Jedro

Ugotovitvena tožba, ki je predmet tega postopka, ima svoj temelj v posebnem predpisu (1. točka prvega odstavka 210. člena ZD).

Pravni interes za tožbo je izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom. Pravdno sodišče bi, če bi takšno tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kršilo 181. člen ZPP in 210. člen ZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da sodišče ugotovi, da je pokojni W. R., nazadnje stanujoč ..., dne 26. 5. 2003 napravil veljavno ustno oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustil tožnikoma, in da sta tožnika njegova oporočna dediča. Tožnikoma je naložilo, da toženki povrneta njene stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločitev sta tožnika vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da za tožbo na ugotovitev obstoja ustne oporoke ne izkazujeta pravnega interesa, zato bi jo sodišče moralo zavreči. Pomanjkanje pravne koristi utemeljujeta s tem, da je bila ustna oporoka v zapuščinskem postopku razglašena in da njene (ne)veljavnosti ne izpodbijata. Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in naslednji; v nadaljevanju ZD) ne predvideva »potrditve« razglašene oporoke, temveč le izpodbijanje neveljavne oporoke z zahtevkom na razveljavitev oporoke, zanj pa ima pravni interes tisti, ki bi zaradi njene neveljavnosti prišel do kakšne koristi, torej državno pravobranilstvo. Poleg tega noben zakon ne predpisuje, da je za veljavnost ustne oporoke potrebna izrecna izjava pravobranilstva. Opozarjata na določbi 61. in 76. člena ZD ter pravno teorijo. Tožnika tako ne po 76. členu ZD ne po 181. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) nimata pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato bi jo sodišče na podlagi 274. člena ZPP moralo zavreči. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi sicer v materialnih predpisih ni podlage za vtoževani tožbeni zahtevek. Revidenta uveljavljata tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na zavrnitev očitkov o pomanjkanju pravnega interesa. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb o razglasitvi oporoke in s tem povezanim izostankom pravnega interesa, zato je sodba v tem delu arbitrarna ter brez razumne pravne obrazložitve. S pomanjkljivo utemeljitvijo je bila tožnikoma kršena tudi ustavna pravica iz 22. člena Ustave, ki jima zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Stališče sodišča, da je za veljavnost razglašene oporoke potrebna privolitev toženke, pa tožnikov ne prepriča. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni odgovorilo na pritožbeni očitek o pomanjkanju pravnega interesa, ni se opredelilo do predloženega zapisnika o razglasitvi oporoke in do citirane pravne teorije. Prav tako ni odgovorilo na očitek, da bi prvostopenjska sodba morala navesti predpise, na katere je oprlo svojo odločitev. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave revidenta utemeljujeta s priloženimi (sedemnajstimi) judikati Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ki naj bi izkazovali, da je v primerih, kot je obravnavani, potrebno izpodbijati razglašeno oporoko.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP) in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če tožnik izkaže zanjo pravni interes. Tožnika sta bila napotena na pravdo v zapuščinskem postopku na podlagi 210. člena ZD, ker je med udeleženci postopka obstajal spor o tem, ali je zapustnik sploh zapustil ustno oporoko, kakšna je njena vsebina in kdo so oporočni dediči, od česar je bil odvisen obstoj dedne pravice tožnikov. Ugotovitvena tožba, ki je predmet tega postopka, ima torej svoj temelj v posebnem predpisu (1. točka prvega odstavka 210. člena ZD), zaradi česar je imelo zapuščinsko sodišče v zakonu podlago, da zapuščinski postopek prekine in na pravdo napoti tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno(v tem primeru je presodilo, da sta to tožnika). Glede na navedeno se revidentov očitek, da je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na pravdo zunaj primerov, predvidenih v zakonu, izkaže za neutemeljenega(1). Ko pa je tako in sta tožnika ugotovitveno tožbo vložila (z vsebino iz napotitvenega sklepa), velja, da je pravni interes za tožbo izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom. Pravdno sodišče bi, če bi takšno tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kršilo 181. člen ZPP in 210. člen ZD (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. 1994, objavljeno v Pravnih mnenjih VSS 1/94). Tožnikoma namreč v takem primeru pravnega interesa in s tem pravnega varstva ni mogoče odreči. Glede na obrazloženo se okoliščine, ki jih tožnika v reviziji navajata kot pravno odločilne (zlasti razglasitev ustne oporoke), izkažejo za pravno nepomembne in že zato ne morejo biti utemeljeni očitki o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do v tej smeri zastavljenih pritožbenih navedb in citirane pravne teorije. Sama okoliščina, da sodišči nista navedli pravne podlage za zavrnitev tožnikovih očitkov, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj je odločitev kljub temu mogoče preizkusiti. Glede judikatov, s katerimi revidenta utemeljujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic (A12 - A29), pa je pojasniti, da le-ti niso primerljivi z obravnavanim primerom. Nanašajo se namreč na povsem druga pravna vprašanja: izpodbijanje veljavnosti pisne oporoke (zaradi oporočiteljeve nesposobnosti, nepristnosti podpisa, napak v obliki ali zmote oporočitelja glede nagiba za oporočno razpolaganje), začetek teka roka za izpodbijanje oporoke in na pravno presojo ustne izjave oporočitelja.

7. Preizkus uporabe materialnega prava pokaže, da je le-to bilo pravilno uporabljeno. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Tudi sicer je bilo v naši (pretekli) sodni praksi zavzeto stališče, da zapuščinsko sodišče ni pristojno ugotavljati obstoja in veljavnosti ustne oporoke, če je med strankami spor o obstoju in veljavnosti ustne oporoke (odločba Vrhovnega sodišča Hrvaške Gzz 25/70 z dne 26. 6. 1970, objavljena v publikaciji Pregled VSH 2/70, stran 17).