Jedro

Določba 454. čl. ZPP ne predstavlja prekomernega posega v tožnikovo pravico iz 1. odst. 23. čl. Ustave. Oporo za takšno stališče pravzaprav nudijo abstraktni argumenti odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-161/10, s katero je to razveljavilo določbo 1. odst. 282. čl. ZPP. To je določba, ki je v rednem postopku predvidevala enako sankcijo (sodbo na podlagi odpovedi) za primer, če tožnik ne pride na prvi narok za glavno obravnavo.

Sankcija iz 3. odst. 454. čl. ZPP ima izrazit preventivni pomen, ki naj zagotovi, da stranka z zahtevo za razpis naroka za glavno obravnavo misli resno, kar nujno implicira tudi to, da se naroka nazadnje udeleži. Tak poseg v pravico stranke do sodnega varstva je sorazmeren z ustavno dopustnim ciljem (zagotavljanje procesne discipline strank zaradi praktične uveljavitve težnje k pospešitvi ekonomičnosti in koncentracije postopka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani 0004 I 2007/00596 z dne 22.01.2007 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (1. točka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 252,00 EUR (2. točka sodbe).

2. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev procesnih določil in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje ter naloži toženi stranki plačilo vseh pravdnih stroškov. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da sodišče tožeče stranke na naroku 3. 4. 2012 ni opozorilo na pravne posledice v zvezi z vabljenjem na preloženi narok za 15. 5. 2012 in na sankcije, ki jih predvideva 3. odst. 454. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz zapisnika z dne 3. 4. 2012 izhaja, da je sodišče razpisalo za 15. 5. 2012 zgolj poravnalni narok, brez pojasnila, da bo nadaljevalo z glavno obravnavo v primeru neuspešne poravnave. Iz vabila na zapisniku niti ni nedvoumno razvidno, ali bo narok v sobi št. 18 ali 8, saj je št. 18 prečrtana z rdečim pisalom in zgoraj dopisana št. 8. Citira tudi odločbo USRS št. U-I-161/10, ki da potrjuje stališče tožeče stranke, da ji je bilo z uporabo 3. odst. 454. čl. ZPP kršena ustavna pravica iz 1. odst. 23. čl. URS.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožeča stranka vabljena na narok za glavno obravnavo 3. 4. 2012 v sporu majhne vrednosti z vabilom z dne 28. 2. 2012. V tem vabilu je navedeno, da je izvedbo naroka zahtevala tožeča stranka in kakšne so posledice neprihoda na narok. Izvedba tega naroka pa se je 3. 4. 2012 pa se je, ob prisotnosti pooblaščenca tožeče stranke J. R., zaradi možnosti uspešne poravnave, preložila na 15. 5. 2012, ob 9.30 uri, soba št. 8, kar so stranke vzele na znanje, odpovedujoč se posebnemu vabljenju. Pritožbeni očitek, da se ne ve, ali je bil narok v sobi št. 18 ali 8, je tako neutemeljen, saj sta kraj in čas iz zapisnika v spisu jasno razvidna. Tožeča stranka je bila torej preko svojega pooblaščenca pravilno in pravočasno vabljena na preloženi narok, vendar nanj ni pristopila in svojega izostanka tudi ni opravičila.

6. Stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje stranke na naroku opozoriti, da se v primeru neuspešnega poravnalnega naroka nadaljuje glavna obravnava, nima podlage, saj je takšno nadaljevanje postopka pravil(n)o. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo sklicevanje na citirano ustavno odločbo in na kršitev ustavne pravice do sodnega varstva.(1) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba 454. čl. ZPP ne predstavlja prekomernega posega v tožnikovo pravico iz 1. odst. 23. čl. Ustave. Oporo za takšno stališče pravzaprav nudijo abstraktni argumenti odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-161/10, s katero je to razveljavilo določbo 1. odst. 282. čl. ZPP. To je določba, ki je v rednem postopku predvidevala enako sankcijo (sodbo na podlagi odpovedi) za primer, če tožnik ne pride na prvi narok za glavno obravnavo. Nosilni argumenti navedene ustavne odločbe so, "da neudeležba tožeče stranke na naroku ne ovira bistveno hitrega in učinkovitega zaključka postopka." "Pravilo o fikciji odpovedi zahtevku bi zato zanemarljivo malo prispevala k morebitni večji uveljavitvi načel učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka. Cilj (zadovoljitev omenjenih načel postopka) ni sorazmeren teži posega v pravico tožeče stranke do sodnega varstva." Na prvi pogled bi kazalo, da analogno velja tudi glede ureditve v sporih majhne vrednosti. Vendar ni tako. Med konceptom rednega pravdnega postopka na eni in koncepta specialnega pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti na drugi strani je namreč znatna razlika. V sporih majhne vrednosti so namreč načela učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka na račun drugih načel izražena močneje kot v rednem pravdnem postopku. Izraz takšnega, drugačnega ravnovesja temeljnih načel, je tudi ureditev postopka v sporih majhne vrednosti, ki odstopa od siceršnjega načela obligatornosti glavne obravnave. V sporih majhne vrednosti velja ravno obratno. Postopek v sporih majhne vrednosti je v načelu pisen, možnosti za izdajo sodbe brez opravljenega naroka pa so široke (454. čl. ZPP). Zakon pa vendarle dopušča, da ena ali druga stranka zahteva izvedbo naroka.

