Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem in dodatnim zaslišanjem člana izvedenskega organa razčistilo bistveno vprašanje, kdaj je bilo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 pri tožniku podano takšno dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni bilo mogoče odpraviti niti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ugotovljen funkcionalni status, ki je za oceno invalidnosti in torej tudi datum njenega nastanka predvsem pomemben, ta pa pri tožniku pred podano oceno na invalidski komisiji I. stopnje, ko je bil tožnik tudi pregledan, ni bil ugotovljen, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno v celoti sprejelo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2017 ter da se ugotovi, da je pri tožniku invalidnost I. kategorije nastopila 11. 5. 2012 in da je tožena stranka dolžna s posebno odločbo tožniku ponovno odmeriti invalidsko pokojnino in mu premalo plačane akontacije od 11. 5. 2012 poračunati (I. točka izreka). S sklepom pa je tožbo v delu za ponovno odmero invalidske pokojnine in poračun premalo plačane akontacije od 11. 5. 2012 zavrglo ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 2., 22. in 23. členom Ustave RS in 6. členom EKČP. Navaja, da dvomi v pravilno sestavo izvedenskega organa in imenovanje izvedencev, saj bi sodišče moralo postaviti izvedenca nevrokirurga in ne nevrologa ter izvedenca medicine dela ter nadalje izvedenca ortopeda, saj je pri tožniku invalidnost delno tudi posledica ortopedskih težav. Tožnik je postal invalid I. kategorije zaradi tumorja v glavi, obravnavan in operiran pa je bil samo s strani nevrokirurgov zaradi tumorjev in ne nevrologov. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče brez utemeljitve ni zaslišalo A.A., dr. med., predstojnika B. katedre UKC C., navedeni kirurg pa je tudi sodni izvedenec. Ta je podal izvid z dne 5. 9. 2012, da je pri tožniku s tem datumom zaključeno zdravljenje, da ni pričakovati izboljšanja oziroma spremembe na boljše in da predlaga predstavitev na invalidski komisiji in priznanje I. kategorije invalidnosti. Nadalje navaja, da sta izvedenca dr. D.D. in dr. E.E. predhodno delala tudi v invalidskih komisijah toženca in kot zdravnika cenzorja. Poudarja, da sta izvedenca zmotno ugotovila dejansko stanje in interpretirala njegovo medicinsko dokumentacijo, saj je v predmetni zadevi šlo za vprašanje datuma nastanka invalidnosti in sicer, ali je invalidnost nastala šele v letu 2013 oziroma je nastala že pred tem letom. Izvedenca bi tako morala ugotavljati zdravstveno stanje tožnika, potek njegovega zdravljenja in status njegovega zdravstvenega stanja do 12. 3. 2013. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami izvedenec in sodišča v izpodbijani sodbi, da je pri njem invalidnost sovpadala z nastankom mnenja invalidske komisije I. stopnje, ki je bilo izdelano 12. 3. 2013. Pri tožniku je bil že 10. 5. 2012 in ponovno 6. 9. 2012 narejen avdiogram za oceno vestibularnega ter slušnega aparata, ki je jasno pokazal, da je pri njem podano bistveno zmanjšanje sluha na obeh ušesih za več kot 40 %. Do spremembe sluha pri tožniku v letu 2013 ni prišlo. Izvedenca se sklicujeta na to, da je lahko do dokončne ocene invalidnosti prišlo šele 12. 3. 2013, ker pred tem datumom naj ne bi bil narejen nov izvid okulista za oceno vidnega polja in naj ne bi bilo klinično psihološke ocene tožnikovega pešanja spomina. Izvedenca spregledata, da od 1. 9. 2012 do 12. 3. 2013 ni bil pridobljen nov izvid okulista za oceno vidnega polja in tudi ni bila narejena nova klinična psihološka ocena tožnikovega pešanja spomina. Vztraja, da je na podlagi zapisa izvedencev, da je švanom skupaj s klinično sliko vrtoglavic in motenj ravnotežja ter izgubo sluha vplival na datum invalidnosti, mogoče zaključiti, da je pri tožniku dejansko prišlo do invalidnosti v septembru 2012. Glede na izvid z dne 5. 9. 2012 pritožba meni, da je najkasneje 5. 9. 2012 datum, ko je prišlo pri tožniku do nastanka invalidnosti in da je potrebno kot izvedeno pričo zaslišati dr. A.A.. Nadalje vztraja, da sta tako tožnik kot pooblaščenec upravičeno izostala z naroka dne 16. 10. 2018, sodišče pa je kljub opravičenemu izostanku zaslišalo izvedence in po opravljenem naroku ni vročalo tožnikovemu pooblaščencu zapisnika. Nadalje navaja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe v delu, v katerem je tožnik zahteval ponovno odmero invalidske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih in je sodbo mogoče preizkusiti.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 2. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 4. 2013. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela in mu priznal pravico do invalidske pokojnine od 12. 3. 2013 dalje. Hkrati je odločil, da kontrolni pregled ni potreben in da se invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku do I. kategorije invalidnosti prišlo že 11. 5. 2012 oziroma vsaj 5. 9. 2012 in ne šele 12. 3. 2013, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanima odločbama.

