Jedro

V situaciji, kot je obravnavana, je za pravilno uporabo odvetniške tarife odločilno procesno dejansko stanje, namreč podatki, katera procesna dejanja so bila že opravljena preden je zadevo prevzel tožnik in katera je opravil tožnik, skupaj z vsebinsko oceno, ali je mogoče šteti, da katero od dejanj, ki jih je opravil tožnik, smiselno zajema tudi dejanja iz tarifne št. 39 in zakaj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 386/2015 z dne 8. 11. 2016 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 18,30 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Bpp 386/2015 z dne 11. 12. 2015 v zvezi s sklepom Bpp 386/2015 z dne 22. 2. 2016 priznala znesek 624,94 EUR, v preostalem delu pa je predlog za izplačilo stroškov zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je tožniku za narok na kraju samem izven zgradbe sodišča iz naslova trajanja priznala 50 točk in ne 150 točk, saj je narok trajal 1 uro in 5 minut, glede zavrnilnega dela pa še posebej navaja, da na podlagi odvetniške tarife tožnik ni upravičen do nagrade za pregled listin po tar. št. 39/2 in za posvet s stranko po tar. št. 39/1, saj ne gre za samostojno storitev in je nagrada že zajeta v sestavo posamezne vloge. Prav tako tožniku ne gre dodatna nagrada, vezana na izvršilni postopek, saj posebej opravljena storitev zaradi postopka zavarovanja ni izkazana, ne gre pa mu niti nagrada za sklenitev pogojne poravnave na naroku dne 10. 5. 2016, saj ta poravnava ni bila realizirana in se je pravdni postopek po tem še nadaljeval ter bil zaključen s sodno poravnavo dne 19. 10. 2016, za katero je toženka priznala nagrado. Toženka pri tem pripominja še, da je povišek za sklenitev sodne poravnave namenjen motiviranju strank k hitrejšemu zaključku postopka, o čemer pri nerealizirani pogojni sodni poravnavi ni mogoče govoriti.

2. Tožnik se z zavrnilnim delom odločbe ne strinja in v tem obsegu vlaga tožbo, v kateri navaja, da stališče toženke, da posvet s stranko v predmetni zadevi ne pomeni samostojne storitve, nima podlage v Odvetniški tarifi. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, ki ima v skladu z Zakonom o odvetništvu in Odvetniško tarifo pooblastilo sprejemati obvezne razlage Odvetniške tarife, je namreč sprejel razlago, da se posvet šteje kot samostojna storitev, kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela tarife. Poleg tega tožnik poudarja, da je bil v predmetni zadevi za izvajanje BPP postavljen sredi postopka, zaradi česar je bila za opravo nadaljnjih storitev nujno potrebna pridobitev in pregled dokumentacije ter posvet s stranko.

3. Glede trajanja naroka na kraju samem dne 10. 5. 2016 je organ za BPP zmotno ugotovil dejansko stanje, saj je iz zapisnika obravnave razvidno, da je obravnava trajala 2 uri in 5 minut, zaradi česar je bila nagrada v višini 150 točk pravilno priglašena in bi jo morala toženka v celoti priznati.

4. Poleg tega toženka ni priznala, in tudi ni navedla razlogov za to, priglašene nagrade za poravnavni narok z dne 19. 10. 2016, v zvezi s čemer tožnik poudarja, da nagrada za narok nastane ne glede na to, ali je na njem sklenjena poravnava. Odvetniška tarifa ne daje podlage za drugačno stališče, tako stališče pa bi bilo tudi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. V konkretnem primeru bi morala toženka priznati nagrado vsaj po 3. točki tar. št. 20, saj so se na tem naroku obravnavala tudi procesna vprašanja.

