Jedro

Priznanje terjatve oz. pravice s strani stečajnega upravitelja ima naravo pravnomočno razsojene stvari. V stečajnem postopku je bilo odločeno, da se toženki prizna izločitvena pravica kot lastninska pravica na premičninah, ki sodijo k črpalnici in transformatorski postaji; predmet prodaje v stečajnem postopku Š. d.o.o., je bila tako izključno zemljiška parcela št. 1049/3 (in tudi 1053/3, vendar se nanjo tožbeni zahtevek ne nanaša) in zgolj na njej je tožnica pridobila lastninsko pravico. Predmet izločitvene pravice je namreč lahko le lastninska pravica in ne "izločitvena služnostna pravica".

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. I., II. in IV. izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevki:

I. Tožena stranka je v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dolžna tožeči stranki izročiti zgradbo, ki se nahaja na parceli št. 1049/3 k.o. ... - H. K., in sicer ob vznožju zbirnega jezerca kot objekt črpalnice pravokotnega tlorisa zunanjih dimenzhij 8,10 m krat 11,50 oziroma 8,30 m krat 11,70 m (s fasado), z etažnostjo K+P+M, s simetrično dvokapno streho.

II. Služnostna pravica dostopa gradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja transformatorske postaje Č.V. II s pripadajočimi objekti in infrastrukturo električne nizkonapetostne vode in visokonapetostne vode, telekomunikacijske vode, ki je vknjižena v korist tožene stranke pri nepremičnini parcela št. 1049/3 k.o. ... H.K. (ID pravice...), preneha.

Tožena stranka je v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dolžna tožeči stranki izročiti transformatorsko postajo Č.V. II s pripadajočimi objekti in infrastrukturo električne napetostne vode in visokonapetostne vode, telekomunikacijske vode, kar vse se nahaja na parceli št. 1049/3 k.o. ... H.K.., se zavrnejo.

IV. Tožnica je dolžna plačati toženki 1.151,31 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.“

II. Tožnica je dolžna plačati toženki 1.580,73 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.“

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: “I. Tožena stranka je v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dolžna tožeči stranki izročiti zgradbo, ki se nahaja na parceli št. 1049/3 k.o. ... H.K., in sicer ob vznožju zbirnega jezerca kot objekt črpalnice pravokotnega tlorisa zunanjih dimenzhij 8,10 m krat 11,50 oziroma 8,30 m krat 11,70 m (s fasado), z etažnostjo K+P+M, s simetrično dvokapno streho.

II. Služnostna pravica dostopa gradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja transformatorske postaje Č.V. II s pripadajočimi objekti in infrastrukturo električne nizkonapetostne vode in visokonapetostne vode, telekomunikacijske vode, ki je vknjižena v korist tožene stranke pri nepremičnini parcela št. 1049/3 k.o. ... H.K. (ID pravice....), preneha.

Tožena stranka je v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dolžna tožeči stranki izročiti transformatorsko postajo Č.V. II s pripadajočimi objekti in infrastrukturo električne napetostne vode in visokonapetostne vode, telekomunikacijske vode, kar vse se nahaja na parceli št. 1049/3 k.o. ... H.K..

III. Glede tistega, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni do vročitve te sodne odločbe tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 2.620,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.“.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje toženka, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v točkah I., II. in IV. izreka. Pritožba uvodoma navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici česar je tudi nepravilno uporabilo določbe materialnega prava. Tako pojasnjuje, da je objekt črpališče Č.V., katerega zgradba stoji na parcelni št. 1049/3, skupaj s celotno opremo le del zasneževalnega sistema smučišč na R. P., lociranih na več zemljiških parcelah katastrske občine ... H.K. ter katastrske občine ... - R.N.P.. Na vseh predmetnih objektih v skupni vrednosti 394.630,00 EUR, pa ima upnik R. d.o.o. - v stečaju, v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 4939/2014 z dne 20. 14. 2015, priznano izločitveno pravico v stečaju Š.C.P.. Predmetni objekti in oprema za zasneževanje na območju smučišč R.K., ki so predmet izločitvene pravice, so le delno locirani na zemljiških parcelah št. 1049/3 in št. 1053/3 obe k.o. ... H.K., ki jih je tožnica kupila na javni dražbi Š.C.P. - v stečaju tako, da tožnica še ni pridobila vseh potrebnih dovoljenj za uporabo sistema za zasneževanje na smučišču R.K. in zato ni upravičena zahtevati prenehanja služnostne pravice. Objekte je imelo v lanski sezoni v najemu podjetje T. d.o.o., ki jih je uporabljalo v skladu z najemno pogodbo s stečajnim upraviteljem R. d.o.o. - v stečaju. Za te objekte je v stečajnem postopku R. d.o.o., ki se vodi pod St 5742/2014, stečajni upravitelj pridobil cenitveno poročilo in objekte uvrstil v otvoritveno poročilo upravitelja z dne 17. 12. 2015 in ocenil vrednost na 172.942,00 EUR. Na teh objektih ima priznano ločitveno pravico upnik D..., kot zakoniti naslednik upnika Nove KBM, zato je bil stečajni upravitelj primoran na osnovi sklepa sodišča oziroma tožbe M. d.o.o., v roku 8 dni odstraniti iz zgradbe črpališča Č.V. celotno opremo. Razen tega je tožnica stečajnega upravitelja krivo prijavila na policijo tekom praznjenja objekta črpališča. Na zemljiških parcela 1049/3 in 1053/3 je bila dosežena vrednost oziroma cena, po kateri je tožnica kupila črpališče, 119.407,00 EUR. Načelo superficies solo cedit, ki ga odvetnik tožnice navaja v tožbi, pa še ne pomeni, da R. d.o.o. - v stečaju ni upravičen do povrnitve nadomestila in ga bo vsekakor zahteval oziroma zahteval primerno odškodnino. Toženec je tako upravičen obdržati tako stvarno služnostno pravico za transformatorsko postajo Č.V. II, kot stvarno služnostno pravico za sistem za zasneževanje, ki leži na zemljiških parcela 1049/3 in 1053/3. Pogodba z dne 24. 1. 2002, sklenjena med R. d.o.o. in Š.C.P. d.o.o. ima značaj služnostne pogodbe, saj je zagotavljala investitorju R. d.o.o. stvarno služnost za obratovanje in vzdrževanje sistema dodatnega zasneževanja, ki ga je R. imel pravico zgraditi na predmetnih zemljiških parcelah 1049/3 in 1053/3, ki so bila takrat v lasti Š.C.P., in sicer ne glede na dejstvo, da ta pogodba ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Na podlagi te pogodbe je namreč investitor pridobil gradbena in uporabna dovoljenja, ki jih pritožba citira. Če predmetna pogodba ne bi vsebovala stvarne služnosti, teh upravnih dovoljenj investitor nikoli ne bi pridobil. Pridobljena stvarna služnost pa s stečajnem investitorja in bivšega upravljalca R. d.o.o., ni prenehala. Pritožba poudarja, da je bila izklicna cena v stečajnem postopku 41.407,00 EUR, tožnica pa je zemljišči kupila za ceno 119.407,00 EUR. Pritožba poudarja, da je bil R. d.o.o. edini investitor objekta črpališča Č.V. in celotnega sistema za zasneževanje, kar je jasno razvidno iz gradbenega, kot iz uporabnega dovoljenja. S tem dejstvom je bila tožnica zelo dobro seznanjena, saj pred prihodom investitorja R. d.o.o. ni bilo nobenih objektov, in zato je vedela, da bo morala, ne glede