Jedro

Preživninski zavezanec na račun obveznosti plačevanja kreditov ne more znižati svoje preživninske obveznosti.

Napačno je stališče, da se lahko mesečna preživnina kombinira oziroma zniža na račun nedenarnih prispevkov preživninskega zavezanca. Slednji so pravno ovrednoteni le kot darila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka tako spremeni, da se mesečna preživnina v višini 150 EUR zviša na 190 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 33,75 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

S sodbo z dne 11.9.2008 je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (1. točka), mladoletnega sina pravdnih strank M. R. dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici (2. točka) in odločilo, da so stiki med mladoletnim M. R. in tožencem neomejeni ter se izvajajo po njunem dogovoru (3. točka). Tožencu je naložilo, da mora plačevati za preživljanje mladoletnega sina M. R. od 11.9.2008 po 150 EUR mesečne preživnine, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke dolžan plačati v 15 dneh, po pravnomočnosti sodbe dospele mesečne obroke pa najkasneje do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem obvestilu pristojnega Centra za socialno delo o uskladitvi preživnin, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva v plačilo zapadlega zneska do plačila (4. točka).

Zoper odločitev o višini mesečne preživnine (4. točka izreka) je vložila tožnica pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da določi mesečno preživnino v znesku 350 EUR, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z oceno mesečnih življenjskih stroškov otroka v višini 350 EUR podcenilo otrokove potrebe. Iz priloženih dokazov izhaja, da znašajo življenjski stroški otroka preko 700 EUR. Nesprejemljiva je logika sodišča prve stopnje, da mesečni stroški otroka niso tolikšni, ker ima tožnica kot mati prenizke dohodke. Tožnica zmore financirati le del sinovih potreb, kar pa ne pomeni, da minimalne potrebe otroka niso večje. Stroški telefona in interneta nastajajo le zaradi uporabe sina in delno toženca, saj tega tožnica ne uporablja. Stroški prehrane znašajo kljub brezplačni malici dnevno vsaj 8 EUR oziroma 240 EUR mesečno. Mesečni stroški bivanja presegajo 500 EUR, saj že samo ogrevanje stane letno 2.500 EUR, zato na sina odpade vsaj 180 EUR. Sodišče ne pojasni, katere obštudijske dejavnosti niso potrebne in zakaj ne, sicer pa so te dejavnosti nujno potrebne za zdrav razvoj mladega človeka. Stroški zanje (gledališče, kino, bazen, športne prireditve, copati) znašajo vsaj 25 EUR mesečno. S stroški prevozov, oblačil in občasnih priboljškov znašajo otrokove potrebe vsaj 600 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je tudi napačno in nelogično razdelilo preživninsko breme med pravdni stranki. Toženec s tako določeno preživnino ne pokriva niti polovice z otroškim dodatkom nepokritih potreb, prejema pa kar za četrtino višjo plačo od tožnice. Tožnica prejema dohodke v ugotovljenem znesku zaradi nadurnega dela. Tožnica nima drugega premoženja in dohodkov, kot to posredno in nekonkretizirano trdi sodišče prve stopnje. Poleg tega je treba upoštevati, da je mladoletni sin v varstvu in vzgoji tožnice. Toženec bi lahko proste popoldneve izkoristil za dodatni zaslužek, saj je delovno sposoben. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da bo toženec ob preživnini sinu dajal še žepnino in zanj opravljal prevoze, saj je takšne prispevke toženca mogoče šteti le za darila, ni pa zaradi njih mogoče odmeriti nižje preživnine. Toženčeva dolžnost odplačevanja kreditov ne vpliva na njegovo nižjo preživninsko obveznost. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je pritožba neutemeljena.

Pritožba je delno utemeljena.

