pravdni zadevi od 14. 10. 2015 dalje. Sodišče se je v izpodbijanem plačilnem nalogu napačno sklicevalo na četrti odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V konkretnem primeru je bila sklenjena sodna poravnava, zato ni mogoče govoriti o delnem uspehu stranke. Iz sodne poravnave izhaja, da tožnik ni pridobil premoženja, saj se je tožena stranka (toženec) dogovorjeni znesek zavezala plačati očetu tožnika in ne tožniku. Toženec dejansko niti očetu tožnika ni ničesar plačal, zato bo moral ta vložiti izvršbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. 34.a člen ZST-1 določa, da je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovorni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča namreč temelji na četrtem odstavku 15. člena ZST-1, ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnik v postopku delno uspel in je neutemeljena pritožbena navedba, da o delnem uspehu stranke ni mogoče govoriti zato, ker je bila sklenjena sodna poravnava. Pravdni stranki (tožnik in drugi toženec) sta se namreč v sodni poravnavi z dne 24. 11. 2016 dogovorili, da je toženec dolžan tožniku plačati na račun njegove terjatve iz predmetne pravde 5.000,00 EUR. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da gre za delen uspeh tožnika. Tudi sodna poravnava je namreč izvršilni naslov, saj ima učinek pravnomočne sodne odločbe, zato je drugačna razlaga tožnika zmotna.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik na podlagi sklenjene sodne poravnave ni pridobil premoženja, ker se je toženec dogovorjeni znesek zavezal plačati očetu tožnika. Takšna vsebina iz sodne poravnave ni razvidna. Toženec se je zavezal plačati 5.000,00 EUR tožniku na račun njegove terjatve. Res je bil dogovorjen način plačila na roke očetu tožnika, vendar je sodišče pravilno navedlo, da gre le za dogovorjeni način izpolnitve obveznosti drugega toženca, medtem ko je upnik še vedno tožnik (oče tožnika tudi ni bil stranka sodne poravnave).

7. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik, ki je bil predhodno oproščen plačila sodnih taks, v postopku delno uspel in je na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila taks, je plačilo takse tožniku pravilno naložilo in takso pravilno odmerilo. Pravdni stranki se namreč v sodni poravnavi glede stroškov postopka nista dogovorili, zato krije vsaka stranka svoje stroške (prvi odstavek 159. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).