5. Iz vseh navedenih razlogov tožnik meni, da mu je toženka nezakonito zavrnila priznanje nagrade v protivrednosti 459 točk oz. ob upoštevanju določbe člena 17/5 Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZODV) še 229,5 točk, kar preračunano znaša 105,34 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani drugi odstavek navedenega sklepa odpravi ter o zadevi samo odloči tako, da prizna priglašene stroške še v znesku 128,52 EUR, oziroma podrejeno, naj tožbi ugodi tako, da navedeni sklep v izpodbijanem obsegu odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po šestem odstavku 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) odloči o končnem obračunu storitev BPP na podlagi izpolnjene "napotnice", ki ji je priložen stroškovnik za opravljena dejanja pravne pomoči (tretji odstavek istega člena). Ker je šlo v obravnavani zadevi za odvetniške storitve, je toženka ravnala pravilno, ko je utemeljenost priglašenih stroškov presojala na podlagi Odvetniške tarife, ki določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških stroškov in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom (1. člen tarife). Med strankama je sporno, ali je bila tarifa uporabljena pravilno.

9. Tožnik se v zvezi s storitvami pregleda listin in posveta s stranko sklicuje na prvi odstavek tarifne številke 39, po kateri odvetnik te storitve zaračuna, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pri tem posebej opozarja, da je zadevo prevzel "sredi postopka", zaradi česar so bila ta opravila nujno potrebna.

10. Sodišče se s tožnikovim stališčem načeloma strinja, saj se odvetnik po naravi stvari s stališči stranke in morebitnimi listinami seznani v okviru sestave tožbe (tarifna št. 18), tako da je mogoče šteti, da sta posvet s stranko in pregled listin zajeta v tej storitvi oziroma tarifni številki. Podobno bi lahko veljalo tudi za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (1. točka tarifne št. 20), vsaj glede na višino te postavke v primerjavi z ostalimi procesnimi dejanji (prim. npr. 2. - 5. točko tarifne št. 21).

11. Kot izhaja iz povedanega, je v situaciji, kot je obravnavana, za pravilno uporabo odvetniške tarife odločilno procesno dejansko stanje, namreč podatki, katera procesna dejanja so bila že opravljena preden je zadevo prevzel tožnik in katera je opravil tožnik, skupaj z vsebinsko oceno, ali je mogoče šteti, da katero od dejanj, ki jih je opravil tožnik, smiselno zajema tudi dejanja iz tarifne št. 39 in zakaj. Izpodbijani sklep nima v tem pogledu nobenih razlogov, kar pomeni, da ga ni mogoče preizkusiti, to pa je že samo po sebi razlog za njegovo odpravo (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).

12. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka v tej zadevi sodišče pripominja, da se tožnik sklicuje na obvezno razlago tarifne št. 39 odvetniške tarife, ki jo je na podlagi Zakona o odvetništvu in tarife sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije. Sodišče svoje odločitve sicer ni oprlo na to razlago, vendar pa opozarja, da se utegne v primeru, če se razlaga v ponovljenem postopku izkaže za relevantno, zaradi njene ekstenzivnosti postaviti vprašanje, ali jo je sploh še mogoče šteti za razlago v smislu prvega odstavka 19. člena Odvetniške tarife, ali pa gre po vsebini že za vsebinsko spremembo tarife, ki bi morala biti sprejeta po drugačnem postopku.

13. Prav tako zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka sodišče dodaja še, da se strinja s tožnikom, da bi morala toženka v primeru, če je ocenila, da tožniku ne gre plačilo za udeležbo na naroku dne 19. 10. 2016, navesti razloge za to, saj se razlogi, navedeni v izpodbijanem sklepu, nanašajo izključno na realizacijo poravnave, sklenjene na tem naroku. Prav tako se bo morala toženka opredeliti do tožnikovih navedb glede trajanja naroka dne 10. 5. 2016, saj bi iz teh navedb utegnilo izhajati, da je pri odmeri nagrade dejansko prišlo do računske napake.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka ZUS-1. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki ji je ta akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče lahko samo odloči o stvari le v primeru, če dajejo podatki zadeve zanesljivo podlago za to (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Ta pogoj v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen, saj - kot je bilo obrazloženo - izpodbijanega sklepa ni bilo mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljivih ugotovitev o dejanskem stanju.

15. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s 1. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa se je zastopal sam, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (3. člen Pravilnika), povečani za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena pa uradni dolžnosti (opomba 6.1.C Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).