Jedro

Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni pogoj in t.i. objektivni pogoj. Slednjega pa določa prav 24. člen ZBPP. Kot izhaja iz navedene določbe, se prošnja za odobritev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Ta okoliščina mora torej biti očitna, pri tem pa mora biti obrazložitev podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. Očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravnega sodišča RS v Ljubljani Bpp 220/2016-4 z dne 1. 12. 2016 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo 6901-1790/2016-26 z dne 22. 8. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 60340-72/2016/2 z dne 26. 10. 2016 in kot oprostitev stroškov postopka, zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da morata ob dodelitvi BPP biti izpolnjena oba pogoja, tako materialni (finančni) pogoj kot tudi objektivni (t. i. postopkovni) pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto (prvostopenjski organ), z odločbo, ki jo želi tožnica izpodbijati v upravnem sporu, tožničino hčerko usmeril v posebni program vzgoje in izobraževanja (1. točka izreka), in sicer da se z dokončnostjo navedene odločbe vključi v Osnovno šolo ..., za kar sta dolžna poskrbeti starša deklice kot zakonita zastopnika (točka 2. in 3. točka izreka); deklici se z dokončnostjo odločbe zagotovijo naslednji pripomočki: Zupanov stol, blazine in nedrseča podlaga (4. točka izreka); zahteva za uveljavljanje pravice do spremljevalca za otroka, ki jo je vložila tožnica se zavrne (5. točka izreka); odločba velja do zaključka posebnega programa vzgoje in izobraževanja otroka (6. točka izreka); stroški postopka niso nastali (7. točka izreka). Tožnica je zoper 5. točko in posledično tudi 6. in 7. točko izreka prvostopenjske odločbe vložila pritožbo, v kateri je zahtevala, da se ugodi zahtevi za uveljavitev pravice do spremljevalca otroku do zaključka posebnega programa vzgoje in izobraževanja. Tožničina pritožba je bila z odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport zavrnjena.

3. Tožena stranka je v postopku ugotavljanja upravičenosti do BPP ugotovila, da iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je bila deklica usmerjena v posebni program vzgoje in izobraževanja, ki je glede na sposobnosti otrok z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju zasnovan razvojno širše kot ostali programi vzgoje in izobraževanja, saj spodbuja otrokov razvoj tako na zaznavnem, gibalnem, čustvenem, miselnem, govornem in socialnem področju in se mu zato ne dodeljuje posebnega oz. točno določenega spremljevalca. Kršitev materialnega prava in pravil postopka tožena stranka ni ugotovila, prav tako tožnica v prošnji za BPP ni navedla dejstev, ki bi kazala na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je zaključila, da je odločba pravilna in da je utemeljena v določbah Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1), zato prosilka nima verjetnega izgleda za uspeh in je tožničino prošnjo na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP zavrnila.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da ne more slediti obrazložitvi izpodbijane odločbe o zavrnitvi njene prošnje, pri čemer še posebej izpostavlja, da je tožena stranka pri zatrjevanem odločanju na podlagi 24. člena ZBPP (torej pri odločanju o tem, ali je zadeva očitno nerazumna) prekoračila svoja pooblastila, ki jih ima v zakonu in se je dejansko postavila v funkcijo sodečega sodišča, ki bo odločalo o sami tožbi tudi vsebinsko. Tožena stranka je povzemala vsebino prvostopenjske odločbe, pritožbene navedbe tožnice in potem odločitev pritožbenega organa, ter navajala celo pravno podlago, ki naj bi izkazovala, da je zahtevek tožnice vsebinsko neutemeljen, kar pa nedvomno bistveno presega pooblastila, ki jih ima tožena stranka v zvezi s presojanjem upravičenosti do BPP. Dejstvo je namreč, da je tožena stranka v predmetni zadevi odločala le o tožničini prošnji za odobritev BPP (oz. bi morala odločati le o tem), ne pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka. To je naloga sodišča in se v postopku za odobritev BPP niti ne sme odločati o utemeljenosti osnovnega zahtevka (o čemer je bilo nenazadnje tudi s strani naslovnega sodišča že večkrat odločeno in je sodna praksa na tem področju popolnoma jasna). Iz same obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, kot da je zadeva že v fazi razsojanja samega zahtevka, sploh glede na to, da tožena stranka kršitev materialnega prava in pravil postopka ni ugotovila, da tožnica v sami prošnji za BPP naj ne bi navajala dejstev, ki bi kazala na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ter da je treba ugotoviti, da je odločba po oceni tožene stranke pravilna, izdana upravičeni osebi, odločitev pa utemeljena v določbah ZUOPP-l. Tožnica opozarja, da je tožena stranka napačno ocenila dejansko stanje in tudi pravno podlago tožničinega zahtevka, zaradi česar je odločitev o očitni nerazumnosti zadeve neutemeljena tudi iz tega razloga. Člen 24 ZBPP namreč zagotovo ne daje tako širokih pooblastil organom za BPP, kot si jih je vzela tožena stranka, ki pa nikakor ne more prevzeti vloge sodečega sodišča, zato je bilo postopanje tožene stranke neustrezno in mimo zakonskih določil. Tožnica je tožbo v predmetni zadevi vložila na Upravno sodišče RS v skladu s pravnim poukom. Na mestu so pomisleki o zakonitosti oz. ustavnosti takšne ureditve, saj bodo o tožbi zoper odločbo, ki jo je izdalo Upravno sodišče RS po višji sodnici svétnici (po pooblastilu predsednice Upravnega sodišča RS), odločali sodniki Upravnega sodišča RS, torej istega sodišča, ki je izpodbijano odločbo tudi izdalo. Prav tako pa bo Upravno sodišče RS odločalo tudi o tožbi tožnice, s katero ta izpodbija odločbo Zavoda RS za šolstvo 6901-1790/2016-26 z dne 22. 8. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 60340-72/201612 z dne 26. 10. 2016, torej o tožbi tožnice, v zvezi s katero je zaprosila za dodelitev BPP. Takšen način odločanja je posebej problematičen v primerih, kot je predmetni, ko je sodišče pri odločanju glede upravičenosti do dodelitve BPP, le-to zavrnilo iz vsebinskega razloga oz. t.i. objektivnega kriterija, saj je prišlo s tem dejansko do prejudiciranja same odločitve v glavni stvari (torej glede tožbe v zvezi s katero je bila prošnja za BPP sploh vložena). Tožnica tako meni, da o tožbi glede izpodbijanja odločbe o BPP ne bi smelo odločati naslovno sodišče, oz. se že sama tožena stranka ne bi smela spuščati v vsebinsko obravnavanje tožničine nameravane vložitve tožbe. Glede na navedeno tožnica predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 24. člen ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Zakon kot take okoliščine in dejstva določa predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, ter da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). V tretjem odstavku istega člena zakon opredeljuje še, kdaj je treba šteti, da je zadeva očitno nerazumna: če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni pogoj in t.i. objektivni pogoj. Slednjega pa določa prav 24. člen ZBPP. Kot izhaja iz navedene določbe, se prošnja za odobritev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Ta okoliščina mora torej biti očitna, pri tem pa mora biti obrazložitev podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. Očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevah I U 357/2013 in II U 67/2014).

9. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom „očitne (ne)razumnosti“ (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za vsebino tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard „očitnosti“. S tem je po presoji sodišča jasno določil obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP iz tega razloga morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10. Zavrnitev prošnje za dodelitev BPP torej lahko temelji na vsebinski (kvalitativni) oceni razlogov, ki jih želi prosilec za BPP uveljavljati v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za BPP, vendar pa morajo po povedanem razlogi, ki jih tožena stranka v takem primeru navede, ustrezati pravnemu standardu očitnosti, torej spoznavnosti na prvi pogled.

11. Glede na določbo tretjega 10. člena ZUOPP-1(1) in 9. člena Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ne dosegajo opisanega standarda „očitnosti“. Iz obrazložitve je sicer mogoče povzeti stališče tožene stranke, da tožnica nima možnosti za uspeh, česar pa ni mogoče preizkusiti, saj to stališče ne temelji na razlogih, ki bi utemeljevali uporabo 24. člena ZBPP. Sodišče je zato v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek. Če bo tožena stranka v tem postopku odločitev ponovno oprla na stališče, da tožnica nima razumne možnosti za uspeh, bo morala to stališče obrazložiti v skladu s povedanim, torej z navedbo razlogov, iz katerih bo izhajalo, zakaj „očitno“ oziroma na prvi pogled spoznavno ni razumno začenjati postopka, v zvezi s katerim je tožnica zaprosila za dodelitev BPP(2).

12. V zvezi s tožbenim ugovorom, da o predmetni tožbi ne bi smelo odločati naslovno sodišče, pa sodišče dodaja, da je pristojnost predsednika sodišča, da na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZBPP odloča o prošnjah za dodelitev BPP posebna, z zakonom določena pristojnost, za izvrševanje katere določa ZBPP poseben postopek. Čeprav se o prošnjah za dodelitev BPP odloča po pravilih, ki veljajo za upravni postopek, je to še vedno odločitev sodišča, ki jo sprejme predsednik sodišča (ali drug sodnik po pooblastilu predsednika sodišča) kot nosilec sodne oblasti. Odločitev predsednika sodišča o prošnji za dodelitev BPP je namreč odločitev v okviru opravljanja sodniške funkcije, ne pa odločitev nekega drugega (upravnega) državnega organa oziroma dejavnost, za katero bi zakon določal, da je nezdružljiva z opravljanjem sodniške funkcije. Pri presoji izpodbijane ureditve je treba izhajati iz predpostavke o moralni in strokovni integriteti sodnikov, ne pa iz domneve o njihovi moralni in strokovni oporečnosti. Ureditev zgolj zato, ker o pravnem sredstvu zoper odločitev predsednika Upravnega sodišča RS odločajo sodniki tega sodišča, ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

14. Ker je tožnica že po zakonu oproščena plačila sodnih taks, sodišče o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo s posebno odločbo.

opomba (1) : Tretji odstavek 10. člena ZUOPP-1 določa: „Težje in težko gibalno oviranim ter slepim otrokom, ki so usmerjeni v programe predšolske otroke in izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo se lahko za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela dodeli stalni ali začasni spremljevalec.“