Jedro

Tožnik v tožbi navaja, da so vsi trije solastniki zemljišča stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta za kmetijsko rabo. Ker v nadaljevanju pove, da je pomožni kmetijski objekt tudi objekt, ki naj bi bil v njegovi lasti (torej ta iz izpodbijane odločbe), je logičen sklep, da so solastniki na novo postavili v tej zadevi obravnavani sporni objekt. To pomeni, da tožnik priznava najmanj soinvestitorstvo spornega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega lesenega objekta dimenzij 8 m x 6,75 m na zemljišču parc. št. 269/1 k.o. …, vključno z zunanjo ureditvijo (tlakovanjem). Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo (1. točka izreka) in da v roku 60 dni od njene vročitve odstrani navedeni objekt z zunanjo ureditvijo ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka). Za objekt je izrekla prepovedi (4. točka) in navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sporni objekt leži na omenjenem zemljišču, ki je v tožnikovi solasti do 1/3, in sicer med lesenim počitniškim objektom in leseno nadstrešnico za prikolico. V postopku je bil tožniku poslan poziv, naj posreduje zahtevane podatke o obravnavani gradnji, za kar pa je pooblastil A.A., ki je prav tako tretjinski solastnik navedenega zemljišča. Ta je ustno na zapisnik izjavil, da so po nakupu zemljišča v letu 1981 porušili obstoječi vikend, potem pa začeli z gradnjo novih objektov, da je investitorka lesenega počitniškega objekta, ki leži JZ od lesenega pritličnega objekta dimenzij 9,35 m x 7 m, s pripadajočo zunanjo ureditvijo B.B. ter da nima upravnih dovoljenj za gradnjo objekta. Upravni organ ugotavlja, da bi morala investitorka za gradnjo imeti gradbeno dovoljenje tudi na podlagi v času gradnje veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju in kasnejšega Zakona o urejanju prostora ter Zakona o graditvi objektov (ZGO/84). Ker ga nima, gre za nelegalno gradnjo, zaradi česar je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku in da je za izjavo pooblastil A.A., zaradi česar ima njegova izjava enak učinek, kot če bi jo dal sam. Nadalje ugotavlja, da se pritožbene navedbe razlikujejo od navedb, podanih na zapisnik. Ker pa je bil zapisnik A.A. prebran in ga je podpisal, pomeni, da se je z njegovo vsebino strinjal, zato pritožbeni organ zavrača vse navedbe o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Neutemeljeno pa je tudi stališče, da se obravnavani objekt uvršča med enostavne pomožne kmetijske objekte, saj njegova velikost presega zakonsko določene dimenzije enostavnih objektov, ki jih določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni inšpekcijski zavezanec, ker ni lastnik spornega objekta, niti ga ne uporablja. Njegov lastnik in dejanski posestnik je B.B. Iz tega razloga ga je tudi pooblastil za zastopanje pred pristojnim organom, ki pa ga je očitno napačno razumel. Pojasnjuje, da ga je šokiral prejem izpodbijane odločbe, iz katere pa je razvidno, da je gradbena inšpektorica napačno interpretirala dano izjavo. Na to kaže že dejstvo, da je v njej naveden kot inšpekcijska zavezanka, čeprav je moškega spola. A.A. torej ni mogel izjaviti, da je bila investitorka počitniškega objekta B.B. Tako tudi ne drži, da bi stari objekt porušili in začeli z gradnjo novih, ampak so stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta, namenjena kmetijski rabi. Zato domneva, da je A.A. nerodno oblikoval stavek iz razloga, ker je tožnik prispeval pri nakupu parcele in ker A.A. pomaga obdelovati zemljo na tej parceli. Gradbeni inšpektorici bi moralo biti tudi znano, da bo A.A. z izpodbijano odločbo „oproščen“ stroškov odstranitve objekta, zato bi ga morala pozvati k potrditvi izjave A.A. Ker tega ni storila, mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Prilaga svojo izjavo in izjavi C.C. ter A.A. z dne 16. 4. 2012, ki jih je priložil tudi pritožbi in ki naj bi pojasnjevale, kako je prišlo do opisanega nesporazuma. Toženka se je v odločbi sklicevala na napačne materialne predpise, saj na navedenem območju velja Odlok o spremembi zazidalnega načrta Fiesa – Pacug. Tudi sicer je na obravnavanem zemljišču, ki sodi v drugo območje kmetijskih zemljišč, v skladu z Uredbo dopustno vzdrževati objekt z namenom, da se ne poruši. Pojasnjuje še, da je objekt, ki naj bi bil v njegovi lasti, pomožni kmetijski objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, saj izpolnjuje pogoj iz 12. člena Uredbe. S tlorisno površino manj kot 150 m2 in manj kot s 6 m višine slemena ter leseno konstrukcijo ustreza predpisanim gabaritom za kmetijski pomožni objekt. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta na zemljišču parc. št. 269/1 k.o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem že na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje, v zadevi pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, med drugim glede možnosti njegovega sodelovanja v postopku in vsebine izjave njegove pooblaščenca, dane na zapisnik 15. 2. 2012. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Za odločitev niso pomembna tožbena zatrjevanja, da tožnik ni ne lastnik ne uporabnik spornega objekta. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, so mu bili inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje izrečeni kot investitorju, to je kot osebi, ki je gradila objekt. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor namreč oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, sodišče nima nikakršnih pomislekov v ugotovitev, ki temelji na izjavi pooblaščenega A.A., da je tožnik v tem primeru investitor. Poleg tega pa celo tožnik v tožbi navaja, da so vsi trije solastniki zemljišča stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta za kmetijsko rabo. Ker v nadaljevanju pove, da je pomožni kmetijski tudi objekt, ki naj bi bil v njegovi lasti (torej ta iz izpodbijane odločbe – op. sodišča), je logičen sklep, da so solastniki na novo postavili v tej zadevi obravnavani sporni objekt. To pomeni, da tožnik priznava najmanj soinvestitorstvo spornega objekta.

