Jedro

Po določbi 1. odstavka 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), v zvezi z 29. členom pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, morajo biti kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka pred disciplinskim organom, vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Predpisana oblika zahteve za uvedbo disciplinskega postopka je potrebna, ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem").

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 18.1.1993 in odločbo zbora delavcev z dne 4.2.1993 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil disciplinski postopek tožene stranke zaradi kršitev procesnih določb in zmotne uporabe materialnega prava (67. člen ZTPDR) nezakonit.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo. V razlogih svoje sodbe je tudi poudarilo, da je o disciplinski odgovornosti tožnika, ki je v času očitanih kršitev delovnih obveznosti opravljal funkcijo direktorja, odločala disciplinska komisija kot nepristojni organ.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kršilo pa je tudi določbo 375. člena ZPP, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je s svojo presojo, da je o disciplinski odgovornosti tožnika odločal nepristojni organ, po stališču revidenta, ravnalo v nasprotju s prepovedno normo iz 374. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je prezrlo dejstvo, da je bil tožnik pred uvedbo disciplinskega postopka razrešen s položaja direktorja tožene stranke, zato so zanj veljala določila o disciplinski odgovornosti delavcev ne pa določba 59. člena ZTPDR, na katero zmotno opira pritožbeno sodišče svojo odločitev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče tudi ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Očitek tožene stranke, da naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbo pravdnega postopka (očitno po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP) s tem, ko ni sledilo njenim pritožbenim dokaznim predlogom za zaslišanje priče M.B., ni utemeljen. V zvezi s tem predlaganim, a neizvedenim dokazom, se tožena stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot dejanske podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno. V obravnavanem primeru, ko je bila ugotovljena kršitev formalnega zakona, pa niti ni odločilno.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika ni vsebovala opisa dejanj in elementov očitanih kršitev, je bila tudi po presoji revizijskega sodišča, v disciplinskem postopku, ki je tekel pri toženi stranki, storjena postopkovna kršitev absolutnega značaja. Po določbi 1. odstavka 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), v zvezi z 29. členom pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, morajo biti kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka pred disciplinskim organom, vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Tako mora opis dejanja vsebovati vse elemente, ki jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt za posamezno disciplinsko kršitev, določen pa mora biti tudi čas storitve disciplinske kršitve. Predpisana oblika zahteve za uvedbo disciplinskega postopka je potrebna, ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem"). Opredelitev posameznih disciplinskih kršitev in jasen, kratek opis dejanja, s katerimi so bila storjena je pomembna zato, ker je ugotavljanje disciplinske odgovornosti povezano z ustreznimi dokaznimi zaključki, ki jih disciplinski organ, še manj pa sodišče v sodnem postopku, ne more sam sprejemati.

Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka z dne 21.10.1992 predpisanih sestavin, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ni vsebovala, pač pa je bilo v njej tožniku nedoločno - brez vsake konkretizacije nedopustnega ravnanja - očitano, "da je s svojimi samovoljnimi odločitvami spravljal D. v zelo kritičen finančni položaj in s tem prekoračeval vsa dana mu pooblastila". Zato je odločitev obeh sodišč, ki sta ob ugotovitvi, da je disciplinska komisija (glede na določbo 3. odstavka 59. člena ZTPDR) sicer nepristojna za odločanje o disciplinski odgovornosti tožnika, ki je v času očitanih kršitev in uvedbe disciplinskega postopka opravljal funkcijo direktorja (priloga B4), izrekla tožniku najstrožji disciplinski ukrep za dejanja izven okvira zahteve direktorja (z vprašanjem njegove legitimnosti se sodišči nista ukvarjali), razveljavili izpodbijani odločitvi disciplinskih organov, materialnopravno pravilna. Ker je bilo z izpodbijano odločitvijo organov tožene stranke v tožnikovo škodo kršeno načelo objektivne identitete zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in odločbe disciplinske komisije, pomeni to, tudi po presoji revizijskega sodišča, absolutno bistveno kršitev določb materialnega prava iz 61. in 62. člena ZTPDR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republik Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).