Jedro

Iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ) izhaja, da lahko sodišče odloči, da se dolžnik ne kaznuje, v kolikor posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.

Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le, da sta dolžnika razgrnila svoje premoženjsko stanje, izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj razlogov o tem, kako bodo posredovani podatki omogočili opravo izvršbe oziroma da dolžnika iz objektivnih razlogov ne moreta omogočiti oprave izvršbe, v izpodbijanem sklepu ni.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugotovilo, da sta oba dolžnika dne 18. 8. 2020 predložila seznam svojega premoženja, zato je sklenilo, da se denarna kazen, izrečena vsakemu od dolžnikov v višini 3.500,00 EUR s sklepom opr. št. 0085 In 286/2015 z dne 12. 10. 2018, ne izvrši. 2. Zoper navedeno odločitev se upnika pravočasno pritožujeta ter v skupni vlogi uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poudarjata, da bi dolžnika seznam svojega premoženja morala predložiti že leta 2017 ter da je trajalo tri leta, da sta se pokorila odredbi sodišča, v vmesnem času pa sta poskrbela za to, da sta vse svoje premoženje prikrila. Zatrjujeta, da ima Z. Z. premoženje v tujini, ki ga ni razkril, premoženje v bitcoinih, katerega ni razkril, prav tako je lastnik premičnin večje vrednosti (harmonik, pri čemer lahko samo ena harmonika doseže vrednost do 11.000,00 EUR), katerih v izjavi ni navedel. Izpostavljata, da je dolžnica D. Z. prokuristka podjetja ...d.o.o. ter direktorica podjetja ...d.o.o., zato je očitno njena izjava, da ni ne podjetnik in ne zasebnik neresnična. Vsled navedenemu poudarjata, da izjava o dolžnikovem stanju premoženja očitno ne izpolnjuje standarda popolne in resnične izjave. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti.

5. Izpodbijana odločitev temelji na določbi enajstega odstavka 33. člena ZIZ ki določa, da če dolžnik po denarni kazni, izrečeni na podlagi osmega odstavka 31. člena tega zakona1, poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža. O tem sodišče pouči dolžnika v sklepu o denarni kazni.

6. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sta dolžnika svojo obveznost po odredbi z dne 9. 1. 2017 s predložitvijo seznama v vlogi z dne 12. 8. 2020 oziroma z dne 17. 8. 2020 izpolnila, zato prisila z denarno kaznijo ni več potrebna, saj je že sam izrek denarne kazni na dolžnika vplival tako, da sta razkrila svoje premoženjsko stanje in je bil namen izrečene denarne kazni dosežen.

7. Iz pravne podlage, na kateri izpodbijana odločitev temelji (enajsti odstavek 33. člena ZIZ) izhaja, da lahko sodišče odloči, da se dolžnik ne kaznuje, v kolikor posreduje podatke, ki 0mogočajo opravo izvršbe. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da pri izrečeni denarni kazni ne gre za kaznovanje dolžnika temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu, ki meri na zagotovitev učinkovite izvršbe oziroma sodnega varstva2. Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le, da sta dolžnika razgrnila svoje premoženjsko stanje, izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj razlogov o tem, kako bodo posredovani podatki omogočili opravo izvršbe oziroma da dolžnika iz objektivnih razlogov ne moreta omogočiti oprave izvršbe, v izpodbijanem sklepu ni. Zato (ob izrecnem nasprotovanju upnikov v pritožbi) tudi zaključka sodišča prve stopnje, da je bil namen izrečene denarne kazni dosežen, ni mogoče potrditi. Ob navedenem pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločitve zaključuje, da je le ta obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, vsled čemur odločitve ni mogoče preizkusiti.

8. Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama upnikov ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj se v novem postopku argumentirano opredeli do izjav dolžnikov, podanih v njunih vlogah z dne 12. 8. 2020 oziroma 17. 8. 2020, in do njunega pomena v zvezi z obstojem okoliščin iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ. Pri tem lahko postopanje s predloženima seznamoma premoženja po 31. člen ZIZ, zlasti ob že podanem predlogu upnikov za izvedbo naroka ter dodatnih dokazov po šestem odstavku 31. člena ZIZ, sodišču prve stopnje olajša zaključek o doseženem namenu izrečene denarne kazni.

1 Če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen, ali če na naroku oziroma v seznamu iz prvega odstavka tega člena ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, ga sodišče kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu tega zakona (osmi odstavek 31. člena ZIZ). 2 Pri kaznih, izrečenih po 33. členu ZIZ, je kaznovalni namen povsem v ozadju. Smisel in namen kaznovanja po 33. členu ZIZ je, da se vpliva na voljo dolžnika, naj vendarle opravi ravnanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika, oziroma opusti ravnanja, ki takšno varstvo preprečujejo. Smisel in namen je torej v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika. (glej: odločba US RS U-I-344/06).