7. Namen takšne ureditve je jasen: to je zagotoviti čim hitrejši postopek v zadevah, ki so po vrednosti manjšega pomena. Pomembno sredstvo za dosego tega cilja je, da sodišče razsodi brez glavne obravnave. Od stranke same je odvisno, ali bo v konkretnem postopku tako vzpostavljeno zakonsko ravnovesje predrugačila v korist svoje pravice do izjavljanja na glavni obravnavi in na rovaš načel iz 11. čl. ZPP. To svojo pravico pa stranka udejani že s tem, da poda sodišču zahtevo, naj razpiše narok za glavno obravnavo. Z vložitvijo zahteve, naj sodišče razpiše narok, torej že poseže v z zakonom predvideno ravnovesje med temeljnimi načeli postopka in posledično podaljša in podraži tek postopka. Njenega kasnejšega izostanka z naroka zato ni mogoče presojati ločeno od njene zahteve, naj sodišče narok sploh razpiše. Utemeljena je zato takšna zakonska ureditev, v skladu s katero mora biti zahteva stranke za razpis naroka resna. Ustrezna sredstva za zagotovitev resnosti strankine zahteve za razpis naroka so sankcije, ki jih predvideva 3. odst. 454. čl. ZPP.

8. Položaj je torej drugačen kot v rednem postopku, kjer je stranka, ki se naroka ne udeleži, pač prikrajšana za sodelovanje na njem. V rednem pravdnem postopku bi sodišče narok za glavno obravnavo tako ali tako moralo razpisati. S samim razpisom obligatorne glavne obravnave zato v rednem postopku ni poseženo v načelo hitrosti ali ekonomičnosti postopka. Ker tudi neudeležba stranke na takšnem obligatornem naroku ne oteži, ne podaljša in ne podraži teka postopka, je utemeljen sklep, da tudi sankcija za neudeležbo stranke na naroku v rednem postopku le "zanemarljivo malo prispeva" k uveljavitvi načel iz 11. čl. ZPP.

9. V sporih majhne vrednosti je drugače. Sankcija iz 3. odst. 454. čl. ZPP se tu ne nanaša le na strankino odsotnost z naroka, marveč je neločljivo vezana tudi na njeno zahtevo, naj se narok sploh opravi in s tem podaljša in podraži postopek. Sankcija iz 3. odst. 454. čl. ZPP ima torej izrazit preventivni pomen, ki naj zagotovi, da stranka z zahtevo za razpis naroka za glavno obravnavo misli resno, kar nujno implicira tudi to, da se naroka nazadnje udeleži. Tak poseg v pravico stranke do sodnega varstva je sorazmeren z ustavno dopustnim ciljem (zagotavljanje procesne discipline strank zaradi praktične uveljavitve težnje k pospešitvi ekonomičnosti in koncentracije postopka). To velja še tem bolj, ker se v sporih majhne vrednosti nudi sodno varstvo pravicam in interesom, ki so po vrednosti manj pomembne, in upoštevaje dejstvo, da je zgolj od stranke same odvisno, ali bo uveljavila svoje upravičenje zahtevati razpis naroka za glavno obravnavo ali ne. Zgolj od nje same je torej odvisno, ali bo ustvarila procesni položaj, v katerem jo lahko doletijo sankcije iz 3. odst. 354. čl. ZPP. To pa je položaj, ki se v bistvenih pravnih lastnostih razlikuje od položaja, ki ga je urejal 1. odst. 282. čl. ZPP.

10. Ker torej tožeča stranka na narok, ki ga je predlagala (čeprav je bil ta – tudi po njeni volji – preložen, je po njeni volji sploh bil), ni pristopila, je sodišče pravilno štelo, da se je tožbenemu zahtevku odpovedala. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbe 3. odst. 454. čl. in 317. čl. ZPP utemeljeno izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo (sodbo na podlagi odpovedi). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 165. čl. ter 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Glej v nadaljevanju razloge iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani sodnika Tomaža Pavčnika II Cp 4521/2010.