Jedro

Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi, odločba in sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančni urad Celje, št. DT 4224-3161/2020-43-04-130-01 z dne 15. 12. 2021 se v 2., 3., 4. in 5. točki izreka odpravi in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.V preostalem delu, to je zoper 1. točko izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije, Finančni urad Celje, št. DT 4224-3161/2020-43-04-130-01 z dne 15. 12. 2021, se tožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku1 (v 1. točki izreka s sklepom) zavrgel tožničin zahtevek za odpravo, razveljavitev oz. spremembo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leta 2007 do 2013 in za vračilo preveč plačanega NUSZ za leta 2007 do 2013 ter (z odločbo v 2. in 3. točki izreka) zavrnil tožničin zahtevek za odpravo, razveljavitev oz. spremembo odločb o odmeri NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016 ter za vračilo preveč plačanega NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016; zavrnil je tudi tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka, ugotovil, da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka), in odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka).

2.Tožnica je namreč z vlogo z dne 28. 4. 2020 zahtevala odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločb o odmeri NUSZ za leta 2007 do 2016, z obrazložitvijo, da je bilo nadomestilo za ta leta napačno odmerjeno od površine 7.698,49 m2 oziroma 7.888,00 m2 namesto pravilno 2.089,50 m2.

3.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je skladno s četrtim odstavkom 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) zastarala pravica do vračila plačanega NUSZ glede na datum plačil, ki so bila do 4. 12. 2013, za leta 2007 (zastaranje je nastopilo 3. 12. 2012), 2008 (zastaranje je nastopilo 3. 11. 2014), 2009 (zastaranje je nastopilo 28. 6. 2015), 2010 (zastaranje je nastopilo 1. 4. 2016), 2011 (zastaranje je nastopilo 3. 12. 2017), 2012 (zastaranje je nastopilo 15. 1. 2018) in 2013 (zastaranje je nastopilo 4. 12. 2018). V teh delih je zato tožničin zahtevek, vložen 28. 4. 2020, to je po poteku petih let od dneva, ko je obveznosti po teh odločbah plačal, prepozen.

4.V skladu z določbo tretjega odstavka 126. člena ZDavP-2 o pretrganju zastaranja je ugotovil, da je zastaranje pretrgal zahtevek zavezanke za povračilo škode zaradi preveč plačanega davka z dne 12. 2. 2019, posredovan davčnemu organu priporočeno po pošti 13. 2. 2019, ki je prekinil zastaranje pravice do vračila plačanega NUSZ za leto 2014. Nista pa pretrgala teka zastaranja vloga z dne 20. 12. 2017, ki jo je zavezanka podala na Občino Žalec, niti izdaja odmerne odločbe za leto 2017.

5.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopkih odmere NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016 ni bila storjena očitna napaka organa pri ugotavljanju dejanskega stanja v smislu 90. člena ZDavP-2, zato je tožničino zahtevo v tem delu zavrnil.

6.Davčni organ je ugotovil, da je bila odmera NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016 opravljena na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od pristojne Občine Žalec. Tožnica je bila neposredna uporabnica obravnavanih nepremičnin na podlagi pogodbe o leasingu, kar iz zemljiške knjige ne izhaja. V evidenci neposrednih uporabnikov, ki jo vodi Občina Žalec, so vpisani točno taki podatki, kot so bili upoštevani pri izdaji odmernih odločb za leta 2014 - 2016. Zato ne gre za očitno napako, saj izdane odmerne odločbe temeljijo na podatkih, ki niso bili v nasprotju s podatki iz javne evidence, dostopne davčnemu organu.

7.Davčni organ je preveril tudi dokumentacijo, na katero se je sklicevala tožnica, in sicer: dopis C. z dne 23. 2. 2007; napoved podatkov za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 23. 2. 2007 za zavezanca A., d.o.o.; pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine št. 2113116591 z lizingodajalcem C. d.o.o. z dne 22. 12. 2006; obrazec za odmero NUSZ za leto 2010, iz katere izhaja, da je zavezanca uporabnica: parc. št. 896/24 - poslovna stavba v izmeri 1.106 m2 in dvorišče v izmeri 124 m2 (vpis pod vložno številko ... v k.o. A.); del poslovne stavbe na naslovu A., ki stoji na parceli 896/9 v skupni izmeri 125,92 m2, idealni delež 2470/10000 celote (ident. št. 1, 2, 5, 11, 6 in 7).

