Jedro

Tožena stranka je pisno obvestila tožnika, da mu bo v kratkem izdala odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar takšne namere ni realizirala v predpisanem prekluzivnem roku. V skladu z določbo 5. odst. 88. čl. ZDR bi tožniku morala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od obvestila, saj po preteku navedenega roka odpoved iz poslovnega razloga ni več dopustna. Zato je v tožnikovem primeru izkazana verjetnost terjatve.

Tožnik ni izkazal nadaljnega pogoja za začasno odredbo, tj. nastanka težko nadomestljive škode. V sporu ni natančneje opredelil svojega premoženjskega stanja, med ostalim tudi dohodkov oz. obveznosti, ki se nanašajo na njegove družinske člane, zaradi česar ni mogoče sklepati, da bi mu brez začasne odredbe utegnila nastati težko nadomestljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati plačo v višini njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 338.195,93 SIT, od navedenega zneska obračunati in plačati davke in prispevke; da morebiten ugovor zoper sklep ne zadrži izvršitve; da začasna odredba velja do pravnomočnosti delovnega spora ter za primer, da tožena stranka obveznosti iz naslova plače ne bo izpolnila, dovolitev izvršbe z blokado denarnih sredstev na njenem transakcijskem računu in s prenosom blokiranih denarnih sredstev tožene stranke v znesku 208.813,07 SIT vsakomesečno kot nadomestilo neto plače tožnika, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ocenilo, da tožnikova terjatev v tem trenutku ni verjetno izkazana in se bo šele v teku postopka ugotovilo, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko nezakonita. Nadalje je glede pogoja težko nadomestljive škode ugotovilo, da ta ni podan. Tožnik dosedaj ni izkazal, kakšne obveznosti ima iz naslova preživljanja svoje družine, pri čemer je pomembno, da bo za čas brezposelnosti dobival ustrezno nadomestilo. Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da so razlogi tožene stranke za odpoved pogodbe o zaposlitvi izmišljeni. Tožena stranka je po izdanem obvestilu v nadaljevanju dejansko zamudila rok, v katerem bi mu morala odpovedati pogodbo iz poslovnih razlogov. Zato je podana zmotna ugotovitev sodišča, da v sporu verjetnost terjatve ni izkazana. Zaveda se, da bo po prenehanju delovnega razmerja deležen določenih pravic iz naslova brezposelnosti. Vendar poudarja, da bo mesečno nadomestilo nizko in ne bo zadostovalo za preživljanje družine. Poleg tega so pravice iz naslova brezposelnosti časovno omejene. Nadalje ima sodišče možnost, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, posebno iz razloga, ker gre po njegovem pri izvajanju postopka tožene stranke za samovoljno ravnanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi predlogu in izda začasno odredbo oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Odločilno je, da se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno ali začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). Sodišče prve stopnje je v zadevi obravnavalo začasno odredbo, ki jo je predlagal tožnik, zaradi česar ni bilo podanih razlogov, da bi postopalo drugače in izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, kot to zmotno opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče je po preizkusu sklepa ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, ko je možnost za izdajo začasne odredbe presojalo tudi po določbi 85. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Navedena določba predvideva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi samo za določene primere odpovedi in ne predvideva zadržanja v situaciji, če delodajalec redno odpove pogodbo iz poslovnega razloga. V konkretnem primeru je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz takšnega razloga, zaradi česar v zadevi uporaba določbe 85. čl. ZDR ne pride v obzir. Vendar v tej smeri zmotno razlogovanje v izpodbijanem sklepu ne vpliva na sprejeto odločitev, saj je sodišče presojalo tožnikov predlog in v tej zvezi izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 272. čl. ZIZ. Po navedeni zakonski določbi sodišče izda začasno odredbo ob primarnem pogoju verjetno izkazane terjatve in enem izmed nadaljnjih zakonskih pogojev. Tožnik je zatrjeval obstoj pogoja nenadomestljive škode. V konkretnem primeru bi tožnik moral tako izkazati oba navedena pogoja kumulativno. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je podana zmotna ocena v izpodbijanem sklepu, da verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana. Iz predloženih listin je razvidno, da je tožena stranka dne 16.6.2003 pisno obvestila tožnika, da mu bo v kratkem izdala odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Takšne namere ni realizirala v predpisanem prekluzivnem roku. V skladu z določbo 5. odst. 88. čl. ZDR bi tožniku morala izreči redno odpoved pogodbe najkasneje v 30 dneh od obvestila, saj po preteku navedenega roka odpoved iz poslovnega razloga ni več dopustna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je v tožnikovem primeru izkazana verjetnost terjatve. Pritožbeno sodišče še opozarja, da se pogodba po novem ZDR ne odpoveduje na podlagi odločbe, temveč zgolj z pisno odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s pravilno ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da tožnik ni izkazal nadaljnega pogoja nastanka težko nadomestljive škode. Odločilno je, da bo po prenehanju delovnega razmerja dobival nadomestilo iz naslova brezposelnosti. Ni pa v sporu natančneje opredelil svoje premoženjsko stanje, med ostalim tudi dohodke oz. obveznosti, ki se nanašajo na njegove družinske člane, zaradi česar ob razpoložljivih dokazih ni mogoče sklepati, da bi mu brez začasne odredbe utegnila nastati težko nadomestljiva škoda. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).