Jedro

Smisel pravice do pravnega sredstva je v tem, da lahko prizadeti z vložitvijo tega brani svoje pravne koristi oziroma pravne interese, kar je mogoče le, če je odločitev v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da omogoča kasnejšo presojo. Kršitev te pravice zato primarno zagreši sodišče prve stopnje s tem, ko nezadostno obrazloži svojo odločbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora in preizkusno dobo pet let. Odločilo je, da sta dolžna obsojenca nekaterim oškodovancem povrniti škodo, nekatere oškodovance pa je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo v opisu dejanja po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v izreku sodbe v prvem odstavku na 2. strani črtalo besedo „velika“ in v drugem odstavku na 3. strani črtalo besedilo „kar je v smislu 3. točke 13. odstavka 126. člena KZ velika premoženjska škoda“, ravnanje obsojencev pa je pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena, drugim odstavkom 20. člena ter drugim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter preizkusno dobo pet let. Sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitev 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v odločanje pred spremenjenim prvostopenjskim senatom oziroma izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, predlaga njeno zavrnitev. Državni tožilec ob spremembi obtožnice ni dolžan navesti okoliščin, glede katerih so na glavni obravnavi izvedeni dokazi spremenili dejansko stanje, presoja sodišča pa obsega predvsem vprašanje, ali je bila sprememba obtožnice izvedena v skladu z določbo 344. člena ZKP ter ali je bila pri tem spoštovana pravica obsojenca do obrambe. Opis kaznivega dejanja vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, zato zahteva nima prav, ko trdi nasprotno. Ker je škoda nastala zaradi kaznivega dejanja obsojenih, je sodišče ravnalo pravilno, ko je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom oškodovancev. Ostale navedbe v zahtevi pa pomenijo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da mora biti sprememba obtožnice po 344. členu ZKP ustrezno obrazložena, kot to določa ZKP za obtožnico v 6. točki prvega odstavka 269. člena. Pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS daje obdolžencu pravico, da je obveščen o pravnih in dejanskih okoliščinah obtožbe, ter da ima primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Državni tožilec je obtožnico spremenil, ne da bi se pri tem skliceval na zakonski razlog za spremembo obtožnice, to je na to, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo dejansko stanje, ravno tako pa spremembe obtožnice ni obrazložil. Način spremembe obtožnice za vlagatelja predstavlja presenečenje in mu otežuje položaj v postopku, kar je po stališču Ustavnega sodišča v zadevi U-I-289/95 nedopustno. Državni tožilec je namreč spremenil obtožnico potem, ko je obsojeni že podal zagovor, saj je ob podaji zagovora računal s tem, da je obtožnica pravnomočna in da je tožilec ne more več spreminjati po mili volji. Z zadnjo spremembo obtožnice, ko je državni tožilec iz opisa kaznivega dejanja izpustil del očitka, se je položaj obsojenca poslabšal, saj je potrebno zato tožilcu dokazati manj kot pred spremembo.

6. V skladu s 344. členom ZKP sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4.12.1997 izhaja, da ZKP zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, daje možnost spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Ta pravica pristojnega tožilca po presoji Ustavnega sodišča sama po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku (obdolženec) lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Ustavno sodišče je odločilo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obdolžencu samo možnosti, da bo lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obdolženi zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

