Jedro

ZST-1 ne vsebuje določb v zvezi s postopkom, kadar stranka vloži nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks. ZST-1 tudi ne napotuje na uporabo ZPP ali kakega drugega zakona glede postopkovnih vprašanj, ki v njem niso urejena. Kateri zakon je potrebno smiselno uporabiti glede vprašanj, ki v ZST-1 niso urejena, pa nam pove narava razmerja, o katerem sodišče odloča pri obveznosti plačila sodnih taks. Pri plačilu sodne takse gre za obveznost taksnega zavezanca nasproti državi, ne nasproti drugi pravdni stranki. Zakon, katerega subsidiarna uporaba pride v obravnavanem primeru v poštev, je zato ZUP. Ker vsebuje ZUP drugačna pravila glede ravnanja z nepopolnimi vlogami in takšne stroge sankcije, kot je določena v 2. odst. 108. čl. ZPP za primer, ko nepopolno vlogo vloži odvetnik, ne pozna, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti navedenemu sklepu je vložila pritožbo tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi pojasnjuje, da v primeru, ko predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks ni priložena izjava o premoženjskem stanju, ni mogoče uporabiti določb 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pač pa je treba zaradi pravne narave taksne obveznosti glede dopolnitve nepopolnega predloga, vloženega po odvetniku, smiselno uporabiti določbe Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V tem smislu je v identičnem primeru že odločilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi IV Cp 2009/2009 in Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. III P 3334/2008. Očitno je, da o razlagi 108. čl. ZPP in 12. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) stališča sodišč niso enotna. Zaradi pravne varnosti jih je zato treba poenotiti, saj je več kot očitno, da je lahko pravno korektno le eno od njih.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za oprostitev plačila sodnih taks štelo za nepopolnega, saj predlagateljica predlogu ni priložila izjave o premoženjskem stanju, ki jo zahteva 2. in 3. odst. 12. čl. ZST-1. Ker je predlog vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, ga je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 108. čl. ZPP brez predhodnega poziva na dopolnitev nepopolne vloge zavrglo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vložila nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni priložila pisne izjave o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, kar določa 2. odst. 12. čl. ZST-1. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da v primeru, kadar stranka v pravdnem postopku vloži nepopolno vlogo po odvetniku, stranke na dopolnitev le-te ni potrebno pozivati, pač pa jo lahko sodišče takoj zavrže (2. odst. 108. čl. ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča pa v obravnavanem primeru uporaba navedene določbe ne pride v poštev. Sodišče odloča o oprostitvi plačila sodnih taks na podlagi postopkovnih in materialnih določb ZST-1. ZST-1 ne vsebuje določb v zvezi s postopkom, kadar stranka vloži nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks. ZST-1 tudi ne napotuje na uporabo ZPP ali kakega drugega zakona glede postopkovnih vprašanj, ki v njem niso urejena. Kateri zakon je potrebno smiselno uporabiti glede vprašanj, ki v ZST-1 niso urejena, pa nam pove narava razmerja, o katerem sodišče odloča pri obveznosti plačila sodnih taks. Pri plačilu sodne takse gre za obveznost taksnega zavezanca nasproti državi, ne nasproti drugi pravdni stranki. Tudi vprašanje oprostitve plačila sodnih taks je vprašanje odnosa med prosilcem in državo, zato pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse ne moremo govoriti o odločanju o civilnem razmerju, ki bi ga sodišče lahko reševalo na podlagi določb ZPP. ZPP namreč v 1. čl. omejuje domet svojih določb na spore iz osebnih in družinskih razmerij ter spore iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Zakon, katerega subsidiarna uporaba pride v obravnavanem primeru v poštev, je po presoji pritožbenega sodišča ZUP, ki v 4. čl. določa smiselno uporabo pravil upravnega postopka tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. odst. ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim zakonom. Četudi so sodne takse del pravdnih stroškov, slednji pa so postransko vprašanje pravdnega postopka, je plačilo sodne takse posebna obveznost stranke v odnosu do države in gre tako za odločanje o javnopravnem in ne civilnem razmerju.

Ker vsebuje ZUP drugačna pravila glede ravnanja z nepopolnimi vlogami in takšne stroge sankcije, kot je določena v 2. odst. 108. čl. ZPP za primer, ko nepopolno vlogo vloži odvetnik, ne pozna, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. V skladu s 1. odst. 67. čl. ZUP mora sodišče vlagatelja nepopolne vloge pozvati na njeno dopolnitev, četudi jo je vložil odvetnik. Šele če vloga v za to določenem roku ni dopolnjena, jo lahko sodišče zavrže. Ker sodišče prve stopnje pritožnice ni pozvalo na dopolnitev predloga za oprostitev taks, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. odst. 251. čl. ZUP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v okviru katerega bo moralo postopati v skladu s 1. odst. 67. čl. ZUP in pritožnico pozvati na dopolnitev nepopolnega predloga ter v primeru, da bo tožena stranka predlog dopolnila, vsebinsko obravnavati njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks.