Jedro

Zakonodajalec je pri opredelitvi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili uporabil izraz neupravičeno. Protipravnost je torej zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zato sodišče ne krši kazenskega zakona, če v izreku sodbe protipravnosti ne utemelji še s sklicevanjem na materialnopravni predpis, ki naj bi bil kršen.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega K.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.2.2002 obsojenega K.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe z uporabo 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ izreklo kazen petih mesecev zapora. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odvzelo 1,27g heroina ter po 4. odstavku (pravilno bi bilo 1. odstavku) 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pri čemer mu je povprečnino odmerilo na 30.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodne odločbe, torej razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravnomočno odločbo izpodbija tudi zaradi kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), kršitve pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave v zvezi z določbo o uresničevanju in omejevanju pravic iz 15. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnica pa pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnici ni mogoče pritrditi, da v opisu dejanja v izreku sodbe ni naveden zakonski znak neupravičenosti dajanja substance, ki je razglašena za mamilo, v promet, ker da ne vsebuje predpisa, po katerem bi bilo obsojenčevo ravnanje prepovedano. Po stališču obsojenčeve zagovornice bi morala biti neupravičenost v opisu dejanja utemeljena s sklicevanjem na predpis, ki naj bi bil kršen, to je Zakon o proizvodnji in prometu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 56/78 in 58/85), ki je veljal v času storitve dejanja. Na podlagi take pravne razlage zatrjuje, da obsojencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje in da je sodišče, s tem, da ga je zanj obsodilo, storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Tako vložničino naziranje ni pravilno. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje izročil S.K. 1,27g heroina, ki je pod zaporedno številko 63 Odločbe o seznamu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 70/78) razglašen za mamilo, ter mu določil prodajno ceno in da mu bo K. proti prodaji heroina izročil denar. Točno je, kar navaja vložnica, da je zakonodajalec s tem, da je med znaki kaznivega dejanja uporabil tudi izraz neupravičeno, protipravnost postala zakonski znak tega kaznivega dejanja. Pravilo je, da sta proizvodnja in promet z mamili vselej neupravičena, če sta bila opravljena brez predpisanega dovoljenja. Glede na to, da je v opisu opredeljeno, da je šlo za mamilo in da je izrecno navedena trditev, da ga je obsojenec spravil v promet neupravičeno, so v opisu dejanja po presoji Vrhovnega sodišča navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 196. člena KZ.

Vložnica tudi ne more biti uspešna, ko navaja, da se pravnomočna sodba opira na samo en dokaz, ki je bil pridobljen z uporabo sile in psihičnega pritiska, torej s kršitvijo z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP utemeljuje tudi z navedbo, da je S.K. kazensko ovadbo zoper obsojenca podal zaradi strahu pred maščevanjem oškodovancev (v bistvu matere oškodovane S.P. in njenih dveh spremljevalcev), kar da je policija spretno izkoristila, ne da bi upoštevala dejstvo, da je obsojenec branil le sebe in svojega sorodnika.