na relativno visoko ceno nakupa zemljišč od Š.C.P. - v stečaju, plačati tudi ustrezno nadomestilo za vrednost objektov, v katere je investiral R. d.o.o. - v stečaju, saj obstaja potrjena izločitvena pravica R. d.o.o. - v stečaju Š.C.P. za predmetne objekte. Izklicna cena 41.407,00 EUR za kupljena zemljišča od Š.C.P. - v stečaju je zajemala po cenilnem zapisniku sodnega cenilca le oceno zemljiških parcel brez objektov, kar je K.M. dobro vedela. Pritožba še poudarja, da je bilo lažno prikazano dejstvo, da bi naj predmetni objekti služili izključno za namene zasneževanja na smučišču R.K., saj služijo za zasneževanje obeh smučišč, torej tudi smučišča R.N.P., ki ga danes upravlja podjetje T. d.o.o.. Toženka poudarja, da sporno premoženje spada v stečajno maso toženke, kar je nenazadnje razvidno tudi iz vpogleda v otvoritveno poročilo iz stečaja toženke, o čemer pa se lahko zasliši tudi njenega stečajnega upravitelja. Tožnica izločitve predmetnega premoženja iz stečajne mase nikoli ni zahtevala, pač pa je zgolj vložila tožbeni zahtevek, na podlagi česar se vodi predmetni pravdni postopek. Če R. d.o.o., kot nosilec koncesij in obratovalnih dovoljenj tako za žičniške naprave, kot za smučišče R.K., ne bi imel z vsemi lastniki zemljišč, vključno s Š.C.P., sklenjenih služnostnih pogodb, od države tudi ne bi mogel dobiti obratovalnega dovoljenja za smučišče. Predmetni postopek je preuranjen, saj tožnica z njim zahteva nekaj, kar bi mogla uveljavljati s prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženko, pa tega ni storila. Tožnica tudi zmotno navaja, da predstavlja "črpalnica" trajno in funkcionalno povezavo stvari z nepremičnino, v katero so vgrajene. Te tvorijo samo sesalni in tlačni cevovod, ki je ostal v zgradbi, nikakor pa to ne velja za premično opremo črpalnice, ki jo lahko vsak trenutek odmontiramo in zamenjamo z drugo opremo. Podobno velja za pralni stroj v pralnici. Tožnica ima sicer interes, da zanika služnostno pravico toženke na črpališču Č.V., saj ima interes, da prepreči toženki dostop do premične opreme črpalnice, ki jo je po zelo nenavadni poti prejela od policije že 24. 10. 2014, torej samo 9 dni po zasegu predmetne opreme s strani policije. Toženka podrobno opisuje razloge, zaradi katerih meni, da je prišlo do nezakonitega ukrepanja policije pri tem. Toženka še navaja, da se v predmetni zadevi ne more uporabljati načelo "superficies solo cedit" saj gre za poseben primer, v katerem so podane posebne okoliščine, zlasti dejstvo, da se nad toženko vodi stečajni postopek, ravno tako pa je bilo predmetno premoženje kupljeno v stečajnem postopku in ne pridobljeno na originarni način. Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev glede na to, ker ni pravilno odločeno o glavni zadevi in je zato nepravilna odločitev tudi v stroškovnem delu. Tudi če bi bila odločitev o glavni zadevi pravilna, pa bi bilo potrebno upoštevati, da tožnica ni v celoti uspela, zato bi ji bila toženka dolžna povrniti zgolj sorazmerni del stroškov. Toženka predlaga, da se pritožbi ugodi in da v obsodilnem delu sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico in priglašenimi stroški, podrejeno, da se sodba v celoti razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe in nanje odgovarja, pri čemer je skupni imenovalec v tem, da so pritožbene navedbe toženke neutemeljene, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje že uvodoma navaja, da je pritožbeni preizkus omejen še z določilom prvega odst. 360. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bo zato v nadaljevanju navedlo le odločilne, nosilne razloge za svojo odločitev. Pri tem je bilo pozorno tudi na upravičenje, ki izhaja iz pravice do izjave in sicer obrazloženost sodne odločbe, ki mora v primeru, kot je obravnavani (sprememba sodbe) upoštevati tudi nosilne navedbe (dejanske in pravne narave) tožnice, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v odgovoru na pritožbo. Njena osrednja nit je sicer pritrjevanje razlogom sodišča prve stopnje.

