Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 je utemeljen v celoti, čeprav je tožnik na podlagi spremembe delodajalca delal pri toženi stranki v tem letu šele od 1. 6. 2010 dalje, ker tožena stranka kot delodajalec prevzemnik solidarno z delodajalcem prenosnikom odgovarja za vse terjatve delavcev, nastale do dneva prenosa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila ter sorazmerni del regresa za leto 2011 v bruto znesku 72,70 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. 01100-6370501514 pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v posledici dejstva, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke iz odgovora na tožbo in sicer glede postavitve izvedenca grafologa, ki bi naj izdelal izvedeniško mnenje o tem, da je k tožbi priloženo potrdilo z dne 15. 3. 2011 o regresu za letni dopust – ponarejeno, saj ga A.A. ni podpisala, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo pojasnila, kako je tožnik prišel do odtisa štampiljke. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ko sodišče navaja, da naj bi tožena stranka bila pravni naslednik družbe A. d.o.o., ki je sicer v stečaju. Gre za dve različni družbi, z različnimi direktorji in z različnimi lastniki. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe A. d.o.o. - v stečaju. Če bi tožniku pripadal regres za leto 2010 potem bi polovico regresa za delovno razmerje do 30. 6. 2010, tožnik moral uveljavljati terjatev v stečajnem postopku. Sicer pa je tožena stranka ves čas izplačevala tožniku vse plače in druge obveznosti po zakonu in kolektivni pogodbi. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je tožnik dobil izplačane vse plače, dodatke k plači, regres in vse kar mu pripada po kolektivni pogodbi in je zakonito zastopnico tožene stranke prosil, naj mu izda neresnično potrdilo in to ne v originalu, pač pa v navadni kopiji, da bo lahko na podlagi tega potrdila pridobil pri drugem delodajalcu še enkrat regres. Potrdilo je sestavil tožnik sam, vendar ga zakonita zastopnica tožene stranke sploh ni želela podpisati, potem ko ga je prebrala in je tožnika odslovila, vendar tožnik ni želel zapustiti poslovnih prostorov tožene stranke in si je odtisnil celo štampiljko na potrdilu, ki ga je sestavil sam. Nato je tožnik odšel. A.A. se vabilu sodišča ni odzvala in je prosila za sojenje v odsotnosti, ker je približno teden dni pred vsako od obeh obravnav neznana moška oseba klicala njeno mamo in oba mladoletna otroka, pri čemer se ni predstavila, grozila pa je z besedami, da če „A.A.“ pride v B., da se „naj pazi“ in da „naj da denar takoj, drugače pride on v C.“. Tožnik bi moral polovico regresa za leto 2010 uveljavljati od stečajnega upravitelja.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da iz same pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko z dne 23. 6. 2010 izhaja, da gre za nadaljevanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pridobljenih v A. d.o.o., tožnik vztraja da dosojenih zneskov ni dobil plačanih, glede neresničnosti potrdila in groženj pa tožnik vztraja, da gre za popolno izmišljotino, za katero tožena stranka ni predložila nikakršnega dokaza. Tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka v posledici dejstva, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke glede postavitve izvedenca grafologa, ki naj bi izdelal izvedeniško mnenje o tem, ali je potrdilo ponarejeno ali ne. Pritožba ne navede, za katero bistveno kršitev pravil postopka naj bi šlo, tako da je sodišče lahko preizkusilo le tiste bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi tudi samo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da le-te niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče svoje odločitve ni oprlo na dokaz, na katerega se sklicuje tožena stranka, da je le-ta ponarejen in da bi moralo sodišče postaviti izvedenca grafologa, ki bi ugotovil, da ga ni podpisala A.A..

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožniku utemeljeno priznalo celoten regres za letni dopust za leto 2010, ki ga tožnik ni prejel, pri čemer tožena stranka ni predložila nikakršnega dokaza, ki bi izkazoval izplačilo regresa za letni dopust. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi tožnik moral uveljavljati polovico regresa za letni dopust za leto 2010 pri firmi A. d.o.o. - v stečaju. Tožnik bi seveda lahko uveljavljal navedeno terjatev v stečajnem postopku, ni pa je bil dolžan, saj je bil tožnik pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki D. d.o.o. zaposlen pri družbi A. d.o.o., kar tudi izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010, iz katere iz 2. člena izrecno izhaja, da gre za nadaljevanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pridobljenih v A. d.o.o., torej gre za spremembo delodajalca po določilih Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), pri čemer delodajalca zavezujejo tudi določila 73. člena ZDR, ki sicer določajo, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe, ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke, pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 4. odstavek 73. člena ZDR izrecno določa, da je delodajalec prenosnik (A. d.o.o.) skupaj z delodajalcem prevzemnikom (D. d.o.o.) solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter terjatve, nastale zaradi odpovedi po 3. odstavku 73. člena ZDR. Tako je sodišče tožniku pravilno priznalo celoten regres za letni dopust za leto 2010, saj ZDR v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, izplačati pa ga mora najkasneje do 1. julija tekočega leta, v primeru nelikvidnosti se lahko določi tudi kasnejši rok izplačila regresa. Torej je podana pasivna legitimacija tožene stranke in pritožbeni ugovor glede tega je neutemeljen. ZDR v 161. členu določa tudi pravico do sorazmernega letnega dopusta, ki jo je sodišče priznalo tožniku za leto 2011 in sicer v bruto znesku 72,70 EUR z odvodom davka in izplačilom neto zneska. Tožena stranka namreč s predloženimi listinskimi dokazi ni dokazala, da je tožniku dejansko plačala regres za letni dopust za leto 2010 in sorazmerni del regresa za leto 2011. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede neudeležbe na narokih za glavno obravnavo iz razloga, ker je neznana moška oseba grozila mami A.A. po telefonu. Tožena stranka ni sodišču vse do konca postopka ničesar navajala v zvezi z domnevnimi grožnjami, na glavni obravnavi je bil prisoten tudi pooblaščeni odvetnik tožene stranke, ki je lahko v celoti skrbel za njene pravne interese, pa tudi navzočnost direktorice tožene stranke ni bila potrebna in odsotnost A.A. v ničemer ni vplivala na odločitev sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.