Jedro

Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila enkrat že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je bil tožnik s sodnim uveljavljanjem ničnosti izredne odpovedi tožene stranke vezan na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Vrhovnega sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da se glede odpovedi, ki odpoveduje že odpovedno delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena ZDR-1). Zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 200 ZDR-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 19. 12. 2016 nična (I. točka izreka odločbe) in da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 12. 12. 2016, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi njegove izredne odpovedi (II. točka izreka odločbe). Posledično je za obdobje od vključno 2. 12. 2016 do 12. 12. 2016 ugodilo tožbenemu zahtevku za prijavo v zavarovanja ter obračun in izplačilo nadomestila plače (III. točka izreka odločbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 13. 12. 2016 do 28. 2. 2017, za prijavo v zavarovanja in reparacijo za isto obdobje ter zahtevek za obračun in izplačilo denarnega povračila v bruto znesku 7.907,30 EUR (IV. točka izreka odločbe). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 1. 12. 2016 (V. točka izreka odločbe) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka odločbe).

2. Zoper odločitev v IV., V. in VI. točki izreka odločbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi obstoj njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki moralo ugotoviti do zaposlitve pri drugem delodajalcu 28. 2. 2017. Bistvena je ugotovitev sodišča, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 12. 2016, temveč kasneje. Ker je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen šele z izpodbijano odločbo, so bili izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Navaja, da je pri določitvi višine vtoževanega denarnega povračila upošteval, da je zaradi podane izredne odpovedi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Poleg tega ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti in je pravico do tega nadomestila dobil šele v mesecu avgustu 2017. Z zatrjevanjem nasprotja med odločitvama v I. in V. točki izreka odločbe uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Ker je uspel z bistvenim delom tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, naj mu povrne potrebne stroške postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III. in VI. točko izreka odločbe, prav tako zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka, oziroma izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi kot bistveni izpostavlja okoliščini, da je postopek izredne odpovedi zoper tožnika pričela že 9. 12. 2016 z vročitvijo vabila na zagovor in da je njena izredna odpoved začela učinkovati 1. 12. 2016 s prvim dnem tožnikove odsotnosti z dela. Navaja, da tožnikova izredna odpoved nasprotuje moralnim načelom, saj je zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri izplačilu plač v letu 2016 namreč skupno znašajo le 19,82 EUR, v roku treh dni pa tožena stranka tožniku tega zneska ni mogla plačati, ker je imela blokiran bančni račun. Uveljavlja, da je bil tožnik v obdobju od 2. 12. 2016 do 12. 12. 2016 neupravičeno odsoten z dela, zato do plačila za delo za to obdobje ni upravičen. Zmotna je presoja sodišča, da je izredna odpoved, ki jo je 19. 12. 2016 podala tožniku, nična. Tožnik bi tožbo za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi moral vložiti v prekluzivnem roku 30 dni, česar ni storil. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2012, na katero se v zvezi s tem sklicuje sodišče, ni primerljiva obravnavani zadevi. Poleg tega je ničnost odpovedi podana le, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnik toženi stranki 12. 12. 2016 podal izredno odpoved, ker mu v letu 2016 ni izplačevala plač ob zakonsko določenem roku (odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožena stranka je tožniku 19. 12. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v obdobju od 1. 12. 2016 do 9. 12. 2016 ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa je ni obvestil (odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožena stranka je tožnika na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR-1 s prvim dnem domnevne neupravičene odsotnosti z dela (to je s 1. 12. 2016) odjavila iz socialnih zavarovanj, kar je bilo navedeno tudi v izredni odpovedi, ki jo je podala tožniku. Tožnik je odpoved tožene stranke prejel decembra 2016, tožbo je vložil 13. 3. 2017. 7. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi njegove odpovedi prenehalo 12. 12. 2016, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je 19. 12. 2016 podala tožena stranka, pravno neučinkovita oziroma nična. Zaradi uveljavljanja ničnosti je tožbo (razen v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na dan 1. 12. 2016) štelo kot pravočasno, torej ne glede na rok 30-dni za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. O pritožbi tožene stranke:

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila enkrat že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je bil tožnik s sodnim uveljavljanjem ničnosti izredne odpovedi tožene stranke vezan na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 195/2012, ki je bila sicer izdana v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Iz nje izhaja, da se glede odpovedi, ki odpoveduje že odpovedno delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena ZDR-1). Zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 200 ZDR-1. To, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi zoper tožnika začela 9. 12. 2016 in da je bilo v njeni izredni odpovedi določeno, da učinkuje za nazaj (od 1. 12. 2016), ne vpliva na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved tožene stranke nična oziroma da zaradi predhodno podane tožnikove izredne odpovedi ni mogla imeti pravnih učinkov.

