Jedro

Ne gre za poskus, pač pa za dokončano kaznivo dejanje, če so bili storilci naključno zaloteni pri prevozu mamila znanemu kupcu, ker je bilo mamilo že v prometu. Izročitev mamila policistu na njegovo zahtevo pa tudi ne pomeni prostovoljnega odstopa od izvrševanja kaznivega dejanja, saj sicer brez policistovega poziva do izročitve mamila sploh ne bi prišlo.

Izrek

Pritožbe obtoženega A. Z., zagovornika odvetnika B. K. in obtoženih K. L. ter Z. F. se z a v r n e j o kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi A. Z., K. L. in Z. F. so dolžni plačati kot strošek pritožbenega postopka vsak po 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obtožena A. Z. in K. L. spoznana za kriva vsak kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili v sostorilstvu po I. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obtoženemu A. Z. je bila izrečena kazen dve leti zapora, v katero je bil vštet čas, prebit v priporu od 17. 11. 1999 od 12.40 ure dalje. Obtoženemu K. L. je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora. Tudi v to kazen je bil vštet pripor od 17. 11. 1999 od 12.400 ure dalje. Obtoženi Z. F. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo štirih let. V določeno kazen zapora je bil tudi njemu vštet čas odvzema prostosti od 17. 11. 1999 od 12.40 ure dalje do 20. 11. 1999. Odvzeta je bila zasežena marihuana v teži 957 gramov. Obtoženci so dolžni povrniti vse stroške kazenskega postopka, ki da bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter plačati vsak po 50.000,00 SIT povprečnine. Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili obtoženi A. Z. osebno, njegov zagovornik in ostala obtoženca po zagovornikih. Obtoženi A. Z. se je v svoji laični pritožbi izrecno skliceval na previsoko odmerjeno kazen, smiselno pa je uveljavil tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo odločbe o kazenski sankciji in izrek pogojne obsodbe ob hkratnem znižanju izrečene kazni zapora. Zagovornik odvetnik B. K. jo je izpodbijal zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe ali spremembo glede pravne opredelitve ter odpustitev kazni ali izrek milejše kazni, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi K. L. je uveljavil pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazni in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremembo ter znižanje izrečene kazni. Obtoženi Z. F. je izpodbijal samo kazensko sankcijo. Predlagal je spremembo tega dela izpodbijane sodbe ter znižanje določene kazni zapora v okviru pogojne obsodbe ob hkratnem skrajšanju preizkusne dobe. Okrožna državna tožilka - sv?tnica M. K. iz Skupine državnih tožilcev ta poseben zadeve je odgovorila na pritožbe in je predlagala njihovo zavrnitev. Pritožbe niso utemeljene. Dejansko stanje, ki ga izpodbijajo obtoženi A. Z., njegov zagovornik odvetnik B. K. in obtoženi K. L., je v celoti pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je z zanesljivostjo zaključilo, da je bila obtoženemu A. Z. ob kontroli prometa zasežena marihuana in da ni šlo za drugačen paket od tistega, ki je bil zasežen. Morebitne razlike v opisovanju velikosti, oblike in teže paketa, ki so se pojavile v izpovedbah posameznih prič in v zagovoru soobtoženega Z. F., zato niso pomembne. Sicer pa je sodišče druge stopnje tudi na podlagi drugih dokazov, ki so bili pribavljeni na zakonit način in so tako veljavni, z zanesljivostjo zaključilo, da so vsi trije obtoženci storili očitana kazniva dejanja tako, kakor je navedeno v krivdoreku izpodbijane sodbe. Ne drži pritožbena trditev obtoženega K. L., da je bil ključni obremenilni dokaz le lažni zagovor soobtoženega Z. F.. Sodišče prve stopnje je s pomočjo ostalih pravilno ocenjenih dokazov jasno ugotovilo, da je soobtoženi Z. F. govoril resnico. Tudi ostali dokazi so namreč napotili na zaključek, da je obtoženi L. odločilno sodeloval pri prodaji marihuane zanj neznanemu kupcu - tajnemu policijskemu sodelavcu. Zato ta pritožnik s ponavljanjem svojega zagovora v pritožbi ne more izpodbiti pravilnih dokaznih ugotovitev sodišča prve stopnje glede njegove udeležbe pri obravnavani kaznivi dejavnosti vseh treh obtožencev. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem okrožne državne tožilke v odgovoru na pritožbe, da v ravnanju obtoženega A. Z. ni šlo niti za poskus očitanega kaznivega dejanja niti za prostovoljni odstop. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje o dokončanem kaznivem dejanju na strani obtoženih A. Z. in K. L. točna. Ne samo, da je obtoženi K. L. to mamilo v Z. P. izročil soobtoženemu A. Z. zaradi prodaje, je bilo isto mamilo že na poti h kupcu, katerega je prav za to prodajo poiskal soobtoženi A. Z.. Naključje, zaradi katerega je bila dogovorjena prodaja mamila preprečena, na dokončanje storitve očitanega kaznivega dejanja nima prav nobenega vpliva. Tudi prostovoljna izročitev paketa z mamilom s strani soobtoženega A. Z. na policistov poziv ne pomeni prostovoljnega odstopa od izvrševanja kaznivega dejanja; sodišče druge stopnje soglaša tudi s tem stališčem okrožne državne tožilke v odgovoru na pritožbe. V pritožbi zagovornika odvetnika B. K. omenjena možnost pobega obtoženega A. Z. na pravno opredelitev sostorilskega kaznivega dejanja ne bi imela nobenega vpliva. Ker je imel obtoženi A. Z. ob izstopu iz avtomobila zaradi kontrole prometa pri sebi mamilo, kar je policist takoj opazil, in ker ni pobegnil, pač pa je mamilo na policistov poziv takoj izročil, je očitno, da mu v teh razmerah ni preostalo nič drugega. Njegovo ravnanje tedaj ni bilo odvisno od njegove prostovoljne odločitve, ki je pogoj za prostovoljni odstop od že začetega izvrševanja kaznivega dejanja. Tako sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo pravni opredelitvi iz obtožbe, ni kršilo kazenskega zakona v škodo obtožencev. Zato tudi izpovedba priče R. K. o planirani izvedbi policijske akcije, če do zasega mamila ne bi prišlo že spotoma, nima nobenega vpliva na pravno opredelitev. Drugače kot vsi štirje pritožniki meni sodišče druge stopnje, da so bile vsem trem obtožencem izrečene primerne kazenske sankcije. Glede na pravilno pravno opredelitev tako odpustitev kazni, kakor tudi milejše kaznovanje zaradi prostovoljnega odstopa, na kar se je pritožbeno skliceval zagovornik odvetnik B. K., ne prideta v poštev. V pritožbi obtoženega A. Z. navedena primerjava kazni za istovrstna kazniva dejanja, povzeta iz medijev, ne more imeti na njemu izrečeno kazen prav nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je izrecno obrazložilo, katere olajševalne in katere obteževalne okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni oz. pogojne obsodbe posameznemu obtožencu. Zato nasprotna pritožbena trditev obtoženega K. L. ne drži. V vseh štirih pritožbah poudarjene olajševalne okoliščine so bile izrecno upoštevane že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je dalo tudi pravilno težo obteževalnim okoliščinam, ki jih je enako ocenilo tudi sodišče druge stopnje. Zaradi v pritožbi taksativno naštetih olajševalnih okoliščin je bila obtoženemu Z. F. izrečena pogojna obsodba. Vendar njegov prispevek k razjasnitvi dejanskega stanja ni bil tako odločilen, kakor se zatrjuje v njegovi pritožbi. Sam k odkritju kaznivega početja ni prispeval prav ničesar. Ko je bilo mamimo odkrito in zaseženo, pa je bilo samo od njegove odločitve odvisno njegovo nadaljnje obnašanje v predkazenskem in kazenskem postopku. Zgolj zaradi njegovega priznanja zato določena kazen v okviru pogojne obsodbe in dolžina preizkusne dobe ne moreta biti nižja oziroma krajša. Tudi njegovo udeležbo pri kaznivem početju ostalih soobtožencev bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi. Po povedanem tako vsem štirim pritožbam tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi. V nasprotju z obtoženim K. L. meni sodišče druge stopnje, da bo naložene stroške kazenskega postopka na prvi stopnji zmogel plačati, saj opravlja dejavnost samostojnega podjetnika v R. H.. Tako tudi njegovi pritožbi v tem delu ni bilo ugoditi. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora vsak obtoženec plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in njihovih premoženjskih razmer. Zaključno je povedati, da je obtoženi K. L. vložil po zagovorniku odgovor na odgovor na pritožbe okrožne državne tožilke, v katerem je izpodbijal njeno stališče do njegove pritožbe. Ker tak odgovor v 376. členu Zakona o kazenskem postopku ni predviden, pomenil pa bi dopolnitev pritožbe po preteku pritožbenega roka, ga sodišče druge stopnje pri odločanju v tem pritožbenem postopku ni upoštevalo.