V napadeni odločbi je sodišče ugotovilo in tako stališče tudi argumentiralo, da je S.K. kazensko ovadbo zoper obsojenca podal prostovoljno. Zato vložnica, ki zatrjevano kršitev utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi sprejeto dokazno presojo in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obsojenčeva zagovornica tudi nima prav, ko trdi, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o tem, v katerih okoliščinah "se je pojavilo ime", kasneje pa tudi priimek obsojenega V., ker da so razlogi o tem nejasni in v nasprotju med seboj in "ostalimi" zapisniki, zato pa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz pravnomočne sodbe je povsem določno razvidno, da je S.K. v svojem stanovanju T.M., s katero sta bila tudi A.M. in njegov prijatelj D. (D., - pripomba Vrhovnega sodišča), dejal, da je mamilo, ki ga je dan prej prodal S.P., dobil od K.V., kar je ponovil tudi kriminalistu S.I., nato pa zoper K.V. podal kazensko ovadbo. Zatrjevana nasprotja v razlogih sodbe niso podana in s tem tudi ne na tej podlagi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Tudi z navedbami, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do pravičnega sojenja, enakega varstva pravic in izvajanja dokazov v njegovo korist, s tem pa kršilo obdolženčevo ustavno jamstvo do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave in njegovo pravico do obrambe ter s tem storilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, se ni mogoče strinjati. V prvostopenjski sodbi je sodišče razumno obrazložilo (drugi odstavek na peti strani), da zaslišanje priče S.P. ni potrebno, ker ta ni vedela, od koga je S.K. dobil drogo, prav tako pa da ni bila navzoča v stanovanju K., ko je ta povedal, kdo mu je izročil mamilo. Prav tako je utemeljilo, da ni zaslišalo matere S.K., ker je zadeva v zadostni meri pojasnjena, D. (D.) pa zato, ker je na podlagi ostalih dokazov, ki jih je podrobno analiziralo, presodilo, da S.K. obsojenca ni razkril pod vplivom sile in groženj A.M. in D. (D.). Taki presoji je pritrdilo tudi višje sodišče (četrti odstavek na četrti strani in prvi odstavek na peti strani sodbe) ter navedlo, da je bila izvedba dokazov, ki jih je pritožnica predlagala v pritožbi zoper prvo (razveljavljeno) sodbo, odvisna od rezultatov poizvedb in zaslišanj, katere je takrat višje sodišče ocenilo, da jih je treba dodatno opraviti. Ker pa poizvedbe niso potrdile obsojenčevega zagovora in izpovedbe S.K., da se ne poznata, da navedb slednjega nista potrdila niti D.M. in S.M., ob upoštevanju že izvedenih dokazov, izvajanje nadaljnjih dokazov zaradi jasnosti zadeve tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bilo (več) potrebno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v rednem postopku ravnalo v skladu z merili, ki jih mora upoštevati pri presoji, ali bo predlagani(e) dokaz(e) izvedlo ali ne, zato na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

Kolikor pa vložnica zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih je ugotovilo v ponovljenem postopku, da so številna nasprotja med izpovedbami posameznih prič ostala nerazrešena, da vsi dokazi kažejo, da je S.K. obsojenca po krivem obdolžil, da je sodišče, bolj kot so priče obsojenca razbremenjevale, manj verjelo, pri tem pa da ni upoštevalo posrednih dokazov, ki utemeljujejo sklepanje, da je obsojenec pošten in priden človek, vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, ki jih obsojenčeva zagovornica povezuje z določbo 17. člena ZKP in 29. člena Ustave, da sodišče v obravnavanem primeru ni storilo vsega, da bi ugotovilo materialno resnico, predvsem tista dejstva, ki bi lahko bila v korist obsojencu. S trditvijo, da je sodišče do napačnih zaključkov prišlo predvsem zato, ker je preveliko težo dalo izjavam S.K. v preiskovalnem postopku, čeprav se je ta priča izkazala kot neverodostojna in nezanesljiva, vložnica ne uveljavlja nobene procesne kršitve, ampak ponuja lastno presojo verodostojnosti pričevanja S.K. Tudi ko vložnica navaja, da je T.M. ravnala samovoljno in impulzivno ter v spremstvu moža in njegovega prijatelja D. (D.) odšla v stanovanje S.K., od njega z njuno pomočjo in uporabo fizične sile ter groženj izsilila ime osebe, ki "naj bi" hčerki prodala mamilo, izhaja iz lastnega videnja dejanskega stanja. V pravnomočni sodbi je sodišče ugotovilo in o tem navedlo tudi podrobne razloge, zakaj ni verjelo S.K., da je obsojenčevo ime povedal zaradi sile in groženj, ki da sta jo zoper njega uporabila A.M. in D. (D.). Tudi kolikor se vložnica sklicuje na izpovedbo priče D.M., jo razlaga na način, kot jo ocenjuje sama in ne tako, kot je to v izpodbijani sodbi storilo sodišče. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da je v stanovanje S.K. T.M. poklicala policiste, ki so nato brez odredbe za preiskavo vstopili v stanovanje in opravili hišno preiskavo. Zavrača ugotovitev v izpodbijani sodbi, da so policisti v stanovanje vstopili na željo S.K. kot imetnika stanovanja, saj jih ta v stanovanje ni povabil. Poudarja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 218. člena ZKP, saj sta policista (kriminalista) vstopila v stanovanje nezakonito v nasprotju z določbo 3. odstavka 215. člena ZKP, od S.K. zahtevala prostovoljno izročitev stvari, ki je predmet preiskave. S temi navedbami vložnica meri na to, da so dokazi, ki jih je policija pridobila po vstopu v stanovanje, nedovoljeni, in da je tudi sodba, kolikor se opira nanje, nezakonita.