9. Ne drži, da tožnik ne more biti upravičen do obračuna in izplačila nadomestila plače za obdobje od 2. 12. 2016 do 12. 12. 2016, češ da v tem času ni prihajal na delo. Tožnik je v posledici neučinkovanja izredne odpovedi tožene stranke, na podlagi katere mu je z dnem 1. 12. 2016 nezakonito prenehala obračunavati in izplačevati plačo, upravičen do vzpostavitve stanja, kot da odpovedi ni bilo. Tudi če bi držalo, da tožnik ni prišel na delo, to ni razlog za neizplačilo plače. Priznanje delovnega razmerja ima za posledico tudi priznanje pravic iz delovnega razmerja.

10. Tožnik ni zlorabil instituta izredne odpovedi, češ da so bile zamude pri obračunu in izplačilu plače v letu 2016 minimalne, da znašajo zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri izplačilu plač v letu 2016 skupno le 19,82 EUR.

11. Sicer pa delodajalec niti ne more doseči neučinkovanja delavčeve (izredne) odpovedi, saj delodajalčeva tožba zoper delavčevo odpoved, upoštevaje določila 200. člena ZDR-1, niti ni dopustna. Vprašanje zakonitosti delavčeve izredne odpovedi pride po ustaljeni sodni praksi v poštev le v sporih, v katerih delavec v posledici svoje izredne odpovedi toži na plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, za kar pa v tem sporu ne gre.

O pritožbi tožnika:

12. Odločitev o delnem zavrženju tožbe ni v nasprotju z ugodilnim delom sodbe, da bi bilo potrebno ugotoviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je zaradi delnega zavrženja tožbe celotna odločitev sodišča prve stopnje docela nejasna in v nasprotju z obrazložitvijo, ki se nanaša na ničnost odpovedi. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da bi moral tožnik zahtevek na ugotovitev, da mu je delovno razmerje 1. 12. 2016 nezakonito prenehalo (tako se je glasila 2. točka tožbenega zahtevka), vložiti v roku 30 dni od vročitve izredne odpovedi. Poudarilo je torej rok in dikcijo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal v roku 30 dni od vročitve odpovedi, je tožbo v navedenem delu kot prepozno zavrglo (274. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik zahtevek iz naslova reparacije (kar je bilo predmet 3. točke tožbenega zahtevka) v posledici ničnosti izredne odpovedi tožene stranke (kar je bilo predmet 1. točka tožbenega zahtevka) že sam vezal na 2. 12. 2016 in ne na 1. 12. 2016 (ko je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi sicer še bil v delovnem razmerju pri toženi stranki), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. To pomeni, da datum 1. 12. 2016 ni zajet v ugodilnem delu sodbe (tudi ne npr. na način, da bi bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja s 1. 12. 2016, kar bi bilo očitno nasprotje s V. točko izreka), prav tako ne v zavrnilnem delu, pač pa je predmet le zavrženja tožbe. Zato ne gre za nasprotujočo si odločitev, ki pa tudi sicer ni nejasna ali pomanjkljiva do te mere, da bi onemogočala preizkus v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ne drži, da bi bilo potrebno ugotoviti obstoj njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki do odločitve sodišča oziroma do zaposlitve pri novem delodajalcu (31. 12. 2016). Uporaba 118. člena ZDR-1 oziroma sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je izredna odpoved tožene stranke z dne 19. 12. 2016 pravno neučinkovita, pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi te odpovedi, pač pa na podlagi njegove odpovedi 12. 12. 2016. Za ugotovitev nadaljevanja delovnega razmerja po tem datumu ni pravne podlage. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o novi zaposlitvi glede možnega datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja za odmero denarnega povračila namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1. O stroških postopka:

14. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Na strani tožnika je izpostavilo delni uspeh z zahtevkom in s tem drugi odstavek 154. člena ZPP, napačno pa se je sklicevalo na drugi odstavek 38. člena (Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ‒ ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Ta določba je bila uzakonjena delavcu v korist, ne obratno. Namenjena je temu, da se na delavca, ki ga zastopa predstavnik sindikata, v primeru delnega oziroma manjšega uspeha v pravdi ne prevalijo stroški delodajalca, ne pa temu, da bo delavec kril sam svoje stroške. Za to odločitev je podlaga že v določbah ZPP. Ta določba ZDSS-1 je torej v obravnavanem sporu docela neuporabljiva, saj v tovrstnih sporih delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), zato okoliščina delnega uspeha na strani tožene stranke za odmero njenih stroškov ni pomembna.

15. Ker niso podani v pritožbah uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.