Jedro

Tudi ZPP/77 je predvideval korekcijsko funkcijo sodišča v primeru, če je vrednost spornega predmeta navedena očitno previsoko ali prenizko. Ta funkcija je bila časovno omejena na pripravljalni narok, če tega ni bilo, pa na glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna urediti mlinski jarek z mehkim jezom po projektni dokumentaciji 2-15/89 in predlagati vknjižbo lastninske pravice na parcelah 579/8, 579/9 in 113/3 k.o. ... na tožečo stranko.

Sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo tisti del sodbe prve stopnje, ki se tiče ureditve zemljiškoknjižnega stanja, v preostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v odločitvi o dolžnosti ureditve mlinskega jarka z mehkim jezom po projektni dokumentaciji.

Zoper sodbo druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da vrhovno sodišče sodbi druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, kar je sedaj 4.172,93 EUR.

Tožeča stranka je tožbo vložila dne 11.10.1994, torej v času, ko je še veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Zahtevek, ki ga uveljavlja, je premoženjskopravni. Ker se ne tiče denarnega zneska, je za ugotovitev stvarne pristojnost in pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Tožnik tega v tožbi ni navedel, je pa bila ta pomanjkljivost odpravljena na prvem naroku za glavno obravnavo 6.7.1998, ko je navedel, da vrednost spornega predmeta znaša 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR). Tudi ZPP/77 je predvideval korekcijsko funkcijo sodišča v primeru, če je vrednost spornega predmeta navedena očitno previsoko ali prenizko. Ta funkcija je bila časovno omejena na pripravljalni narok, če tega ni bilo, pa na glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari. V obravnavanem primeru je sodišče šele na tretjem naroku potem, ko je že začelo z obravnavanjem glavne stvari (tožeča stranka je že podala tožbo, tožena pa odgovor na tožbo), s sklepom vrednost spornega predmeta določilo na 15.000.000 SIT. Takšna ocena ni v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZPP/77 in zato spremenjena vrednost spornega predmeta s strani sodišča po začetku obravnavanja glavne stvari ne vpliva (več) na pravico do revizije.

Ker se za presojo dopustnosti revizije uporabljajo določbe sedaj veljavnega ZPP (498. člen ZPP), revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.