7. Sodišče prve stopnje je sporno vprašanje razčiščevalo z izvedenskim organom Komisijo za fakultetna izvedenskega mnenja pri fakulteti F. v G. v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa ter specialista nevrologa. To sta specialista, ki ju je pooblaščenec tožnika že sam v predlogu za postavitev izvedencev štel kot ključna medicinska strokovnjaka za obravnavanje sporne zadeve. Potem, ko je sodišče na glavni obravnavi dne 11. 4. 2018 (l. št. 26) predlogu ugodilo, tožnik takšni sestavi specialistov ni nasprotoval. Prav tako nobenih pripomb ni imel na sestavo izvedenskega organa po prejemu sklepa opr. št. VI Ps 423/2017 z dne 11. 4. 2018 in niti v pripombah na podano mnenje, v katerih je predlagal le dodatno mnenje izvedencev ortopedske in nevrokirurške stroke.

8. Očitek pritožbe, da je sestava komisije nepravilna, je zato neutemeljen in neupošteven, dodatno, ker je bilo tekom postopka jasno obrazloženo, da nevrolog poda celovit nevrološki status, ki je ključnega pomena kirurške terapije, medtem ko je nevrokirurg specialist, ki tumor odstrani.

9. Brez podlage so prav tako pritožbene navedbe, da sta postavljena izvedenca predhodno delala na invalidskih komisijah in kot zdravnika cenzorja. Za takšne trditve pritožba ne ponuja nobenih dokazov in tudi ne navaja, da bi omenjena specialista sodelovala na invalidskih komisijah, ko se je v predsodnem postopku obravnaval tožnikov primer.

10. Nadalje je neutemeljena pritožba tudi v tem, da je sodišče opravilo obravnavo v odsotnosti tožnika in njegovega pooblaščenca. Sodišče je dovolj obširno, korektno in tudi pravilno obrazložilo razloge, zakaj je opravilo obravnavo v odsotnosti tožnika in njegovega pooblaščenca. Končno pa je sodišče (čeprav na njegovo zahtevo) tožniku posredovalo tudi zapisnik z glavne obravnave.

11. V podanem izvedenskem mnenju Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti F. v G. v sestavi specialista nevrologa in specialista medicine dela, prometa in športa, ki ga je sodišče tudi zaslišalo, je sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj medicinsko strokovne in prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožniku datum nastanka I. kategorije invalidnosti 12. 3. 2013. Po mnenju izvedenskega organa je pomemben predvsem funkcionalni status, ki pa pred ocenjevanjem pred invalidskimi komisijami ni bil ustrezno opredeljen. Šele z dnem, ko je izvedenski organ, ki je bil interdisciplinarni, povzel kakšne so bile posledice benignega tumorja, se je lahko ocenila realna slika funkcionalnega stanja in ne le na podlagi zapisov MR oziroma CT in podatka, da je bil tožnik operiran 11. 5. 2012. Po mnenju izvedenskega organa operacija cavernoma 11. 5. 2012 ne predstavlja dokončnega stanja, po katerem bi bilo jasno, da tožnik ne bo več sposoben za pridobitno delo, kot tudi ne izvid CT glave opravljen 19. 11. 2011, niti MR glave opravljen 29. 12. 2012. 12. Zaslišani izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa se je izrecno opredelil do izvida nevrokirurga dr. A.A. z dne 5. 9. 2012 in pojasnil, da se je nevrokirurg v tem izvidu predvsem osredotočil na operativni poseg prvega tumorja ter ugotovljen drugi tumor in da v izvidu 5. 9. 2012 dokončne ugotovitve v zvezi z zdravljenjem še ni mogel podati, saj je v tem obdobju tožnik šele začel z zdravljenjem drugega tumorja. Tožnik je z zdravljenjem drugega tumorja (sterotaktična radiokirurgija) začel šele po tem pregledu in prvo mnenje, ki opredeli stanje tega drugega tumorja je šele marca 2013, ko je onkolog ocenjeval uspeh zdravljenja. V tem delu se je izvedenec tako opredelil do izvida dr. A.A. z dne 5. 9. 2012 in hkrati utemeljeval razloge, zaradi katerih niti 5. 9. 2012 ni mogoče določiti kot datum nastanka I. kategorije invalidnosti. Zaslišanja dr. A.A. iz tega razloga potem, ko je sodišče že izvedlo dokaz z izvedencem in enega od izvedencev v zvezi z izvidom z dne 5. 9. 2012 tudi zaslišalo, utemeljeno ni opravilo.