Odločitev o tožbenih zahtevkih v tč. I. in drugem odst. tč. II. izreka

7. V stečajnem postopku nad dolžnikom Š. d.o.o (St 4939/2014), je Okrožno sodišče dne 20.4.2015, v sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, med drugim sklenilo tudi:“Ugotovi se, da obstaja izločitvena pravica upnika R. d.o.o., . 32, M., in sicer služnostne pravice za nepremičnine in premičnine na par. št. 1049/3, 1053/3, obe k.o. ... H.K., in sicer črpališče Č.V. s celotno opremo, akumulacijsko jezero, transformatorska postaja Č.V. 2 s celotno opremo, cevovodi, kablovodi, optične povezave s priključnimi jaški z visokotlačnimi hidranti, priključne elektro omare in se upravitelju naloži, da te stvari izroči upniku.“. Pravne posledice priznane izločitvene pravice ureja 309. člen ZFPPIPP, za obravnavani primer iz 1. tč. prvega odstavka1. Citirani izrek sklepa je posledica tega, da je stečajni upravitelj priznal obstoj izločitvene pravice, takšno procesno ravnanje pa ima „enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar.“2. 8. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje sodišču prve stopnje v njegovi razlagi, ki implicira tezo, da je stečajno sodišče v postopku stečaja Š. d.o.o. kršilo lastno pravnomočno (zgoraj citirano) odločbo in prodalo tožnici tudi zgradbo - objekt črpalnice ter transformacijsko postajo Č.V. II, oboje na par. št. 1049/3 čeprav bi naj priznalo izločitveno pravico toženki. Dokazna ocena izvedenih dokazov, bi morala, upoštevaje vse prvine načela proste presoje dokazov, privesti do drugačnega dokaznega zaključka. Kot je bilo že pojasnjeno, ima priznanje terjatve oz. pravice s strani stečajnega upravitelja naravo pravnomočno razsojene stvari3. Na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: - da je že citirani sklep o priznanju izločitvene pravice, v izreku povzel v celoti v prijavi terjatve (izločitvene pravice) opredeljene objekte in opremo, za katere je toženka navajala, da ima na njih lastninsko pravico; - da je izločitvena upnica (toženka) kot investicijsko vrednost objektov in opreme, ki jih je opredelila v prijavi terjatve in na katerih je uveljavljala izločitveno pravico (ki se nahajajo na par. št. 1049/3 in na par. št. 1053/3), navedla 394.630,00 € (tč. 15. obrazložitve); - da je v objavi javne dražbe kot predmet prodaje stečajni upravitelj izrecno navedel:“ zemljiška parcela na R. P. z ID znakom ...-1053/3, k.o. ...-H. kot (ID ...325), skupne površine 17.867 m2, od tega 8.665 m2 kmetijskega zemljišča in 9.202 m2 gozdnega zemljišča; zemljiška parcela na Ribniškem Pohorju z ID znakom ...-1049/3 k.o. ...-H. kot (ID ….136), skupne površine 21.445 m2, od tega 18.550 m2 kmetijskega zemljišča, 708 m2 pozidanega zemljišča in 2.187 m2 vodnega zemljišča“, kar se je prodajalo po izklicni ceni 41.407,00 € (tč. 12. obrazložitve); - da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad toženko premoženje, na katerem je pridobila izločitveno pravico v stečajnem postopku nad Š., denarno ovrednotil v znesku 172.942,00 € (tč. 16. obrazložitve), pa ni prepričljiv zaključek, zapisan na večih mestih obrazložitve (predvsem v 16. tč.) v bistvenem pa se odraža v vprašanju, ki si ga je zastavilo sodišče prve stopnje:“Zakaj sta se stečajni upravitelj in sodišče v stečajnem postopku Š.C.R. d.o.o. - v stečaju odločila za prodajo posameznih nepremičnin brez upoštevanja izločitvene pravice zasneževalnega sistema na nepremičninah, niti ni pomembno.“ (tč. 16. obrazložitve). Odgovor sodišča druge stopnje je, da je citirani zaključek sodišča prve stopnje posledica zmotne ocene izvedenih dokazov in napačne razlage materialnega prava, zato tudi uvodoma poudarjena implicirana teza ne drži. Nasprotno, v obeh stečajnih postopkih je bila upoštevana omenjena sodna odločba in sicer tako, da izločeno premoženje ni bilo del premoženja stečajnega dolžnika Š.C.R. d.o.o., temveč del premoženja toženke.

