Jedro

Glede na dejstvo, da tožnik ni bil stranka postopka, v katerem je bila priznana pravica do povračila stroškov ter upoštevaje, da je tožnik zahtevek za vračilo stroškov zastopanja in pritožbo zoper dopis davčnega organa vložil v svojem imenu, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom navedeni vlogi zavrgel. Čeprav tožnik v obravnavni zadevi (lahko) zasleduje kakšno svojo materialno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo postopek vračila stroškov končal in ima tako lahko v zadevi dejansko korist, le-ta ni pravna in zato ne more biti stranka v obravnavanem upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna upravna Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za vračilo stroškov zastopanja z dne 6. 2. 2018, na podlagi odločbe št. DT-499-29-1020/2016-6 z dne 19. 12. 2017, izdane družbi A. d.o.o., Ljubljana, in pritožbo zoper dopis št. DT 4934-110959/2016-20 z dne 1. 3. 2018. Odločila je tudi, da stroške postopka nosi tožnik, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zavezanec A. d.o.o., Ljubljana, po pooblaščencu, to je tožniku, vložil pritožbo zoper sklep z dne 2. 11. 2016. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 19. 12. 2017 med drugim v I/2. točki izreka odločilo, da je prvostopenjski organ dolžan pritožnici (družbi A. d.o.o.) vrniti 1. 693,93 EUR stroškov, nastalih v zvezi s predmetno pritožbo. Ugotovljeno je bilo, da je Uprava za računovodstvo in izvršbo v skladu s 97.a členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvedla pobot obveznosti v višini 1.693,93 EUR iz naslova stroškov postopka, ki so bili določeni v odločbi z dne 19. 12. 2017, in neplačanih davkov pritožnice, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu. Nadalje iz obrazložitve prvostopenjskega akta izhaja, da je tožnik dne 6. 2. 2018 podal zahtevek za izplačilo stroškov zastopanja v višini 1.693,93 EUR (točka III. zahtevka), ki so bili določeni v odločbi z dne 19. 12. 2017. Z dopisom z dne 1. 3. 2018 je bil tožnik obveščen, da je Uprava za računovodstvo in izvršbo dne 5. 2. 2018 izvedla pobot, tožnik pa je v zvezi z navedenim dopisom podal pritožbo. V postopku je prvostopenjski organ v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo pritožbo preizkusil in ugotovil, da je tožnik zastopal zavezanca A. d.o.o. v pritožbenem postopku zoper sklep z dne 2. 11. 2016, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 19. 12. 2017 navedeni sklep odpravil in odločil, da je prvostopenjski organ dolžan pritožnici (to je družbi A. d.o.o.) vrniti 1.693,93 EUR stroškov pritožbenega postopka. Ker je zahtevek za vračilo navedenih stroškov oziroma pritožbo v obravnavani zadevi vložil tožnik v svojem imenu in ne v imenu družbe A. d.o.o. in je torej vlogi vložila neupravičena oseba oziroma tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je davčni organ vlogi tožnika zavrgel v skladu z drugim odstavkom 240. člena in 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeni organ povzema potek (predhodnega) postopka in ugotavlja, da tožnik nima ne lastnosti stranke ne stranskega udeleženca v zadevi, v kateri so bili družbi A. d.o.o. priznani stroški pritožbenega postopka, zato je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za vračilo stroškov ter pritožbo pravilno zavrgel. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se je upravni postopek začel na njegovo pobudo, ko je dne 6. 2. 2018 vložil zahtevek za izplačilo stroškov zastopanja, na katerega je prvostopenjski organ odgovoril s pojasnilom z dne 1. 3. 2018 ter zoper katerega je vložil pritožbo, ki pa je bila z izpodbijanim sklepom zavržena. Tožnik meni, da je stranka postopka vračila stroškov zastopanja v pritožbenem postopku, saj mora kot odvetnik izdati račun in plačati DDV na priznane stroške zastopanja. Nadalje meni, da je tožena stranka neupravičeno pobotala DDV, ki ga je tožnik dolžan plačati in se tudi sprašuje, kdo bo plačal DDV namesto njega. Tožena stranka tudi svoje odločitve ni obrazložila v zadostni meri. Poleg tega je ravnanje davčnega organa, ko je opravil pobot obveznosti, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča in ostalih rednih sodišč v RS, saj redna sodišča izplačujejo odvetniške stroške po elektronski poti in ne naravnost strankam, zato je to ravnanje v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS. Tožnik sklepno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Predmet tega upravnega spora je odločitev davčnega organa, ki je z izpodbijanim sklepom, na podlagi drugega odstavka 240. člena in 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kot nedovoljena zavrgel zahtevek tožnika za vračilo stroškov zastopanja in pritožbo zoper dopis davčnega organa.

9. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku z odločbo z dne 19. 12. 2017 (med drugim) odločil, da je prvostopenjski organ dolžan pritožnici (to je družbi A. d.o.o.) vrniti 1.693,93 EUR stroškov pritožbenega postopka. V pritožbenem postopku je pritožnico (to je družbo A. d.o.o.) kot pooblaščenec zastopal tožnik. Tožnik je zahtevek za vračilo stroškov zastopanja in pritožbo zoper dopis davčnega organa vložil v svojem imenu in ne v imenu družbe A. d.o.o., kar v zadevi niti ni sporno.

10. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je stranka postopka vrnitve stroškov zastopanja v pritožbenem postopku. Odločba, s katero je bila priznana pravica do povračila stroškov se namreč glasi na pritožnika v pritožbenem postopku, to je družbo A. d.o.o., medtem ko je tožnik kot pooblaščenec družbo A. d.o.o. zgolj zastopal v pritožbenem postopku. Tako navedena odločba v ničemer ne posega v tožnikov pravni položaj ali mu daje kakšno pravico, pač pa je bila pravica do povračila stroškov priznana družbi A. d.o.o., zato ima le-ta pravico zahtevati povračilo stroškov postopka in ne tožnik kot njen pooblaščenec.

11. ZUP v drugi točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Nadalje drugi odstavek 240. člena ZUP določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil stranka postopka, v katerem je bila priznana pravica do povračila stroškov ter upoštevaje, da je tožnik zahtevek za vračilo stroškov zastopanja in pritožbo zoper dopis davčnega organa vložil v svojem imenu, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom navedeni vlogi zavrgel. Sodišče še dodaja, da čeprav tožnik v obravnavni zadevi (lahko) zasleduje kakšno svojo materialno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo postopek vračila stroškov končal in ima tako lahko v zadevi dejansko korist, le-ta ni pravna in zato ne more biti stranka v obravnavanem upravnem postopku.

12. Tožnikove navedbe, da je davčni organ neupravičeno opravil pobot obveznosti družbe A. d.o.o. s prisojenimi stroški pritožbenega postopka (tudi pobot DDV) sodišče zavrača kot irelevantne. Do vsebinske presoje pravilnosti izvedenega pobota bi lahko prišlo šele v primeru vsebinske obravnave zahtevka za vračilo stroškov, do katere pa ni prišlo, ker je tožnik vložil zahtevek kot neupravičena oseba. Glede na navedeno so irelevantne tudi tožnikove navedbe, da naj bi bil opravljen pobot obveznosti v nasprotju s prakso rednih sodišč, ki odvetniške stroške izplačujejo po elektronski poti in ne naravnost strankam. Sodišče dodatno pojasnjuje, da dejstvo, da je bil zahtevek tožnika za vračilo stroškov pritožbenega postopka zavržen ni ovira, da tožnik vloži nov zahtevek za vračilo stroškov postopka, a v imenu upravičene osebe, to je družbe A. d.o.o. 13. Sodišče zavrača dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje kot nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), saj tožnik tega dokaza v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni predlagal, poleg tega je tožnikov predlog tudi povsem nekonkretiziran, saj niti ne navede, katero dejstvo bi z izvedbo zaslišanja lahko dokazal. 14. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Sodišče v zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.