Jedro

Sodišče sodi, da pri vprašanju dolžnosti obveščanja uporabnika s strani operaterja o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov, kar je v tej zadevi sporno, ne gre za vprašanje dostopa do storitev oziroma vprašanje izvajanja storitev ali zaračunavanja le-teh. Iz tega pa sledi, da tožena stranka ni pristojna za obravnavanje oziroma reševanje tega spora in je ravnala pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predlog tožeče stranke zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za rešitev spora z operaterjem A. d.d., zaradi prepoznega obvestila o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 29. 6. 2010 za rešitev spora z operaterjem A. d.d. navedla, da je 15. 4. 2010 dve številki mobilnega telefona prenesla od operaterja B. d.d. k operaterju A. d.d. zaradi ugodne ponudbe mobilnega interneta, in sicer je z navedenim operaterjem sklenila naročniško pogodbo za mesečno naročnino 25 EUR (brez DDV), ki je zajemala prenos 10 GB podatkov, kar je glede na pretekle izkušnje tožeče stranke zadostovalo njenim potrebam. Dne 4. 5. 2010 pa je operater tožeči stranki zablokiral dostop do interneta zaradi prekoračitve z naročniško pogodbo zajetega prenosa podatkov za več kot 15 GB, kar glede na cenik operaterja znaša 927,02 EUR (brez DDV). Skupaj z naročnino za obdobje od 21. 4. 2010 do 20. 6. 2010 ter prenosom podatkov v obdobju od 22. 4. 2010 do 3. 5. 2010, ki je znašal 25,16 GB, račun znaša 1.141,42 EUR. Tožeča stranka je vložila reklamacijo zoper navedeni račun zaradi prepoznega opozorila o količini prenesenih podatkov ter zaradi prepozne blokade naročniške številke. Po mnenju tožeče stranke je namreč račun v višini, ki več kot štiridesetkrat presega s pogodbo dogovorjeno mesečno naročnino, v direktnem nasprotju s priporočili tožene stranke, direktivami EU ter poslovno etiko. Tožena stranka je v zadevi skladno s 129. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) uvedla postopek reševanja spora, operaterju poslala poziv na izjasnitev ter razpisala narok za ustno obravnavo, ki se je operater ni udeležil, je pa odgovoril na poziv tožene stranke. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijanega sklepa navaja, da je predmet konkretnega postopka vprašanje, ali je operater tožečo stranko pravočasno obvestil o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov. Citira določbo prvega in sedmega odstavka 92. člena ZEKom in ugotavlja, da tožeča stranka ni podala nobenega ugovora v zvezi z operaterjevim zagotavljanjem dostopa do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem. Obvestilo operaterja o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov po svoji vsebini ni ne zagotavljanje dostopa do storitve, ne njeno izvajanje ali zaračunavanje. Storitev, na katero se je tožeča stranka naročila (to je mobilni internet), je bila tožeči stranki omogočena ter zaračunana v skladu z veljavnim cenikom operaterja. Tožeča stranka je na ustni obravnavi sama priznala, da je bil sporni prenos podatkov nedvomno opravljen. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Priporočilo agencije operaterjem o preprečevanju izredno visokih zneskov na uporabniških računih št. 3824-42/2009/8 z dne 8. 7. 2009 (Priporočilo) tožena stranka navaja, da priporočilo v tretjem odstavku VII. člena določa, da naj ustrezno vzpostavljen informacijski sistem za preprečevanje zlorab in previsokih zneskov omogoča operaterju sprotno spremljanje porabe na uporabniških računih. Takšen sistem omogoča operaterju, da obvesti uporabnika, kadar pride do očitnega odstopanja na uporabniškem računu. Operater naj naročnika prvič opozori vsaj pri porabi, ki za dvakrat preseže uporabnikovo povprečno mesečno uporabo v zadnjem mesecu. Za nove naročnike oblikujejo operaterji sami ustrezen referenčni znesek, ki pa ne sme biti višji od 200 EUR pri mobilni telefoniji. Tožena stranka poudarja, da navedena določba Priporočil za operaterje nima zavezujoče narave, temveč predstavlja zgolj zaželeno vodilo pri njihovem poslovanju. Na Priporočila agencija tako ne more opreti svoje odločitve v postopku reševanja spora. Ker pa agencija, kot že zgoraj navedeno, v skladu z 92. členom ZEKom ni pristojna za odločanje o tem, ali je operater tožečo stranko pravočasno obvestil o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov, je odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da že v svojem predlogu, ki ga je podala toženi stranki, ni nasprotovala ugotovljeni višini dejanskega prenosa podatkov, trdila pa je, da je bil operaterjev način izvajanja storitve zagotavljanja dostopa do mobilnega interneta nepravilen in predvsem v nasprotju s Priporočili tožene stranke. Poudarja, da je tožena stranka v skladu z določbami ZUP izpeljala ugotovitveni postopek in šele nato izdala izpodbijani sklep o zavrženju predloga. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa zmotno trdi, da tožeča stranka ni podala nobenega ugovora v zvezi z operaterjevim zagotavljanjem dostopa do storitev, njegovim izvajanjem ali zaračunavanjem. Tožeča stranka namreč meni, da je prepozno opozarjanje strank na nesorazmerno prekoračitev ter prepozna izključitev možnosti nadaljnjega povečevanja računa bistveni del izvajanja in zaračunavanja storitev, kakor je opredeljena v prvem odstavku 92. člena ZEKom. Zagotavljanje informacij končnim uporabnikom, sprotno spremljanje porabe na uporabniških računih ter obveščanje uporabnikov, kadar pride do očitnega odstopanja na uporabniškem računu, so bistveni elementi razmerja med operaterjem in naročnikom, kar je razvidno tudi iz VII. člena Priporočil. Glede na to, da se spor med operaterjem in tožečo stranko nanaša ravno na izvajanje storitev (prepozno opozorilo ter prepozna blokada v nasprotju z določil Priporočil) ter na zaračunavanje le-teh, tožeča stranka meni, da je za vsebinsko reševanje spora pristojna tožena stranka ter da je izpodbijani sklep nezakonit. V skladu z določbo 2. točke šestega odstavka 120. člena ZEKom je ena izmed pristojnosti oziroma ciljev tožene stranke prav skrb za visoko raven varstva potrošnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji, kar naj bi zagotovila zlasti z zagotavljanjem možnosti preprostih in ne predragih postopkov reševanja sporov. Opozarja tudi na določbo sedmega odstavka 129. člena ZEKom, ki določa, da mora agencija v sporih zaščititi interes uporabnikov ter svojo odločitev opreti na zakon, podzakonske predpise in splošne akte. Med slednje sodijo tudi vsa Priporočila, ki jih je tožena stranka izdala na podlagi 117. člena ZEKom. V šestem odstavku 117. člena ZEKom je navedeno, da je tožena stranka dolžna Priporočila objaviti v Uradnem listu RS, kar jim daje še dodatno težo in iz česar je razvidno, da imajo priporočila tožene stranke naravo predpisa. Opozarja, da je navedeno ravnanje tožene stranke v direktnem nasprotju z zaščito interesov uporabnikov, ki naj bi bila eden njenih glavnih ciljev. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v pristojno reševanje z napotilom, da mora pri svojem odločanju upoštevati tudi na podlagi ZEKom izdana priporočila ter da toženi stranki naloži, da ji povrne njene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla v izpodbijanem sklepu ter dodaja, da po njenem mnenju vprašanje obveznosti operaterja o pravočasnem obveščanju uporabnika o nesorazmerno povečanem prometu ni vprašanje izvajanja storitve ali njenega zaračunavanja. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na njena Priporočila pa pojasnjuje, da so le-ta po svoji pravni naravi nezavezujoči akti (to je želeno napotilo), njihovega kršenja pa ni mogoče sankcionirati, zato ne sodijo med zavezujoče splošne akte, kot to navaja tožeča stranka. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je podlaga za izdajo splošnih aktov enaka podlagi za izdajo Priporočil (to je 117. člen ZEKom), kot tudi ne, da mora tožena stranka Priporočila zaradi učinka publicitete objaviti v Uradnem listu RS. Dodaja tudi, da se s povzemanjem določb priporočil v izpodbijanem sklepu ni spustila v vsebinsko odločanje o stvari, kot zatrjuje tožeča stranka, temveč je le pojasnila, da ji ta ne daje materialnopravne podlage za odločanje o spornem vprašanju. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom A. d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o sporu med tožečo stranko in operaterjem zaradi prepoznega obvestila o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov, kar zatrjuje tožeča stranka.

