Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih v obtožnem predlogu predlaga upravičeni tožilec, saj tudi te predloge presoja v skladu s standardi, ki so se oblikovali pri odločanju o dokaznih predlogih.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.10.2005 obsojenega D.A. spoznalo za krivega dveh poskusov kaznivih dejanj umora po 1. odstavku 127. v zvezi z 2. odstavkom 16. in 22. členom KZ, pri čemer mu je za vsako od dejanj tudi z uporabo 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen dveh let in devetih mesecev zapora. Po 1. odstavku 52. člena je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7.5.2005, s katero je bila obsojencu določena kazen treh mesecev zapora in preizkusna doba enega leta, nato pa mu je po 2. odstavku 47. člena KZ upoštevaje kazni, določeni za obravnavani kaznivi dejanji in kazen preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen štirih let in desetih mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 10.5.2005 od 22.50 ure dalje. Po 69. členu KZ je obsojencu odvzelo nož, uporabljen pri kaznivih dejanjih, oškodovanca R.Š. in M.M. pa s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma, prvega v znesku 7.000.000,00 SIT, drugo pa v znesku 3.000.000,00 SIT, napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka istega zakona.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu za vsako od obravnavanih kaznivih dejanj določilo tri leta in šest mesecev zapora ter mu na to, upoštevajoč kazen iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbi obsojenega D.A. in njegovih zagovornikov, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega D.A. zaradi bistvene kršitve postopka, ki je niso pobližje opredelili, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi navajajo, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič N.N. in R.K., s katerima je obramba želela doseči izvedbo dokazov, ki bi osvetlili odnos med obsojencem in oškodovanko. S tem je po stališču vložnikov storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj ni omogočilo izvajanja dokazov v obsojenčevo korist, na ta način pa kršilo tudi določbe Ustave Republike Slovenije (Ustave) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče je zato kršilo tudi načelo uravnoteženosti kazenskega postopka, saj se dokazni predlog nanaša na zaslišanje prič, ki so pravzaprav zrcalna slika predloga tožilstva, ki mu je sodišče ugodilo, da se zasliši priča S.P. Zadevo problematizirajo tudi z vidika načela enakosti orožij, saj sodišče o predlogih, ki so navedeni v obtožnici, ne sklepa z dokaznim sklepom, vsak dokazni predlog obrambe pa je podvržen oceni utemeljenosti. Sprašujejo se, ali je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga tožilstvo v obtožnem aktu, predlogi obrambe pa morajo prestati kritično presojo sodišča. Pri odločanju o dokaznem predlogu je treba upoštevati naslednja merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; č) da mora stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in d) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 21.10.2005 predlagal zaslišanje prič N.N. in R.K., ki ga je utemeljil z navedbami, da bi N.N. izpovedala, da sta bila obsojenec in oškodovanka še na dan pred dogodkom v stikih, kar da je oškodovanka zanikala, ter da bi bila s tem do ovržena teza o oškodovankinih strahovih. R.K. pa je obsojenčev najboljši prijatelj, ki bi lahko osvetlil naravo odnosov med obsojencev in oškodovanko, "predvsem glede na zadnje obdobje" (list. št. 302).

Sodišče prve stopnje je dokazna predloga zavrnilo z utemeljitvijo, da sta se obsojenec in oškodovanka kontinuirano dobivala tudi dan pred dogodkom, kar da sploh ni sporno, saj je o tem izrecno povedala tudi oškodovanka M.M. sama. Da pa se je obsojenca bala, je sklepalo na podlagi izpovedb oškodovanke in priče S.P. in večjega števila sporočil z grozečo vsebino, ki jih je na oškodovanko naslovil obsojenec in enega od teh v zagovoru tudi izrecno omenil. Ocenilo je, da izpovedba priče R.K. ne bi mogla vplivati na dokazne sklepe, saj je bila osebnost obsojenca in dinamika njegovega odnosa z oškodovanko že v celoti razvidna iz izpovedb M.M. in S.P. ter mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, dr. G.V. Tudi po presoji višjega sodišča so bila dejstva, pomembna za presojo odnosov med obsojencem in oškodovanko pred kaznivim dejanjem v celoti razjasnjena in je zato prvostopenjsko sodišče omenjena dokazna predloga utemeljeno zavrnilo. Z navedbo v zahtevi, da je obramba želela s svojim predlogom doseči izvedbo dokazov, ki bi osvetlili odnos med obsojencem in oškodovanko, ne da bi pojasnila, katera dejstva so ostala neraziskana, zato zakonitosti izpodbijane sodbe v tem pogledu ne more izpodbiti.

V mešanem kazenskem postopku je dokazno breme (onus probandi) na (upravičenem) tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo in načelom iskanja resnice zavezano ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Obdolženec ima možnost podajati dokazne predloge ter v obrambi polemizirati z dokaznim pomenom izvedenih dokazov, vendar ga ne zavezuje nobena dolžnost dokazovanja in tudi ni dolžan dokazati zatrjevanih dejstev, kot tudi ne svoje obrambe. Glede na to, da je dokazno breme na tožilčevi strani, je tudi povsem jasno, da mora ta v obtožnem aktu navesti (5. točka 1. odstavka 269. člena in 1. odstavek 434. člena ZKP), kateri dokazi, s katerimi dokazuje tezo obtožbe, naj se izvedejo na glavni obravnavi.

Zmotno je stališče zahteve, da mora sodišče izvesti vse dokaze, ki jih v obtožnem aktu predlaga upravičeni tožilec, saj sodišče tudi te presoja v skladu z navedenimi merili. Če je dokaz, ki ga predlaga državni tožilec, ne glede na to, ali to stori v obtožnem aktu ali na glavni obravnavi, tak, da tem kriterijem ne zadosti, ga sodišče s sklepom zavrne.

V našem kazenskem postopku velja načelo procesne akvizicije (ni pomembno, kdo je predlagal posamezni dokaz, pomembni so le rezultati dokazovanja). Iz utemeljitve predlogov obsojenčevih zagovornikov za izvedbo navedenih dveh dokazov ni razvidno, da bi z njima dokazoval dejstva, ki z izvedenimi dokazi niso bila že dokazana. Zato tudi ni pomembno, ali sta bila dokazna predloga zrcalna slika predlogu tožilstva za zaslišanje priče S.P., saj v dokaznem pravu ne more obveljati takšno poenostavljeno gledanje, ki izhaja iz nekakšne mehanične ekvivalence med dokaznimi predlogi strank. Pomembna je vsebina teh dokaznih predlogov; ti bi bili relevantni, če bi vložniki z njimi dokazovali dejstva, o obstoju katerih ni mogoče sklepati na podlagi že izvedenih dokazov, so pa obsojencu v korist. Tega pa v konkretni zadevi ni.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi zatrjevana kršitev pravic obrambe, 3. alineje 29. člena Ustave in d) točke 3. odstavka 6. člena EKČP niso podane. Zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obsojenega D.A. z izrednim pravnim sredstvom niso bili uspešni, vendar pa je Vrhovno sodišče obsojenca, glede na njegove slabe gmotne razmere, po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v tej fazi postopka.