Jedro

Tožnik za vložitev revizije ne uveljavlja oziroma ne uveljavlja zadosti konkretizirano pravilnih razlogov za (verjetno) uspešno izpodbijanje pravnomočne sodbe Višjega sodišča, saj razloga napačne ugotovitve (uporabe) materialnega prava sploh ne opredeli, enako tudi ne razloga zaradi napačnega odločanja na I. in II. stopnji, razlog napačne ugotovitve pričanja, s čimer tožnik uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa ni revizijski razlog. Z navedbo v tožbi, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnih določb, ki se nanašajo na odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika, pa tožnik tudi ne more doseči drugačne odločitve v zadevi ne zgolj zaradi njegove pavšalnosti, temveč tudi zato, ker bi ga moral konkretizirano uveljavljati že v svoji prošnji za dodelitev BPP. Tega pa ni storil. Pravilna je zato ocena organa za BPP, da tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh, če bi vložil revizijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 18. 5. 2015 v obsegu sestave in vložitve revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 188/2015 z dne 15. 4. 2015, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 2347/2012 z dne 10. 9. 2014, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Organ je preveril, ali tožnik izpolnjuje pogoje po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zlasti iz 24. člena ZBPP. Ugotovil je, da tožnik želi dodelitev BPP za vložitev revizije zoper citirani sodbi. Organ je ugotovil, da tožnik v reviziji ne konkretizira bistvenih kršitev materialnega prava, da uveljavlja procesne kršitve na I. stopnji, kar bi moral storiti že v pritožbi, in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog glede na določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Organ je še ugotovil, da je tožnik ponovno uveljavljal domnevne kršitve, o katerih je presodilo že drugostopenjsko sodišče, prav tako ne navaja nobenih novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, ki bi izkazovali, da je prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka. Organ je tako posledično ugotovil, da tožnik v postopku z revizijo nima možnosti za uspeh. Ker ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev za dodelitev BPP, je organ tožnikovo prošnjo zavrnil. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel dosedanji potek postopka, navedel, da organ ni presodil, da gre za zadevo, ki je pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj, saj je prejemnik minimalne socialne pomoči in ni lastnik nobenega premoženja. Sicer je pa imel tudi veliko možnosti za uspeh glede na argumente. Toženka v tem pravdnem postopku je bil A.A., direktor B., ki je ustanovil odvisno družbo C. in s tem prevzel odgovornost, da odvisni družbi povrne nastalo škodo, tudi tožniku, kar je bilo pravnomočno odločeno s sodbo IX Pg 169/96 na osnovi opravljenih del za družbo C. Navedbe v sodbi P 2347/2012, da je odvetnik D.D. tožniku takoj pojasnil, da nima nobene možnosti za uspeh zoper A.A. in da lahko uspe v pravdi le po največji sreči, temeljijo na ustni pripovedi odvetnika D.D. na sodišču, nima pa ta pripoved nobenega pravne podlage za razsodbo. Da je odvetnik D.D. vložil tožbo iz špekulativnih razlogov, kot je navedla sodnica E.E., dokazuje, da so pričevanja odvetnika brezpredmetna, strokovno neutemeljena in zavajujoča. Tožnik do 8. 8. 2008 ni prejel sodbe z dne 4. 12. 2007, niti ni bil obveščen o pravnomočnosti te sodbe (to je postala 20. 12. 2007). Ker odvetnik D.D. tožniku sodbe ni posredoval, je kršil pogodbeno obveznost, ki ima znake protipravnega dejanja. S tem je tožniku nastala škoda vsaj v višini pravnomočne sodbe v postopku IX Pg 169/95 in vrednosti opravljenih in neizplačanih del za B. na projektih v ... Goljufiv namen A.A. (da je družbo C. spravil v stečaj) potrjuje tudi družbena pravobranilka, ki je na podlagi inšpekcijskega organa ugotovila, da gre v primeru stečaja družbe C. za dobro načrtovan stečaj, katerega predlagatelji so z njegovo uvedbo zasledovali temeljni cilj, ki je v tem, da oškodujejo upnike stečajnega dolžnika. Zato je upravičeno sklepati, da odvetnik D.D. ni storil vsega v skladu s potrjenim pooblastilom, ni oškodovanca obvestil, da pritožbe ne bo vložil in ga ni obvestil, da enostransko prekinja veljavnost pooblastila. Sodišče v dokaznem postopku ni dokazalo, da je toženka kot prevzemnica naročila izpolnila svoje obveznosti že zato, ker odvetnik D.D. tožnika ni seznanil s prejeto sodbo P 4038/2005, ker je tožnik odvetnika D.D. pooblastil za vložitev pritožbe in ker so pred sodiščem dane izjave E.E. neverodostojne in lažne, ker je pričanje prilagodil potrebam odvetnika na sodišču in ker izpoved priče F.F. ni verodostojna. Ker Okrožno sodišče materialnih določb, ki naj bi bile pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika, ni pravilno uporabilo oziroma ker so bili izkazani pogoji za vložitev revizije, je tožnik prosil, da sodišče ugodi upravnemu sporu.

