Jedro

Kaznivo dejanje goljufije se lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano, kajti storilec ima namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist (goljufiv namen). Goljufiv namen storilca pa mora biti podan že ob sklenitvi posla. Ne gre za kaznivo dejanje, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da se pridobi protipravna premoženjska korist. V teh primerih bi lahko šlo za kaznivo dejanje zatajitve, pri opravljanju gospodarske dejavnosti pa za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ. Običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nemožnosti ali namerne kršitve pogodbe) še ne pomeni predmetnega kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena ob sami sklenitvi pogodbe, temveč le civilno pravno obveznost.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A.R. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let ter posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovani družbi M. I. d.o.o. v stečaju znesek 6.071.613,00 SIT. Obtoženec je dolžan plačati oškodovani družbi M. I. d.o.o. v stečaju znesek 6.071.613,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je bila navedena družba napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter povprečnino odmerjeno na 80.000,00 SIT. Z isto sodbo pa je bila zoper obtoženca zavrnjena obtožba iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP pa zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ. Sodišče prve stopnje je oškodovance iz zavrnilnega dela sodbe s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški zavrnilnega dela ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika v tem delu, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je v njenem obsodilnem delu pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegov zagovornik seznanjena.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano, vsaj preuranjen, če ne celo zmoten, saj razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče utemeljevalo krivdorek, niso prepričljivi. Pritožbene navedbe utemeljeno vnašajo dvom v presojo sodišča prve stopnje v zvezi z obtoženčevim subjektivnim odnosom do dejanja in sicer, da je obtoženec že od 9.8.1994 do 20.10.1994, ko se je s predstavnikom družbe M. I. d.o.o. dogovarjal za nakup gradbenega materiala, vedel, da kasneje izstavljenih računov ne bo v celoti poravnal, niti ni imel namena zneska v višini 6.071.613,00 SIT poravnati. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da se predmetno kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano, kajti storilec ima namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist (goljufiv namen). Goljufiv namen storilca pa mora biti podan že ob sklenitvi posla. Ne gre za kaznivo dejanje, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da se pridobi protipravna premoženjska korist. V teh primerih bi lahko šlo za kaznivo dejanje zatajitve, pri opravljanju gospodarske dejavnosti pa za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ, ki pa v kritičnem času še ni bilo inkriminirano. Običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nemožnosti ali namerne kršitve pogodbe) še ne pomeni predmetnega kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena ob sami sklenitvi pogodbe, temveč le civilno pravno obveznost. Upoštevajoč navedeno, dokazna presoja sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev v zvezi z očitki obtožbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča, utegne biti zmotna, ker ne upošteva vseh relevantnih dejstev, nekaterim pa pripisuje napačen dokazni pomen. Tako izpodbijana sodba izpostavlja zagovor obtoženca, da je imelo podjetje F. d.o.o. v letu 1994 že blokiran žiro račun, ter poudarja, da je obtoženec kljub temu še konec meseca oktobra naročal material (9. stran izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je s to ugotovitvijo nakazalo, da je obtoženec glede na blokado žiro računa gotovo vedel, da obveznosti do družbe M. I. d.o.o. ne bo mogel poravnati. Takšno sklepanje pa utemeljeno graja pritožba. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 9.8.1994 do 20.10.1994, ko je obtoženec naročal blago pri družbi M. I. d.o.o. Iz evidence o dnevni insolventnosti družbe F. d.o.o. pa izhaja, da je bila le-ta insolventna le v času med 30.9.1994 in 1.10.1994, 6.10.1994 in 26.10.1994 ter nato od 2.11.1994 dalje do 3.6.1999. V obdobju, na katero se nanaša kaznivo dejanje, je bila torej družba insolventna zgolj 15 dni, kar kaže, da je svoje obveznosti praviloma poravnavala in da je sklepanje prvostopenjskega sodišča o obtoženčevem naklepu preuranjeno, saj navedenih spisovnih podatkov sploh ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Pritožba tako pravilno opozarja, da obtožencu ni mogoče očitati češ, da je družbi M. I. d.o.o. zamolčal neplačevitost svojega podjetja, če pa je izkazano, da je bilo podjetje pretežni čas njunega poslovnega razmerja plačevito. Sodišče druge stopnje pa se pridružuje pritožbi tudi v njenem očitku, da je neprepričljiva in nelogična tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec plačal prve račune z namenom zavesti oškodovano družbo v nadaljnje izročanje blaga, ki ga sicer ni imel namena plačati. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je obtoženec del svojih obveznosti poravnal ne le v spornem obdobju, na katerega se osredotoča obtožba, temveč tudi po koncu tega obdobja (priloga A77, A79, A85 in A87). Dve plačili v korist družbe M. I. d.o.o. sta bili tako izvedeni šele 28.10.1994 in 1.12.1994, ko obtoženec sploh ni več naročal blaga in potemtakem plačila nedvomno niso mogla služiti zavajanju oškodovane družbe glede plačevitosti družbe F. d.o.o. Obtožencu je poleg tega z izpodbijano sodbo povsem neutemeljeno očitano, da je goljufivi namen izkazal tudi s tem, da je s sredstvi, pridobljenimi z nadaljnjo prodajo blaga, najprej poravnaval stroške proizvodnje, delavcev in dobaviteljev. Gre za poslovne odločitve, ki so v poslovnem svetu običajne. Tudi pri družbah, ki se ukvarjajo s posredovanjem pri prodaji blaga, se prihodki ne preusmerjajo neposredno k dobaviteljem, temveč imajo denarni tokovi lahko različne poti in se lahko preusmerjajo glede na trenutne poslovne potrebe. Goljufivi namen obtoženca oziroma, da se je obtoženec zavedal, da ne bo mogel plačati svojih obveznosti, naj bi po stališču prvostopenjskega sodišča izhajal tudi iz tega, da na žiro računu družbe F. d.o.o. ni bilo denarnih sredstev, da ni bilo nobenih prilivov in jih niti ni bilo mogoče pričakovati. Takšno stališče pa je deloma v nasprotju z navedenimi podatki iz listin v spisu, deloma pa nima materialne podlage, na kar smiselno utemeljeno opozarja pritožba, zaradi česar mu pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno izvesti vse dokaze, dokazni postopek pa po potrebi dopolniti s pribavo ustrezne listinske dokumentacije ter zatem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter z upoštevanjem in vrednotenjem dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno napraviti sklep, ali je šteti za dokazan obstoj goljufivega namena obtoženca ob sami sklenitvi poslov z oškodovano družbo.