7. Sprememba obtožbe potem, ko je ta že postala pravnomočna, je v skladu s predstavljenimi stališči Ustavnega sodišča in tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča (primerjaj na primer sodbi I Ips 312/2004 z dne 23.2.2006 in I Ips 250/2009 z dne 28.1.2010) dopustna, zato mora vložnik, če naj njegovo pravno sredstvo uspe, dokazati, da je bila sprememba obtožnice v nasprotju s pravico obdolženca do obrambe. Pri tem pa, kot to velja v splošnem za obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), je dolžan vložnik svoje trditve tudi ustrezno obrazložiti, saj to pravno sredstvo ne obsega preizkusa po uradni dolžnosti. Splošno zatrjevanje, da je bila obsojencu prekršena njegova pravica do obrambe, ter da je bil postavljen v položaj presenečenja, ne zadostuje. Stališče zahteve, da je bil obsojeni zaradi spremembe obtožnice postavljen v položaj presenečenja, je napačno, saj je imel na spremenjeno obtožbo možnost reagirati (kot pravilno navaja sodišče druge stopnje v prvi drugostopenjski sodbi na straneh 3 in 4, tem razlogom pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče), sama sprememba pa seveda za obsojenca ne more predstavljati nedopustnega presenečenja, kot to napačno razume zahteva. Ravno tako je očitno neutemeljena trditev, da se je položaj obsojenca poslabšal, ker je zaradi izpustitve dela očitka iz obtožbe (spremembi z dne 10.3.2006 in 14.2.2008) državni tožilec moral dokazati manj, saj je potrebno za obsodbo dokazati vse zakonske znake kaznivega dejanja. Kolikor bi sodišče ocenilo, da obtožba ni dokazala vseh zakonskih znakov, bi izreklo oprostilno sodbo. Izpustitev določenih nebistvenih okoliščin iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi zato nikakor ni mogoče razumeti kot poslabšanje položaja obdolženca. Drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila sprememba obtožbe nedopustna, zahteva ne ponudi, zato z zgolj posplošenimi zatrjevanji o kršitvi pravice do obrambe ne more uspeti.

8. V preostalem delu (strani 5 do 8 zahteve) je zahteva očitno neutemeljena. Uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in navaja, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno izvršitveno dejanje, iz katerega bi lahko izhajalo, da je obsojeni druge preslepil, da bodo obveznosti A. izpolnjene, da ni dokazano, da je obsojeni v predhodnih, večinoma telefonskih stikih s strankami sporočal povpraševanje v imenu A., jemal na znanje zahteve strank glede dokumentacije zaradi zavarovanja dobave na up oziroma glede rokov plačila, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da se je obsojeni zavedal, da finančno stanje A. ne bo omogočalo plačila obveznosti v skladu z dogovorom s strankami, ter da sodba ne pove, na podlagi katerih okoliščin je sodišče sklepalo, da je hotel storiti očitano mu kaznivo dejanje, saj ni videti nobenega razloga, zakaj bi za soobsojenega I. storil to, kar se mu očita v obtožbi.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a členu KZ oziroma prvem odstavku 228. člena KZ-1. Ravno tako pa ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih (na straneh 18 do 23 sodišče obširno obrazlaga dejstva in dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost očitka, ki je v izreku izpodbijane sodbe naslovljen na obsojenca). To je ob preizkusu pritožbenih navedb presodilo že sodišče druge stopnje, z razlogi drugostopenjske sodbe pa se strinja tudi Vrhovno sodišče. Ker je očitek v obtožbi sklepčen ter razumljiv ter ima izpodbijana sodba potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih (kolikor se zahteva s tem ne strinja, po vsebini uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer pa ne more uspeti), je bilo potrebno gornje očitke zahteve zavrniti kot neutemeljene.

10. Tudi trditev, da je sodišče druge stopnje prekršilo pravico obsojenca do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s premoženjskopravnimi zahtevki, je očitno neutemeljena in v nasprotju s podatki spisa. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na premoženjskopravne zahtevke, je sodišče druge stopnje odgovorilo na strani 6 in 7 drugostopenjske sodbe. Sicer pa Vrhovno sodišče poudarja, da očitek sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, primarno pomeni očitek kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Smisel pravice iz 25. člena Ustave RS je namreč v tem, da lahko prizadeti z vložitvijo pravnega sredstva brani svoje pravne koristi oziroma pravne interese, to pa je mogoče le, če je odločitev v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da omogoča kasnejšo presojo (odločba U-I-25/95 z dne 27.11.1997), zato to kršitev primarno zagreši sodišče prve stopnje s tem, ko nezadostno obrazloži svojo odločbo, v predmetni zadevi pa je očitek naslovljen na sodišče druge stopnje.

11. Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona, postopka in Ustave niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega D.R. zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.