Za zavrnitev omenjenega ugovora pa je pomembno tudi to, da ni sporno, da je tožnik solastnik zemljišča parc. št. 269/1 k.o. … do 1/3. Zato je treba upoštevati določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Tožnikova stvarna pravica na zemljišču torej pomeni tudi stvarno pravico na njem stoječem objektu, česar s pavšalno trditvijo, da ni lastnik objekta, ne more izpodbiti.

Navedeno pomeni, da tudi če bi bila izjava A.A., da so stari objekt porušili in nato pričeli z gradnjo novih, napačno razumljena, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da je v obravnavani zadevi tožnik inšpekcijski zavezanec. Zato sodišče le dodaja, da v obravnavanem primeru niso podane niti okoliščine, ki bi kazale na nepravilno razumevanje omenjene izjave, in to kljub napačnemu zapisu tožnikovega statusa v ženski obliki (investitorka) v zapisniku z dne 15. 2. 2012 ter posledično tudi v izpodbijani odločbi. Iz zapisnika je namreč razvidno, da je bil glasno prebran, da je A.A. nanj podal pripombo glede podpornega zidu, da je zapisnik podpisal in da je zahteval kopijo zapisnika. To pomeni, da je imel možnost podati pripombe na zapisnik, zato bi v primeru, če bi bila njegova izjava vsebinsko napačno povzeta, lahko podal pripombe, a jih – razen podpornega zidu – ni. Tožnik torej tožbenega stališča o napačni interpretaciji dane izjave ne more utemeljevati s svojim razumevanjem, kdo bi moral biti inšpekcijski zavezanec v obravnavani zadevi. Prvostopenjski upravni organ pa tudi ni imel nobene podlage za to, da bi A.A. obravnaval kot stranko z nasprotujočimi interesi, saj ni sporno, da ga je tožnik pooblastil, da tudi v njegovem imenu poda izjavo v zvezi s pozivom gradbene inšpektorice z dne 6. 2. 2012. Po 12. členu Uredbe se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni v nadaljevanju našteti pogoji, med drugim, da je objekt v tej Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt. Pomožni kmetijsko-gozdarski objekti, ki so enostavni objekti, so taksativno našteti v 16. členu Uredbe, vendar med njimi ni objekta, ki bi bil namenjen shranjevanju kmetijskega orodja in pridelkov, kot navaja tožnik, ter z dimenzijami obravnavanega objekta s površino 54 m2. Tožbeno stališče, da so v skladu z Uredbo izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zato ni utemeljeno.

Ker za odločitev v zadevi niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj se predložene izjave z dne 16. 4. 2012, s katerimi tožnik dokazuje, da naj bi bil sporni objekt v lasti in dejanski posesti A.A., ne nanašajo na za odločitev bistveno okoliščino glede na nesporno solastnino na zemljišču in glede na ugotovljeno investitorstvo objekta.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).