Jedro

1.Sodna praksa (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 156/99 z dne 21.3.2002, I Ips 282/99 z dne 27.2.2003 in I Ips 2/2000 z dne 10.4.2003) se je postavila na stališče, da strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične oz. forenzične preiskave ni nedovoljen dokaz, zato ga je potrebno v okviru proste presoje dokazov ocenjevati kot vsakega drugega.

2.Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženec pri svojem dejanju uporabil pištolo, sama okoliščina, ali je ta pištola bila uporabna ali ne in kakšna pištola je to bila, pa na vrsto kazenske sankcije in odmero le-te ne more vplivati. Uporaba sile pri kaznivem dejanju ropa pač ne more biti pogojena z uporabnostjo sredstva, ki ga storilec pri kaznivem dejanju uporabi, temveč je pri tem potrebno ugotavljati, ali je storilec z uporabo tega sredstva, podkrepljeno z grožnjami, dosegel to, da je lahko sam vzel stvar oz. to, da mu je oškodovanec izroči, čemur pa je v obravnavani kazenski zadevi bilo tako. To, da pri obravnavanem kaznivem dejanju ni bila uporabljena fizična sila, pa je za sam obstoj kaznivega dejanja ropa nerelevantno, saj zadošča že uporaba sile, za katero pa ni nujno, da je fizična.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega P. O. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. ZKP je dolžan obtoženi P. O. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. obt. P. O. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ropa po 1. odst. 213. čl. KZ. Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen enega leta in desetih mesecev zapora, v tako izrečeno kazen pa vštelo pripor od 17.6.2004 od 16.43 ure dalje do 19.10.2004. Na podlagi 2. odst. 96. čl. KZ je sodišče obtožencu odvzelo premoženjsko korist tako, da je sklenilo, da je dolžan plačati denarni znesek 1.346.592,32 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Po 1. odst. 95. čl. ZKP je sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 2. odst. 92. čl. ZKP, in sicer stroške prič, zdravljenja obtoženca v priporu, uradnih oseb ter stroške zagovornika po uradni dolžnosti, o čemer bo sodišče odločilo posebej, ko bodo ti stroški v celoti znani, medtem ko ga je plačila povprečnine oprostilo.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in podrejeno zaradi odločbe o kazni pritožuje obtoženčev zagovornik. Prvenstveno predlaga, da prizivno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da njegovemu varovancu bistveno zniža izrečeno kazensko sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer ima očitno v mislih tisto iz 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Bistvo pritožnikovega očitka je v tem, da je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo "izvedensko mnenje" Centra za forenzične preiskave Uprave kriminalistične policije, zaradi česar naj bi bil kršen kazenski postopkovnik, saj Zakon o kazenskem postopku ne predvideva, da bi lahko policija bila izvedenec v kazenskem postopku. Po pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da se na listovnih številkah od 47 do 51 spisa nahaja strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Uprave kriminalistične policije o preiskavi bioloških sledi. Že iz naslova izsledkov te preiskave je videti, da gre za strokovno mnenje, ne pa morebiti za izvedenstvo, ki je odrejeno s strani sodišča. Tudi sodna praksa (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 156/99 z dne 21.3.2002, I Ips 282/99 z dne 27.2.2003 in I Ips 2/2000 z dne 10.4.2003) se je postavila na stališče, da strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične oz. forenzične preiskave ni nedovoljen dokaz, zato ga je potrebno v okviru proste presoje dokazov ocenjevati kot vsakega drugega. Tako strokovno mnenje se tedaj presoja v skladu z načelom proste presoje dokazov, jasno pa je, da v takem primeru ne gre za izvedenstvo tako, kakor to zmotno meni pritožnik. Pritožnikovi pomisleki pa bi morebiti bili utemeljeni le v primeru, v kolikor bi izvedenstvo odredilo sodišče in ga zaupalo Ministrstvu za notranje zadeve, saj bi se v takem primeru lahko utemeljeno postavljalo vprašanje nepristranskosti takšnega izvedeništva. Ker tedaj tako strokovno mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, je bilo pritožbo obtoženečevega zagovornika v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Pritožnik v nadaljevanju svoje pritožbe tudi meni, da je dejansko stanje v grajani sodni odločbi nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja drugače, in sicer, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožnik v zvezi s tem predvsem graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi glede na videoposnetek, ki ga je posnela varnostna kamera v prostorih B., določil višino storilca. Tako, kakor navaja pritožnik sam v svoji pritožbi so bile o višini storilca priče, gre predvsem za bančne delavce tudi zaslišane in njihova ocena obtoženčeve višine se giblje med 170 in 180 cm, medtem ko je obdolženec visok 176,5 cm, v zvezi s čimer pritožnik meni, da je to bistveno več od višine, ki naj bi jo imel storilec po izpovedih prej navedenih prič. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ocenjuje, da pri ocenah obtoženčeve višine in upoštevaje njegovo dejansko ne gre za tolikšna razhajanja, da bi bilo to potrebno razčiščevati s postavitvijo izvedenca, tako, kakor je to predlagal pritožnik. Splošno znano je, da je sposobnost prostega ocenjevanja višine oseb pri različnih ljudeh različna, seveda pa je v konkretnem primeru bila tudi situacijsko pogojena. Minimalne razlike, ki se pojavljajo tedaj o višini storilca obravnavanega kaznivega dejanja po presoji pritožbenega senata niso tolikšne, da bi narekovale odreditev posebnega izvedenstva, ki bi utegnilo biti tudi s tehnične plati sporno. Taka ocena pa je nenazadnje na mestu tudi upoštevaje druge dokaze, ki jih je imelo na razpolago prvostopenjsko sodišče in na katere je oprlo svojo sodno odločbo.

Kolikor pa pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje njegovemu varovancu izreklo prestrogo kazensko sankcijo mu tudi ne gre pritrditi. Prizivno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženec pri svojem dejanju uporabil pištolo, sama okoliščina, ali je ta pištola bila uporabna ali ne in kakšna pištola je to bila, pa na vrsto kazenske sankcije in odmero le-te ne more vplivati. Uporaba sile pri kaznivem dejanju ropa pač ne more biti pogojena z uporabnostjo sredstva, ki ga storilec pri kaznivem dejanju uporabi, temveč je pri tem potrebno ugotavljati, ali je storilec z uporabo tega sredstva, podkrepljeno z grožnjami, dosegel to, da je lahko sam vzel stvar oz. to, da mu je oškodovanec izroči, čemur pa je v obravnavani kazenski zadevi bilo tako. To, da pri obravnavanem kaznivem dejanju ni bila uporabljena fizična sila, pa je za sam obstoj kaznivega dejanja ropa nerelevantno, saj zadošča že uporaba sile, za katero pa ni nujno, da je fizična. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika se tako v tistem delu, kjer graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo, izkažejo kot neutemeljene, upoštevaje tudi druge okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo zagovornika obt. P. O. na podlagi 391. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 100.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega P. O., ki sicer redno ni zaposlen, sam pa je povedal, da s pleskarskimi deli zasluži približno 150.000,00 SIT mesečno.