9. Sodišče druge stopnje razume, da je osrednja težava v obravnavani zadevi razlaga zgoraj citiranega izreka sklepa. Pravilo, da morajo izreki sodnih odločb biti popolnoma jasni oz. enopomenski, da torej omogočajo razumevanje odločitve sodišča brez uporabe nadaljnjih razlagalnih metod, v obravnavani zadevi ni bilo spoštovano. Del izreka sklepa:“...in sicer služnostne pravice za nepremičnine in premičnine....“ namreč z izločitveno pravico nima ničesar skupnega. Izločitvena pravica je opredeljena v 22. členu ZFPPIPP4 in njena vsebina (izpolnitveno ravnanje) je lastninska pravica, ne pa izvedena stvarna pravica služnosti. Objekt izločitvene pravice so torej stvari5, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku, ker ima na njih izločitveni upnik lastninsko pravico6. Zato v stečajnem postopku lahko zahteva vrnitev tistih upravičenj, ki jih daje lastninska pravica (37. člen SPZ) in so bila prenesena na stečajnega dolžnika (npr. posest). Ker je stečajno sodišče vsebino, kot izhaja iz izreka sklepa, podredilo pravnemu pojmu izločitvene pravice, natančneje 1. tč. prvega odst. 309. člena ZFPPIPP, v katerem je urejena lastninska pravica ne premičninah, je razumljivo, da ta sodna odločba ni listina, primerna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Zato so vsi tisti razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na probleme nevkjiženih služnostnih pravic (npr. tč. 15. obrazložitve), napačni. Kot je bilo pojasnjeno, je sklep stečajnega sodišča, izdan na citirani pravni podlagi, sodna odločba, ki je tudi izvršilni naslov, saj vsebuje dajatveno povelje:“.....naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice....“.

10. Sodišča v pravdnem postopku odločajo le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP); za sodišče druge stopnje pa velja še dodatna omejitev, da preizkusi sodbo le v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Glede na odločitev sodišča prve stopnje v tč. I. ter drugem odst. tč. II. izreka, je obseg izpodbijanja odločitev o „izročiti zgradbo“ in „transformatorsko postajo“, kar je v nadaljevanju točno opisano (konkretizirano). Iz te konkretizacije pa izhaja, da obstaja popolna identiteta med objektivno opredelitvijo tožbenega zahtevka in izrekom sklepa stečajnega sodišča, četudi izbira nadaljnjih besed, ki še podrobneje določajo vrsto predmetov, med obema izrekoma ni popolnoma enaka. Tožnica torej zahteva izročitev tistih stvari, na katerih ima toženka priznano lastninsko pravico (izločitveno pravico). Pravne posledice te odločitve (pravnomočnega sklepa stečajnega senata) pa so torej v tem, da ta objekta (zgradbi) nista v lasti Š. d.o.o., temveč v lasti toženke. Stečajno sodišče je torej odločilo, da gre za objekte kot premično stvar:“...in se upravitelju naloži, da te stvari izroči upniku.“. Lastninska pravica na premičnih stvareh pa se ne pridobi z vknjižbo v zemljiško knjigo.

11. Sodišče druge stopnje zato ne pritrjuje obširnim in metodološko sicer dobro utemeljenim razlogom (tč. 10. do 21. obrazložitve sodbe) sodišča prve stopnje. Ti temeljijo na zmotni izhodiščni tezi, da je v stečajnem postopku Š. d.o.o. bila prodana nepremičnina par. št. 1049/3 skupaj z objekti črpalnice ter transformatorske postaje. V stečajnem postopku je bilo odločeno, da se toženki prizna izločitvena pravica kot lastninska pravica na premičninah, ki sodijo k črpalnici in transformatorski postaji; predmet prodaje v stečajnem postopku Š. d.o.o., je bila tako izključno zemljiška parcela št. 1049/3 (in tudi 1053/3, vendar se nanjo tožbeni zahtevek ne nanaša) in zgolj na njej je tožnica pridobila lastninsko pravico. Predmet izločitvene pravice je namreč lahko le lastninska pravica in ne „izločitvena služnostna pravica“. Kot premičnina je lahko opredeljena tudi zgradba, ki takšno pravno naravo pridobi, če po namenu ni trajno postavljena na nepremičnino in ne pomeni funkcionalne sestavine nepremičnine; ker je šlo za „objekt črpalnice“ in „transformatorske postaje“ namenjene zasneževanju smučišč, je takšen začasen namen tudi prepoznaven. Ta odločitev je bila spoštovana v obeh stečajnih postopkih in sicer ga je kot del premoženja toženke v stečaju upošteval in ovrednotil stečajni upravitelj H., v znesku 172.942,00 € (povzeto iz tč. 16. obrazložitve) in ta objekta nista bila predmet prodaje v stečajnem postopku Š. d.o.o.. Ker se izločitvena pravica ne nanaša na nepremičnino, tudi vprašanja, povezana z zemljiško knjigo in očitki o opustitvi vknjižbe, niso relevantni. Sodišče prve stopnje ima prav v trditvi:“Kot bistveno je namreč potrebno izpostaviti pravnomočnost odločitev, sprejetih v postopku prodaje v stečajnem postopku.“ (citirano iz tč. 16. obrazložitve), le da je razlaga učinkov in vsebine tega instituta, kot to meni sodišče druge stopnje, zmotna.

