Jedro

Pooblastilo je listina v postopku, ki se priloži vlogi, na katero se nanaša. Če je listina priložena v prepisu, lahko sodišče v skladu s 3. odstavkom 107. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti zahtevka od vložnika predložitev listine v izvirniku. Zahteva sodišča prve stopnje zato ni bila brez zakonske podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku. Tožencu je naložilo, da ji mora plačati 36.696,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 1.212,98 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je namreč pravočasno odgovoril na tožbo. Odgovoru je bilo priloženo pisno pooblastilo za zastopanje, ki ga je toženec poslal odvetniku po faksu, odvetnik pa je sodišču predložil originalno pooblastilo. Zakon zahteva le, da je pooblastilo pisno, ne pa, da mora biti posredovano v izvirniku. Drugačna sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je zato napačna in nezakonita. Če je sodišče že dvomilo o pristnosti pisnega pooblastila, bi smelo zahtevati le predložitev overjenega pooblastila, zahtevalo pa je originalno pooblastilo. Poleg tega toženca nikoli ni obvestilo, da ni predložil originalnega pooblastila. Toženec tako vse do izdaje zamudne sodbe ni bil seznanjen s to procesno pomanjkljivostjo. V nasprotnem primeru bi pravdno dejanje, ki ga je v njegovem imenu opravil njegov odvetnik, gotovo odobril. Če je sodišče štelo, da toženec nima pooblaščenca, bi moralo sklep z dne 17.3.2009 vročiti tudi neposredno tožencu. Ker tega ni storilo, je kršilo načelo obojestranskega zaslišanja in 22. člen Ustave.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo ni kršilo toženčevih pravic v postopku niti njegove ustavne pravice do enakega obravnavanja. Že v sklepu z dne 17.3.2009 je napovedalo, da odgovora na tožbo ne bo upoštevalo, če toženčev pooblaščenec ne bo predložil pooblastila za toženčevo zastopanje v izvirniku. Ker se toženčev pooblaščenec na navedeni sklep ni odzval, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB-3, 45/08 in 57/09) upravičeno nadaljevalo postopek, kot da toženčev pooblaščenec pooblastila ne bi imel. 6. Sklepa z dne 17.3.2009 sodišče ni bilo dolžno vročiti samemu tožencu. Odgovor na tožbo je namreč vložil toženčev pooblaščenec in ne sam toženec. Z ustreznim pooblastilom bi se torej moral izkazati pooblaščenec. Res bi toženec lahko odobril dejanja, ki jih je v postopku opravil njegov pooblaščenec, vendar tega ni storil. Tako za ustrezno pooblastilo kot za morebitno odobritev dejanj, ki jih je opravil brez takšnega pooblastila, pa bi moral poskrbeti toženčev pooblaščenec. Če toženca ni obveščal o poteku postopka, se to sodišča ne tiče, ker gre v tem primeru za razmerje med stranko in njenih pooblaščencem.

7. Kot dokaz o obstoju pooblastilnega razmerja zadošča pisno pooblastilo, če ni razlogov za dvom o njegovi pristnosti. V takem primeru lahko sodišče na podlagi 3. odstavka 97. člena ZPP odredi predložitev overjenega pooblastila. V obravnavanem primeru je sodišče od toženčevega pooblaščenca zahtevalo zgolj izvirnik pooblastila, kar je manj kot overjeno pooblastilo. Potemtakem toženčeve pravice v postopku zato, ker sodišče njegovemu pooblaščencu ni naložilo predložitve overjenega pooblastila, niso mogle biti kršene.

8. Odveč pa je tudi pritožbeni dvom o tem, ali mora biti pooblastilo predloženo v izvirniku. Pooblastilo je listina v postopku, ki se priloži vlogi, na katero se nanaša. Če je listina priložena v prepisu, lahko sodišče v skladu s 3. odstavkom 107. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti zahtevka od vložnika predložitev listine v izvirniku. Zahteva sodišča prve stopnje torej ni bila brez zakonske podlage. Nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je od toženčevega pooblaščenca zahtevalo pooblastilo v izvirniku. Obstoj pravilnega pooblastila je namreč procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Toženčev pooblaščenec se je, kot je razvidno iz spisa, ob vložitvi odgovora na tožbo izkazal le s fotokopijo po faksu poslanega toženčevega pooblastila. Čeprav je pooblaščenec fotokopijo opremil s svojim izvirnim podpisom in žigom, s tem ni zadostil zahtevani obličnosti. Fotokopije, na kateri ni podpisa pooblastitelja, temveč le fotokopiran podpis, ni mogoče upoštevati, če njena pristnost ni overjena. Na pritožbeno trditev, da se podpis na predloženem pooblastilu ne glede na dejstvo, da je bilo pooblastilo poslano odvetniku po faksu, „v skladu z zakonom in odločbo Ustavnega sodišča šteje za originalnega“, ni mogoče argumentirano odgovoriti. Toženec namreč v pritožbi ni pojasnil, katero odločbo iz sodne prakse Ustavnega sodišča ima v mislih.

9. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni odgovoril na tožbo. Izpodbijano zamudno sodbo je izdalo v skladu s 1. odstavkom 318. člena ZPP, sicer pa toženec v pritožbi obstoju preostalih predpostavk za izdajo zamudne sodbe niti ne oporeka. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni zagrešilo niti zatrjevanih, niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe se nanaša tudi na priglašene pritožbene stroške. Toženec je s pritožbo propadel, zato do njihovega povračila ni upravičen, ampak jih mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom istega zakona kriti sam.