Jedro

Če je v zakonu o volitvah v državni zbor v 1. odstavku 93. člena določeno pravilo o načinu izvolitve, v 2. odstavku istega člena pa izjema od tega pravila, ni mogoče tega razlagati v obratnem smislu, da je potrebno najprej uporabiti pri načinu izvolitve izjemo in nato šele pravilo. Taka razlaga je v nasprotju z voljo zakonodajalca, da je določil tak vrstni red in s splošnimi pravili zakonodajne tehnike.

Izrek

Zahteva za sodno varstvo se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob obravnavi mandatno-imunitetne komisije o pregledu potrdil o izvolitvi ter morebitnih pritožb kandidatov in predstavnikov list, s predlogom za potrditev mandatov, za odločanje o spornih mandatih in za odločanje o pritožbah na 1. seji dne 23.12.1992 na podlagi 260. člena poslovnika takratne Skupščine Republike Slovenije in v zvezi s 1. odstavkom 7. člena začasnega poslovnika Državnega zbora sprejela sklepe, da se ne upoštevajo pritožbe ..., ker niso legitimirani za vložitev pritožbe po 109. členu zakona o volitvah v državni zbor, ter pritožba ..., ker se ne nanaša na odločitev volilne komisije (1. točka); zavrnejo se pritožbe ... (2. točka); potrdijo se mandati vseh poslancev Državnega zbora, izvoljenih na volitvah 6. decembra 1992 po seznamu izvoljenih kandidatov, ki je skupaj s potrdili o izvolitvi sestavni del tega poročila (3. točka).

Tožnik v zahtevi za sodno varstvo navaja, da vlaga zahtevo za sprožitev upravnega spora pred sodiščem v zvezi s poročilom Republiške volilne komisije o izidu splošnih volitev poslancev Državnega zbora Republike Slovenije ter v zvezi z odločitvijo tega zbora z dne 23.12.1992, ki je potrdil sklepe iz poročila svoje mandatno-imunitetne komisije. Prizadeti namreč lahko sprožijo spor pred sodiščem po sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.1.1993, in sicer zoper odločitev (sklep) Državnega zbora Republike Slovenije kot dokončen posamičen akt, s katerim državni organ odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov in organizacij. V dokumentaciji, ki jo prilaga svoji zahtevi, so podrobno navedeni argumenti z obrazložitvijo in sklepi državnih organov, ki so o sporni zadevi že odločali. V interesu pravice in pravne države prosi sodišče, da v tem upravnem sporu razsodi nepolitično, ne glede na to, koga od politikov bo sodba prizadela, saj je Državni zbor Republike Slovenije odločal politično in v lastnem interesu. Varovanje človekovih pravic in demokratičnih načel pa je v pristojnosti sodstva. Sodišču predlaga, da na podlagi zakonskih in ustavnih določb razveljavi poročilo Republiške volilne komisije in sklep Državnega zbora Republike Slovenije o potrditvi mandatov poslancev Državnega zbora in s sodbo določi novo razdelitev mandatov poslancev Državnega zbora Republike Slovenije. V zvezi s tem meni namreč, da je odločitev Državnega zbora Republike Slovenije, da potrdi samo 8 poslanskih mandatov kandidatov iz osme volilne enote, v tretji volilni enoti pa 16, neustavna in protizakonita. Državljani, volilci in kandidati iz osme volilne enote po tej odločitvi niso enakopravni z ostalimi in tako niso enaki pred zakonom.

V odgovoru na zahtevo za sodno varstvo tožena stranka navaja, da je iz zapisnika 1. seje njene mandatno-imunitetne komisije in sklepov, ki jih je sprejela na seji 23.12.1992, razvidno ravnanje in odločanje tožene stranke v tem primeru. Njena mandatno-imunitetna komisija in ona sama sta ob reševanju tožnikove pritožbe in pritožb drugih pritožiteljev ugotovila, da je bil postopek Republiške volilne komisije pri razdelitvi mandatov na ravni države povsem v skladu z določbami 93. člena zakona o volitvah v državni zbor. Prvi odstavek 93. člena določa pravilo, drugi odstavek pa izjemo od tega pravila, ki je v tem, da se največ polovica mandatov, ki jih dobijo istoimenske liste pri delitvi na državni ravni, dodeli mimo pravila iz prvega odstavka kandidatom po vrstnem redu na seznamu kandidatov s teh list, ki ga je določil predlagatelj list v skladu s 1. odstavkom 43. člena in ga predložil Republiški volilni komisiji v roku, ki je določen za vložitev list kandidatov. Po mnenju tožene stranke je Republiška volilna komisija pravilno najprej razdelila mandate po pravilu iz 1. odstavka 93. člena navedenega zakona in šele nato mandate po določbi 2. odstavka tega člena, ki pomeni izjemo od pravila iz prvega odstavka. Pravilo, da se v vsaki volilni enoti ne le voli, ampak tudi izvoli 11 poslancev, velja le za delitev mandatov po 1. odstavku 93. člena. Pri delitvi mandatov po 2. odstavku istega člena pa pravila iz 1. odstavka (vključno z določbo drugega stavka, po katerem se v primeru, če so v volilni enoti že razdeljeni vsi mandati, mandat dodeli listi v volilni enoti, v kateri ima lista naslednji največji ostanek glasov) ne veljajo. Delitev mandatov po 2. odstavku 93. člena poteka po posebnih pravilih, upoštevajoč izključno vrstni red na seznamu kandidatov, ne glede na to, ali so v posamezni volilni enoti že razdeljeni mandati. Po mnenju tožene stranke ne bi bilo v skladu z zakonom, če bi se mandati delili najprej po določbah, ki pomenijo izjemo, in šele nato po določbah, ki pomenijo temeljno pravilo. Predlaga, da sodišče zavrne tožnikovo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Po določbah ustave Republike Slovenije sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena); če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena).