Odločitev o tožbenem zahtevku iz prvega odst. tč. II. izreka

12. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožnice iz prvega odst. tč. II. izreka. Razloge sodišča prve stopnje, obširneje podane v tč. 22. do. 25. obrazložitve, je moč strniti v pravni zaključek, da je bila v korist tožnice ustanovljena neprava stvarna služnost in, da ta:“....služnost preneha, ko pravna oseba dejavnosti, glede katere potrebuje služnost, preneha opravljati in služnosti zaradi tega ne potrebuje več.“ (citirano iz 24. tč. obrazložitve). Za to presojo so pomembne okoliščine ob koncu glavne obravnave in sicer, ali toženka transformatorsko postajo skupaj s pripadajočo infrastrukturo še potrebuje in ali jo uporablja za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti (25. tč. obrazložitve). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka več ne opravlja dejavnosti upravljanja smučišča R.K.; da je za sezono 2015/16 „premično premoženje, potrebno za pripravo in uporabo smučišča R.K. (kot so snežni topovi, razsvetljava za smučišče, tekoči trak, teptalni stroji ipd), dal za tisto sezono v najem T. d.o.o.....“ ter, da tudi nima več upravnih dovoljenj za obratovanja navedenega smučišča, pri čemer pa:“...so odločilni zgolj razlogi na strani služnostnega upravičenca, ne pa na strani potencialnih novih služnostnih upravičencev ali drugih oseb....“ ti pa so:“....Ker toženec svoje dejavnosti upravljanja smučišča ne opravlja več in posledično za potrebe njenega upravljanja ne potrebuje več transformacijske postaje vključno s pripadajočo infrastrukturo ne služnostne pravice, ki jo ima v zvezi s tem vpisano v svojo korist pri nepremičnini par. št. 1049/3 H. kot....“ je odločilo, da služnost preneha. (citirano iz tč. 25. obrazložitve).

13. Tudi za ta del tožbenega zahtevka velja že zapisano, da sodišča odločamo le v njegovih mejah. Tožnica zahteva prenehanje služnostne pravice, kot je vknjižena pri par. št. 1049/3 k.o. H. kot in podrobno opisane v izreku sodbe. Pravilno navaja pritožba, da ima tudi na :“ transformatorski postaji Č.V. II z v zemljo položenimi cevovodi, kablovodi, optičnimi povezavami, s priključnimi jaški, z visokotlačnimi hidranti in s priključnimi elektro oM.mi......v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 4939/2014 z dne 20.4.2015 priznano izločitveno pravico v stečaju Š. ...“. Sodišče druge stopnje je že v tč. 7. obrazložitve te sodbe povzelo vsebino sklepa sodišča ter nato v nadaljevanju pojasnilo njegove pravne učinke. Tudi na teh predmetih, ki imajo pravno naravo premičnin, je toženka pridobila izločitveno pravico, torej lastninsko pravico in tudi zanje veljajo povsem enake ugotovitve in pravne posledice, v zvezi z njihovo prodajo v stečajnem postopku Š... d.o.o.. Tožnica torej na njih ni pridobila lastninske pravice, temveč zgolj na zemljišču7. 14. Vendar, kot je bilo pojasnjeno, predmet tožbenega zahtevka ni povezan z vprašanjem lastninske pravice na premičninah, ki so predmet izločitvene pravice. Toženka ima namreč na nepremičnini par. št. 1049/3 k.o. H. kot vknjiženo nepravo stvarno služnost z vsebino:“...dostopa, gradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja transformatorske postaje Č.V. II s pripadajočimi objekti in infrastrukturo, električne nizkonapetostne vode in visokonapetostne vode, telekomunikacijske vode....“. Nosilni in edini razlog sodišča prve stopnje je, da toženka, ob zaključku glavne obravnave, sama ne opravlja več dejavnosti upravljanja smučišča, pri čemer so odločilni zgolj razlogi na strani služnostnega upravičenca, ne pa na strani potencialnih novih služnostnih upravičencev ali drugih oseb (podrobneje v tč. 25. obrazložitve).