Mesečni življenjski stroški mladoletnega M., ki obiskuje srednjo šolo, so ocenjeni v primernem znesku 375 EUR in ne odstopajo od povprečnih življenjskih stroškov srednješolcev iz okolja, v katerem živi M., ki je običajen sedemnajstletnik brez posebnih zunajšolskih aktivnosti. Izračun stroškov (A4), iz katerega izhaja, da znašajo mesečni življenjski stroški 700 EUR, je sodišče prve stopnje kritično ovrednotilo in prepričljivo zaključilo, da življenjski stroški v znesku 700 EUR, kot jih ocenjuje tožnica, niso realni. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da že glede na njene dohodke ni verjetno, da bi za preživljanje sina toliko porabila, vendar to ni bil edini argument sodišča prve stopnje za oceno življenjskih stroškov mladoletnega M. v znesku 375 EUR. Preizkusilo je tudi posamezne življenjske stroške, ki jih je uveljavljala tožnica, ugotovljeni znesek M. življenjskih stroškov pa je končno primerjalo in preizkusilo tudi s povprečnimi življenjskimi stroški srednješolcev iz njegovega okolja. Mesečni stroški prehrane v znesku 120 EUR so ustrezni, saj ima mladoletni M. v šoli brezplačno malico. Glede na to, da v hiši prebiva cela družina, je treba stanovanjske stroške porazdeliti. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v oceno, da znašajo mesečni stanovanjski stroški mladoletnega M. skupno 50 EUR. Za trditev, da nastajajo stroški ogrevanja v letni višini 2.500 EUR, tožnica v pritožbi ne predlaga nobenih dokazov. Enako velja za trditev, da tožnica telefona in interneta sploh ne uporablja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi se morali stroški telefona in interneta deliti le med mladoletnega M. in toženca. Glede na to, da M. nima nobenih posebnih izvenšolskih dejavnosti in aktivnosti, ki bi jih redno obiskoval in v zvezi s katerimi bi mu redno nastajali stroški, dela pa tudi preko študentskega servisa, je znesek 10 EUR, ki ga morata za razvedrilo in rekreacijo prispevati preživninska zavezanca, primeren. Stališče sodišča prve stopnje, kateri stroški niso nujno potrebni, pa je razvidno iz ugotovljenih potreb mladoletnega M. Pritožbeno sodišče tudi nima pomisleka glede ugotovljenih materialnih zmožnosti toženca, katerega povprečni mesečni dohodki iz delovnega razmerja znašajo 909,47 EUR, ter tožnice, katere povprečni mesečni dohodki iz delovnega razmerja znašajo 759,03 EUR. Zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica še nepremično premoženje in nekaj dohodka od prodaje vina, temelji na izvedenih dokazih, konkretno toženčevi izpovedi, ki ji tožnica ni oporekala, zato tožnica s pritožbenim očitkom, da gre za posredno in nekonkretizirano trditev sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma.

Tožencu je sodišče prve stopnje naložilo plačevanje mesečne preživnine 150 EUR, ki ne pokriva niti polovice od 350 EUR z otroškim dodatkom nepokritih življenjskih stroškov mladoletnega M. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje preživninsko breme med pravdni stranki napačno porazdelilo in da je pri odmeri neutemeljeno upoštevalo, da je razpoložljiv dohodek toženca zaradi vračanja kreditov dejansko nižji od ugotovljenega. Toženec na račun obveznosti plačevanja kreditov ne more znižati svoje preživninske obveznosti. Nadalje roditelj, ki je dolžan preživljati svojega mladoletnega otroka, ne more izbirati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino, ali mu bo zagotovil preživljanje na drug način, ampak mora preživnino dajati v denarju. Sodišče prve stopnje je tako napačno štelo, da se lahko mesečna preživnina kombinira oziroma zniža na račun nedenarnih prispevkov toženca. Slednji so pravno ovrednoteni le kot darila.

V skladu z določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za določitev preživnine in je pri porazdelitvi preživninskega bremena zgolj napačno uporabilo materialno pravo, je materialnopravno pravilno določitev preživnine opravilo pritožbeno sodišče. Za porazdelitev preživninske obveznosti med preživninska zavezanca je odločilno, da ima toženec za približno 150 EUR višje dohodke iz delovnega razmerja od tožnice. Dodatni dohodki, ki jih tožnica pridobiva poleg dohodkov iz delovnega razmerja, so rezultat njenega dodatnega dela, katerega pa bi lahko poleg službe opravljal tudi toženec in s tem tudi on pridobival dodatne dohodke, zato upoštevno ne spreminjajo obstoječega razmerja med dohodki pravdnih strank. Upoštevati pa je treba, da je breme varstva in vzgoje mladoletnega M. na tožnici. Glede na izpostavljene okoliščine pritožbeno sodišče sodi, da je prav, da toženec pokriva več kot polovico nepokritih preživninskih potreb mladoletnega M., ki znašajo 350 EUR, in sicer pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da toženec za preživljanje mladoletnega M. prispeva 190 EUR.

Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in v skladu s 4. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP) odločitev o mesečni preživnini iz 4. točke tako spremenilo, da je mesečno preživnino zvišalo na 190 EUR.

V skladu s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Tožnica je v pritožbi zahtevala zvišanje določene preživnine za 200 EUR, pritožbeno sodišče pa je mesečno preživnino zvišalo za 40 EUR, kar predstavlja 20 % pritožbeni uspeh tožnice. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 125 točk za sestavo pritožbe, 2% materialne stroške, 20 % DDV (Odvetniška tarifa) in sodno takso 98,52 EUR, kar znaša 168,75 EUR. Upoštevajoč 20 % tožničin pritožbeni uspeh, je v skladu s drugim odstavkom 154. člena ZPP dolžan toženec v 15 dneh tožnici plačati pritožbene stroške v znesku 33,75 EUR.