13. Posebej je zaslišani specialist v zvezi s pripombami na podano mnenje glede ugotovitve, da pred 12. 3. 2013 ni bilo izvida okulista ter vestirometrije in avdiograma, kakor tudi ne klinično psihološke ocene tožnikovega pešanja spomina povedal, da je bil februarja 2012 s CT-jem dokazan cavernom, ki je bil maja operiran in septembra opravljen avdiogram, ki je pokazal manjšo okvaro sluha, ki pa samostojno nikakor ne predstavlja nikakršne invalidnosti. Tudi ob prvi oceni slušnih zmogljivosti ni dokaza, da je ta upad sluha posledica njegove bolezni, pač pa je lahko že izpred obdobja, ko se je tožnik poglobljeno pregledoval. Šele nadaljnja dinamika bi lahko potrdila, da je okvara sluha posledica operativnega posega na možganih. Glede vestirometrije, ocene ravnotežja pa je pojasnil, da tega podatka niso zasledili, pač pa, da se le opisuje, da ima slabše ravnotežje. Prav tako ni podatka o klinično psihološkem testiranju, ki bi enako šele ob upoštevanju dinamike lahko nakazal posledice operativne odstranitve cavernoma. V izvedenskem mnenju izvedenskega organa je dodatno zapisano, da sama diagnoza ne pomeni avtomatične invalidnosti, pač pa je za oceno invalidnosti predvsem pomemben funkcionalni status in ne morfološki izvid. Vendar tudi v samih izvidih izpred datuma ocenjevanja na invalidskih komisijah ni ustrezno opredeljeno, kakšno je tožnikovo vidno polje, kako se spreminja ravnotežje in sluh, prav tako tudi ne, kako se spreminjajo kognitivne funkcije tožnika. V izvidih so pretežno navedeni anamnestični izvidi in opažanja tožnika.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem in dodatnim zaslišanjem člana izvedenskega organa razčistilo bistveno vprašanje, kdaj je bilo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) pri tožniku podano takšno dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni bilo mogoče odpraviti niti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ugotovljen funkcionalni status, ki je za oceno invalidnosti in torej tudi datum njenega nastanka predvsem pomemben, ta pa pri tožniku pred podano oceno na invalidski komisiji I. stopnje 12. 3. 2013, ko je bil tožnik tudi pregledan, ni bil ugotovljen, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno v celoti sprejelo. Z izvedenskim mnenjem je sodišče prve stopnje na drugi strani prepričljivo ugotovilo, da je bil pri tožniku dne 11. 5. 2012 opravljen operativni poseg cavernoma in da tedaj in niti 19. 11. 2011 ali kasneje 29. 12. 2012, še ni bilo mogoče ugotoviti dokončnega tožnikovega zdravstvenega stanja, dodatno, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik z zdravljenjem drugega tumorja začel šele v letu 2012 in je bilo stanje tega ugotovljeno šele v marcu 2013. 15. Na podlagi obrazloženega in ker je sodišče prve stopnje z vsemi bistvenimi razlogi in utemeljitvijo pravilno tožbo v delu, s katero tožnik uveljavlja ponovno odmero invalidske pokojnine, zavrglo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.