15. Povsem nesporno je, da je toženka v stečajnem postopku. Ena izmed pravnih posledic tega postopka je tudi omejitev poslovanja8. ZFPPIPP izrecno določa predpostavke, pod katerimi lahko stečajni dolžnik nadaljuje s poslovanjem. V obravnavanem primeru je nesporno dejstvo, da je stečajni upravitelj toženke oddal v najem „premično premoženje, potrebno za pripravo in uporabo smučišča R.K.....“, podjetju T. d.o.o.. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, St. 5742/2014 z dne 7.12.2015 izhaja, da je najem premičnega premoženja določen:“...do 15.4.2016 oz. najdlje do prodaje predmeta pogodbe.“. Kot je bilo že pojasnjeno, ima toženka lastninsko pravico (tudi) na vseh premičninah, ki sodijo v pojem „transformatorske postaje Č.V. II“; te premičnine se nahajajo na zemljišču, sedaj last tožnice, toženka pa ima na tem zemljišču služnostno pravico „dostopa, gradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja“ teh premičnin. Z odločitvijo sodišča prve stopnje pa je toženki, nad katero stečajni postopek ni zaključen, onemogočeno izvajanje vseh upravičenj, ki tvorijo vsebino (izpolnitvena ravnanja) stvarne služnosti, s tem pa tudi upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice same. Če toženka ne more niti dostopiti do teh premičnin, je jasno, da je njena služnostna pravica popolnoma izvotljena. Ohranitev služnostnih upravičenj je torej nujni pogoj za ohranitev možnosti poslovanja toženke, kot ga je določilo stečajno sodišče, ki je kot skrajni rok določilo „prodajo predmeta pogodbe“. Stečajni postopek nad toženko pa se ne nahaja v tej fazi postopka.

16. Pravilno navaja sodišče prve stopnje, da za odločitev v tej zadevi niso pomembne okoliščine na strani“...potencialnih novih služnostnih upravičencev ali drugih oseb...“, kar povezuje z vprašanji pridobivanja upravnih dovoljenj in koncesije za obratovanje žičniških naprav in smučišč. Odločanje sodišč v pravdnem postopku je namreč omejeno z vsebino tožbenih zahtevkov ter trditev in dokazov o odločilnih dejstvih, tistih, ki se razvrščajo pod (subsumirajo) pravilno uporabljenim (razlaga zakonskega dejanskega stanu) materialnim pravom. Kot je bilo povzeto, je nosilni razlog sodišča prve stopnje v tem, da toženka „sama ne opravlja več dejavnosti upravljanja smučišča“, zato „..ne potrebuje več transformatorske postaje vključno s pripadajočo infrastrukturo“. Kot lastnica premičnin ima nedvomno upravičenje, da le-te odda v najem tudi v stečajnem postopku (razpolagalno upravičenje lastninske pravice); tudi kot imetnik (upravičenec) neprave stvarne služnosti ima omejeno možnost prenosa izvrševanja osebne služnosti (pravico užitka, na pa tudi rabe ali služnosti stanovanja). Vendar, kot je bilo povzeto, ne trditve (in dokazi) strank ter (zato) tudi razmišljanje (razlaga materialnega prava) sodišča prve stopnje niso šla tako daleč. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa) zato zadošča ugotovitev, da tudi pri nepravih stvarnih služnostih prenos upravičenj njihovega izvrševanja na druge osebe ni absolutno nedovoljen.

17. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje presodilo, da je pritožba toženke utemeljena in, da je potrebno odločitev sodišča prve stopnje spremeniti. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, v tej posledici pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. V delu, v katerem je bilo potrebno sprejeti drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, je to storilo sodišče druge stopnje na seji, v skladu z pooblastili iz druge alineje 358. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo dokazni postopek izključno z listinami kot dokaznim sredstvom (tč. 7. obrazložitve).

18. Zaradi spremenjene odločitve v glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških (tč. IV. izreka). Toženka je v postopku uspela v celoti (154. člen ZPP), zato je upravičena do povrnitve pravočasno in pravilno priglašenih (163. člen ZPP) ter potrebnih stroškov (155. člen ZPP). Kot takšne je sodišče druge stopnje priznalo za sestavljanje vlog (tar. št. 19) skupno 2.025 tč., za zastopanje (tar. št. 20) 900 tč. ter še 31 tč. za izdatke (tretji odst. 11. člena OT). Skupno je priznanih 2.056 tč., kar znese 943,70 €, z DDV pa 1.151,31 €, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zamuda z njihovim plačilom bo nastopila šele po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, ki bo pričel teči šele z vročitvijo te sodbe, s katero je bilo odločeno o stroškovni obveznosti tožnice. Toženka je v celoti uspela v pritožbenem postopku, zato je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 526,00 €, skupaj z DDV 641,73 € ter s sodno takso skupno 1.580,73 €, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi neuspeha v postopku krije tožnica sama svoje stroške celotnega postopka.

1 „(1) Če je izločitvena pravica priznana po prvem odstavku 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 303. člena tega zakona, sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev poleg odločitev iz prvega odstavka 69. člena tega zakona ugotovi, da je izločitvena pravica priznana in glede na vrsto izločitvene pravice: 1. naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, iz 1. točke prvega odstavka 22. člena tega zakona,“. 2 Plavšak N., Pravni problemi uveljavljanja terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajnih postopkih, Pid 5-6/1995; citirana razlaga velja v celoti tudi za sedaj veljavni ZFPPIPP. 3 Dajatveni sklep, s katerim sodišče naloži stečajnemu upniku izročitev premične stvari (kot je bilo odločeno v predmetni zadevi) je izvršilni naslov. 4 „(1) Izločitvena pravica je: 1. pravica lastnika oziroma lastnice (v nadaljnjem besedilu: lastnik) premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika, 2. pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini, 3. pravica osebe, za račun katere insolventni dolžnik kot fiduciar na podlagi prenosa lastninske pravice v zavarovanje ali drugega mandatnega pravnega razmerja uresničuje lastninsko pravico na stvari ali pravice zakonitega imetnika oziroma imetnice (v nadaljnjem besedilu: imetnik) drugega premoženja, od insolventnega dolžnika zahtevati, da izvede razpolagalni pravni posel in druga pravna dejanja, potrebna za prenos te pravice v dobro te osebe, in 4. pravica lastnika blaga državnih blagovnih rezerv od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči blago državnih blagovnih rezerv, ki je v posesti, hrambi ali uporabi insolventnega dolžnika.“. 5 Podrobno Špec B., Denar je danes redko stvar; izločitvena pravica na premičninah in drugem premoženju, Odvetnik 81/2017. 6 Vrenčur R., Uveljavljanje stvarnopravnih zahtevkov v postopkih zaradi insolventnosti, Pid 5/2014:“Izločitveni upnik je tisti pravni subjekt, ki je lastnik stvari. Pravna podlaga za izločitveno pravico je pod določenimi pogoji tudi pridržek lastninske pravice za prodajalca.“. 7 Zato ima toženka prav, ko v pritožbi navaja, da ima sedaj D... na premičninah ločitveno pravico in da je tožnica upravičena do posesti (lastninske pravice) le na zemljišču. 8 Oddelek 5.7. ZFPPIPP, členi od 315. do 319.