Tudi ko uveljavlja to bistveno kršitev določb kazenskega postopka, jemlje vložnica za izhodišče dejansko stanje, kot ga ocenjuje sama, ne izhaja pa iz dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče druge stopnje je utemeljilo (drugi odstavek na tretji strani sodbe), zakaj zavrača navedbe obrambe, da kriminalista v stanovanje S.K. nista vstopila na njegovo željo in, da jima ta ni prostovoljno izročil S.I. vzorec heroina. Vložnica v bistvu ponuja dokazno presojo, ki je v nasprotju z vsebino potrdila o vstopu v stanovanje, ki ga je brez pripomb podpisal S.K., iz katerega je razvidno, da je kriminalist I.S. v stanovanje K. na navedenem naslovu vstopil na povabilo lastnika stanovanja. Vložničine navedbe so tudi v nasprotju z zapisnikom o zasegu predmetov, ki ga je S.K. prav tako brez pripomb podpisal, iz katerega izhaja, da je zavitek, za katerega se je pozneje izkazalo, da je v njem heroin, ki ga je pred tem hranil v omarici - ogledalu v kopalnici, izročil S.K. sam. Glede na ugotovitve relevantnih dejstev je stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta policista vstopila v stanovanje S.K. v skladu s pogoji, določenimi v 1. odstavku 218. člena ZKP, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno, in je glede na okoliščine, v katerih jima je slednji izročil mamilo, ta dokaz, pridobljen na zakonit način. Nasprotne navedbe vložnice, ki to kršitev povezuje tudi s kršitvijo pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave, je zato treba zavrniti.

Tudi kolikor obsojenčeva zagovornica navaja, da so policisti S.K. odpeljali na policijsko postajo kot osumljenca in na podlagi njegovega zaslišanja, s katerim je branil sebe, sestavili kazensko ovadbo proti obsojenemu K.V., jemlje kot izhodišče lastno videnje procesno relevantnih dejstev. Iz kazenske ovadbe je namreč razvidno, da jo je zoper K.V. podal S.K., potem ko je bil opozorjen na določbo 288. člena KZ. Napačno je tudi vložničino stališče, ko vložitev kazenske ovadbe enači z zaslišanjem prič, pri čemer tudi prezre, da po 3. odstavku 148. člena KZ policija oseb kot prič ne more zasliševati. Z navedbo, da ni bilo dokazano, da S.K. izjave ni podal kot ovaditelj, ampak kot osumljenec, vložnica izraža nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo temu nasprotne sklepe. Glede na to, da obsojenčeva zagovornica ne problematizira dokazne vrednosti kazenske ovadbe, in tudi ne tega, da se je sodišče prve stopnje nanjo sklicevalo kot na izpovedbo S.K. v predkazenskem postopku, je ob upoštevanju omejitve iz 1. odstavka 424. člena ZKP, treba ugotoviti, da je zahteva tudi glede navedbe, da je S.K. obsojenega K.V. ovadil kot osumljenec, da je sodba, kolikor se na ta dokaz opira, zato nezakonita, neutemeljena.

Kolikor pa obsojenčeva zagovornica navaja, da kriminalisti niso opravili preiskave prstnih odtisov na zaseženem zavitku mamila, da tudi pri obsojencu niso opravili hišne preiskave, po vsebini uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbo, da policisti S.K., kljub temu, da je narkoman, niso testirali na prisotnost mamila v času prijetja in dajanja izjave na policiji. Na ta način vložnica v zahtevi uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je podlaga, iz katere s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Pritrditi je treba vložnici, da morata tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče svoje odločbe ustrezno obrazložiti in utemeljiti. Ta dolžnost ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ampak je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Drži tudi, da stranka lahko učinkovito uporabi pravico do pritožbe le, če ve, katera so tista pravno relevantna dejstva in dokazi, ki jih je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve in zakaj šteje druge za nerelevantne, ter da mora vedeti tudi, na katero pravno normo in dokaz je oprlo svojo odločitev. Vendar pa ostaja v tem delu zahteve tožnica na ravni splošnega zatrjevanja, saj te navedbe v ničemer ne konkretizira. Na ta način ni zadostila zahtevi, da mora biti zatrjevana kršitev določno obrazložena, saj Vrhovno sodišče v nasprotnem njene utemeljenosti ne more preizkusiti. Takšni zahtevi pa vložnica v tem obsegu ni zadostila.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornica obsojenega K.V., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 600,00 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.