Po določbi 66. člena ZUS odloča o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če je bila takšna svoboščina ali pravica kršena z dokončnim posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo, sodišče, ki je pristojno za upravne spore (Vrhovno sodišče Republike Slovenije); pri tem uporablja smiselno določbe tega zakona (ZUS).

Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep tožene stranke (2. točka) značaj dokončnega posamičnega akta.

Glede tega akta tožnik v zahtevi za sodno varstvo zatrjuje, da je kršena njegova pravica, ki se nanaša na uporabo zakonskega pravila po 1. odstavku 93. člena zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 - ZVDZ), in nato šele na uporabo izjeme po 2. odstavku 93. člena navedenega zakona tako, kot to razlagata Republiška volilna komisija v svojem poročilu državnemu zboru z dne 15.12.1992 (Uradni list RS, št. 60/92) o izidu splošnih volitev poslancev Državnega zbora dne 6.12.1992 in tožena stranka v zvezi z obravnavo svoje mandatno-imunitetne komisije o pregledu potrdil o izvolitvi ter morebitnih pritožb kandidatov in predstavnikov list, s predlogom za potrditev mandatov, za odločanje o spornih mandatih in za odločanje o pritožbah na 1. seji dne 23.12.1992. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za sodno varstvo to razlago ponovila. Po mnenju tožnika taka razlaga ni v skladu z ustavo Republike Slovenije.

Ker gre za zatrjevano ustavno kršitev z izpodbijanim sklepom, je sodišče glede na citirano določbo ustave Republike Slovenije (2. odstavek 157. člena), v zvezi s citirano določbo 66. člena ZUS, obravnavalo tožnikovo zahtevo po teh določbah kot zahtevo za sodno varstvo.

Po določbah citiranega zakona o volitvah v državni zbor: se volijo poslanci državnega zbora na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem (1. člen); poslanci se volijo po volilnih enotah; poslanci se volijo po načelu, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev in po načelu, da so v državnem zboru sorazmerno zastopani politični interesi (1. in 2. odstavek 2. člena); za volitve poslancev državnega zbora se oblikuje osem volilnih enot; v vsaki volilni enoti se voli 11 poslancev; volilne enote se oblikujejo v skladu z načelom, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev (1. in 2. odstavek 20. člena); mandati, ki jih dobijo istoimenske liste pri delitvi na državni ravni, se dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 90. člena tega zakona; če so v volilni enoti že razdeljeni vsi mandati, se mandat dodeli listi v volilni enoti, v kateri ima lista naslednji največji ostanek glasov v razmerju do količnika v volilni enoti; z liste kandidatov so izvoljeni kandidati v skladu z 91. členom tega zakona; ne glede na prejšnjo določbo se največ polovica mandatov, ki jih dobijo istoimenske liste pri delitvi na državni ravni dodeli kandidatom po vrstnem redu na spisku kandidatov s teh list, ki ga določi predlagatelj v skladu s 1. odstavkom 43. člena tega zakona in predloži republiški volilni komisiji v roku iz 54. člena tega zakona (1. in 2. odstavek 93. člena).

Po presoji sodišča je zakonodajalec (takratna Skupščina Republike Slovenije) s citiranimi določbami navedenega zakona predpisal način uresničitve volilne pravice, ki je po ustavi Republike Slovenije splošna in enaka (2. odstavek 15. člena, 43. člen, 2. in 4. odstavek 80. člena, 82. in 87. člen). Zakonodajalec je v navedenem zakonu lahko predpisal tak vrstni red, kar je tudi v skladu s splošnimi pravili zakonodajne tehnike, in sicer tako, da je v citiranih določbah 2. člena in 1. in 2. odstavku 20. člena navedenega zakona določil načela volitev poslancev Državnega zbora, v citiranem 1. odstavku 93. člena pa pravilo glede načina izvolitve teh poslancev ter v 2. odstavku 93. člena izjemo od tega pravila tako, kot to razlagajo Republiška volilna komisija, mandatno-imunitetna komisija tožene stranke in sama tožena stranka v odgovoru na zahtevo za sodno varstvo.

Temu nasprotna razlaga tožnika v zahtevi za sodno varstvo po presoji sodišča ni pravilna in ni v skladu s citiranimi določbami navedenega zakona in vrstnim redom teh določb. Nasprotna tožnikova razlaga, ki se tudi ne sklada s splošnimi pravili zakonodajne tehnike, pa tudi ne bi bila logična v tem smislu, da bi zakonodajalec z zakonom predpisal način volitev v nov parlament (Državni zbor po ustavi), na kar bi z nasprotno razlago tega načina (najprej zakonska izjema in nato zakonsko pravilo) razveljavil smisel samega pravila kot temeljnega in tako izjemo postavil za pravilo, pravilo pa za izjemo. Zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke v odgovoru na zahtevo za sodno varstvo, da ne bi bilo v skladu z zakonom, če bi se mandati delili najprej po določbah, ki pomenijo izjemo (2. odstavek 93. člena), in šele nato po določbah, ki pomenijo temeljno pravilo (1. odstavek 93. člena).

Sodišče pa se v samo primernost citiranih zakonskih določb ni spuščalo. Za to sodišče ni pristojno in je to stvar zakonodajalca (2. odstavek 15. člena in 87. člen ustave Republike Slovenije).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno po 2. odstavku 42. člena ZUS. Sodišče je ZUS uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).