Toženka na tožbo odgovora po vsebini ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa, ki je zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP iz razloga očitne nerazumnosti oziroma, ker tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh (24. člen ZBPP).

Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: ZBPP v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), v 24. členu pa je v prvem odstavku določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Ker torej zakon dopušča dodelitev BPP le v primeru, če so za to izpolnjeni vsi z zakonom izpolnjeni pogoji (tretji odstavek 11. člena ZBPP v zvezi s 24. členom ZBPP), organu za BPP, po ugotovitvi, da tožnikova zadeva, za katero je vložil prošnjo, nima verjetnih izgledov za uspeh, ni bilo treba presojati morebitnega izpolnjevanja drugih zakonsko določenih pogojev, npr. da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, kot zatrjuje tožnik, iz razloga, ker je prejemnik minimalne socialne pomoči in brez premoženja.

Tudi po presoji sodišča je upravni organ pravilno zaključil, da je zadeva, za katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP (to pa je za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 188/2015 z dne 15. 4. 2015, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 2347/2012 z dne 10. 9. 2014, kjer tožnik nastopa kot tožnik), očitno nerazumna oziroma da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Kot je navedel že organ v svoji odločbi, je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi, ki se lahko vloži zgolj iz v zakonu natančno opredeljenih razlogov, ki morajo biti konkretizirani in argumentirani. Tudi po oceni sodišča tožnik za vložitev revizije ne uveljavlja oziroma ne uveljavlja zadosti konkretizirano pravilnih razlogov za (verjetno) uspešno izpodbijanje pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 188/2015 z dne 15. 4. 2015, saj razloga napačne ugotovitve (uporabe) materialnega prava sploh ne opredeli, enako tudi ne razloga zaradi napačnega odločanja na I. in II. stopnji (kar je organ pravilno opredelil kot uveljavljanje procesnih kršitev postopka), razlog napačne ugotovitve pričanja, s čimer tožnik uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa ni revizijski razlog (glej 370. člen ZPP). Z navedbo v tožbi, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnih določb, ki se nanašajo na odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika, pa tožnik tudi ne more doseči drugačne odločitve v zadevi ne zgolj zaradi njegove pavšalnosti, temveč tudi zato, ker bi ga moral konkretizirano uveljavljati že v svoji prošnji za dodelitev BPP. Tega pa ni storil. Glede navedb v tožbi, ki se nanašajo na postopanje sodišča v zadevi III P 2347/2012 glede ugotovljenega dejanskega stanja ter procesnimi kršitvami, in ki jih je tožnik uveljavljal že v upravnem postopku, pa se sodišče pridružuje pravilni oceni organa za BPP, da z njimi tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh, če bi vložil revizijo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.