Jedro

Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati in izplačati razlike stroškov prehrane za mesece od decembra 2010 do septembra 2015 v višinah, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, da je po uveljavitvi ZUJF ostala v veljavi določba šestega odstavka 106.a člena ZVNDN. Tožena stranka je že pojasnila, da je od decembra 2010 do uveljavitve ZUJF v letu 2012 tožniku obračunavala in izplačevala nadomestilo plače na način, ki je nekoliko odstopal od ZVNDN. Že takrat je tožniku obračunavala 50 % dodatek na nadomestilo stroškov prehrane - ne le za čas, ko ga je tožnik oddelal v času nočnega dela, ampak mu je obračunala pribitek na način, da je izračunala število opravljenih turnusov za posamezni mesec, to pomnožila z dejanskim številom opravljenih ur, nato pa je število regresov za prehrano določila tako, da je število ur mesečne obveznosti delila z 8. Za vse opravljene turnuse je tako tožnik prejel povračilo stroškov za prehrano po opravljenem preračunu s faktorjem 1,5, kar pomeni, da je prejel povračilo stroškov s faktorjem 1,5 ne le za delo v nočnem času, ampak za celoten turnus, ko je delal. To je v korist tožniku, saj je prejel več, kot bi prejel po šestem odstavkom 106.a člena ZVNDN. Sodišče navaja, da delavcu, ki dela v 12-urnem turnusu, pripada višina regresa za prehrano, pomnožena s količnikom 1,5. Pri tem pa ne navaja pravne podlage za takšen izračun in ne pojasni, zakaj naj bi bilo tako. Šlo je za različno situacijo urejanja stroškov prehrane pred in po uveljavitvi ZUJF. Sodišče je napačno uporabilo določbo ZVNDN, ko je presodilo, da je potrebno na priznani dodatek priznati še dodatek po navedenem predpisu. Če bi držalo razlogovanje sodišča, sprejem ZUJF-a ne bi bil smiseln, saj bi šlo za povečanje stroškov. Sodišče ni obrazložilo, kako uporabiti materialno pravo do 31. 5. 2012, za čas po tem datumu pa ga je uporabilo napačno. Sodba na določenih delih nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je samo opravilo izračune domnevnega prikrajšanja, ki niso razumljivi. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, kateri stranki je sodišče sledilo. Sodišče glede odločitve o stroških postopka ni upoštevalo deleža uspeha strank v pravdi, saj je bil tožnikov uspeh le 35 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pritožbenim očitkom, da izpodbijane odločitve zaradi nejasne odločitve ni možno preizkusiti, ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Ključno v tem sporu je namreč pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/94 in nasl.). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), to je od 31. 5. 2012, dalje.

8. Predmet spora iz naslova stroškov za prehrano za nočno delo je obdobje od decembra 2010 do septembra 2015. Po navedeni določbi ZVNDN javnemu uslužbencu na področju zaščite in reševanja, ki opravlja delo v izmenah ali turnusu, pripada nadomestilo stroškov za prehrano v skladu s predpisi, ki veljajo za javne uslužbence, če mu prehrane med delom ni mogoče zagotoviti, pri čemer je nadomestilo stroškov za prehrano za nočno delo višje za 50 %. To je podlaga, relevantna za odločanje o sporu za čas od decembra 2010 do uveljavitve ZUJF. Za nadaljnje obdobje pa je, glede na določbo 164. člena ZUJF1, relevantna podlaga iz šestega odstavka 166. člena ZUJF, ki določa, da če zaposleni v določenem mesecu dela preko polnega delovnega časa, mu za vsakih izpolnjenih osem ur dela preko polnega delovnega časa pripada znesek iz drugega odstavka tega člena. To je 3,52 EUR.

9. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni razmejilo obdobja pred in po uveljavitvi ZUJF. Poleg tega, da ni jasno razlogovalo o upoštevnih pravnih podlagah odločitve, tudi ni jasno obrazložilo načina izračuna prisojenih zneskov, na kar vse utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke.

10. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je sklepati, da je glede odločitve, ki se nanaša na čas od uveljavitve ZUJF dalje, poleg upoštevanja pravne podlage iz šestega odstavka 166. člena ZUJF, tožniku očitno priznalo še dodatno višino nadomestila stroškov za prehrano po šestem odstavku 106.a člena ZVNDN, kar je napačno. Pritožba prav tako pravilno poudarja, da namen ZUJF ni bil, da se delavcu stroški prehrane povečajo oziroma priznajo po dveh zakonskih podlagah, pač pa je bil namen ZUJF zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov po določbah tega zakona.

11. Glede predhodnega obdobja tožena stranka v pritožbi (tako kot že v postopku na prvi stopnji) priznava, da tožniku stroškov prehrane sicer ni priznavala na način, kot to določa šesti odstavek 106. člena ZVNDN, vseeno pa vztraja, da tožnik z njenim obračunom stroškov ni bil prikrajšan, ampak nasprotno, da je prejel več, kot bi prejel po navedeni zakonski določbi. Navaja namreč, da je tožniku obračunavala 50 % dodatek na strošek prehrane ne le za čas nočnega dela, ampak tako, da je število turnusov za posamezni mesec pomnožila z dejanskim številom opravljenih ur, nato pa število regresov za prehrano določila tako, da je število ur mesečne obveznosti delila z 8. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku preveri, ali drži, da navedeno res presega strošek prehrane, do katerega bi bil tožnik upravičen po šestem odstavku 106.a člena ZVNDN.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP), v katerem naj upošteva pravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče ter preveri, ali je tožnik glede na različne pravne podlage pred in po uveljavitvi ZUJF upravičen še do kakšne razlike iz naslova stroškov prehrane za nočno delo. Ob tem pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče pri oblikovanju zaključkov vezano na navedbe strank, saj sicer krši pravila o kontradiktornosti postopka, pri odločanju o stroških postopka pa mora pravilno upoštevati delež uspeha strank v sporu, česar v prvotnem postopku ni storilo.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona se uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki (prvi odstavek). Javni uslužbenci, za katere povračila stroškov in nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarji (v nadaljnjem besedilu tega podpoglavja: zaposleni), povračila stroškov in druge prejemke prejemajo v skladu s tem zakonom (drugi odstavek). Povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom pripadajo zaposlenim pod pogoji in v višini, določeni v tem zakonu, s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ta zakon, razen prejemka iz 176. člena tega zakona. V času uporabe tega zakona se za zaposlene v javnem sektorju določbe kolektivnih pogodb, predpisov ter splošnih aktov, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke drugače, ne uporabljajo (tretji odstavek).