Po določbi prvega odstavka 92. člena ZEKom (Uradni list RS, št. 43/04 do 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo (sedmi odstavek istega člena tega zakona).

Glede na takšne zakonske določbe se sodišče strinja s toženo stranko, da se vprašanje obveznosti operaterja, da obvesti uporabnika o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov oziroma vprašanje pravočasnosti oziroma nepravočasnosti obveščanja uporabnika o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov, ne nanaša niti na dostop do storitev, niti na njihovo izvajanje ali zaračunavanje. Med strankama ni spora o tem, da je storitev bila opravljena, kar pomeni, da ni sporno vprašanje dostopa tožeče stranke do storitve niti izvajanje le-te. Spora pa tudi ni o tem, da so bile opravljene storitve zaračunane v skladu s cenikom operaterja, kar po presoji sodišča pomeni, da tudi zaračunavanje storitev ni sporno. Sodišče po povedanem torej sodi, da pri vprašanju dolžnosti obveščanja uporabnika s strani operaterja o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov, kar je v tej zadevi sporno, ne gre za vprašanje dostopa do storitev, vprašanje izvajanja storitev ali zaračunavanja le-teh. Iz tega pa sledi, da tožena stranka ni pristojna za obravnavanje oziroma reševanje tega spora in je ravnala pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10) predlog tožeče stranke zavrgla.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa izvedla ugotovitveni postopek, pa sodišče pojasnjuje, da to še ne pomeni, da se po izvedbi takšnega postopka tožena stranka ne bi mogla izreči za nepristojno in s sklepom predloga tožeče stranke zavreči. Nasprotno, ravnala bi nezakonito, če bi kljub temu, da o zadevi ni pristojna odločati, sprejela meritorno odločitev.

Sodišče pa ni presojalo tožbenega ugovora, da imajo Priporočila tožene stranke naravo predpisa in da bi jih le-ta pri odločanju morala upoštevati, saj takšen ugovor, glede na sprejeto stališče sodišča, na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/06 do 62/10), ugotovilo je namreč, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.