8.Ugotovil je, da tudi iz vsebine predložene dokumentacije ne izhaja očitna napaka v smislu 90. člena ZDavP-2, ki bi jo lahko davčni organ enostavno ugotovil na prvi pogled, zgolj z vpogledom ali primerjavo podatkov, ne da bi bil za navedeno potreben kompleksnejši postopek. Iz podatkov te dokumentacije organ ne more ugotoviti, za katero stavbo gre, s podrobnim vpogledom v uradne podatke o parceli bi bilo potrebno ugotoviti, katera stavba stoji na njej. V času od oddane napovedi so se podatki o stavbi v Registru nepremičnin vzpostavili z novimi identifikatorji, spremenjena je tudi površina dela stavbe. Davčni organ z enostavnim vpogledom v razpoložljive evidence tudi ne more preveriti, ali je zavezanka uporabnica celotne površine dvorišča pri parceli št. 896/24. Za stavbo, ki stoji na parceli št. 896/9, se iz same napovedi ne da ugotoviti, na kateri posamezni del stavbe se nanaša idealni delež 2470/10000 celote (ident. št. 1, 2, 5, 11, 6 in 7). Tudi pri ostalih parcelah iz samega vpogleda v uradne evidence ni mogoče ugotoviti očitne napake. Pri obravnavanem območju je prišlo tudi do parcelacij (npr. pri parcelah 996-896/11, 996-896/9, 896/18, 896/17, 896/8), kar zahteva podroben pregled oz. izvajanje kompleksnejšega postopka za ugotavljanje pravilnosti dejanskega stanja. Na trenutno dejansko stanje parcel in delov stavb ni mogoče na enostaven način ugotoviti dejanskega stanja za nazaj, brez izvajanja zahtevnejšega postopka. Zahtevno je že vprašanje, kdo je zavezanec za NUSZ (lastnik ali drug neposredni uporabnik), česar v konkretni zadevi ne reši vpogled v zemljiško knjigo. Vse razpoložljive podatke bi bilo treba primerjati s pogodbami o najemih oz. pogodbami o finančnem leasingu za obravnavani kompleks nekdanje B., s seznami kupoprodajnih pogodb, s podatki zemljiške knjige, Registra nepremičnin in drugimi podatki GURS in na podlagi vseh relevantnih podatkov ugotoviti, uporabnica katerih nepremičnin je bila zavezanka v letih 2014 do 2016. Davčni organ je zaključil, da pri ugotavljanju dejanskega stanja za izdajo odmernih odločb NUSZ za leta 2014 - 2016 v svojih postopkih ni storil nobene napake, ki bi pripeljalo do stanja, ki bi bilo v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oz. javnih evidenc, dostopnih davčnemu organu. Za ugotavljanje dejanskega stanja glede odmere NUSZ v teh letih bi bil nujno potreben nadaljnji zahtevnejši postopek s kompleksnejšo presojo pravnorelevantnih dejstev.

9.Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijana sklep in odločbo. Pritrdil je zavrženju zahteve po odpravi, razveljavitvi oziroma spremembi odločb o odmeri NUSZ za leta 2007 do 2013 zaradi poteka zastaralnega roka za vračilo davka. Zavrnil je tožničino stališče, da bi bil pretrgan tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka (NUSZ) zaradi tožničinega dejanja - vloge z dne 20. 12. 2017, ki jo je tožnica vložila pri občini, saj te ni podala pri davčnem organu. Davčni organ se je prvič seznanil s tožničino zahtevo za vračilo plačanega NUSZ 13. 2. 2019, ko je pritožnica podala zahtevek za vračilo škode, ki ji je nastala zaradi preplačanega zneska NUSZ. Z dejstvom, da je pritožnica pri občini podala vlogo z dne 20. 12. 2017, je bil davčni organ seznanjen dne 19. 2. 2019, ko je s strani občine v vednost prejel pritožničina dopisa z dne 20. 12. 2017 in 23. 3. 2018. (Ne)pravilnost ravnanja občine s tožničino vlogo z dne 20. 12. 2017 in njegov vpliv na tožničino pravico do vračila plačanega NUSZ ni stvar odločanja v tem postopku. Četudi bi občina ravnala nezakonito, to ne vpliva na dejstvo, da je prvo uradno dejanje pritožnice pri davčnem organu, da doseže vračilo plačanega NUSZ, vloga, ki jo je davčni organ prejel 13. 2. 2019.

10.Pritožbeni organ se strinja tudi z odločitvijo, ki se nanaša na leta 2014, 2015 in 2016. Nesporno je pri odmeri NUSZ pritožnici za leta 2014, 2015 in 2016 prišlo do napake, ni pa se mogoče strinjati s tožnico, da je bila napaka očitna v smislu 90. člena ZDavP-2. Tudi v svojih vlogah je pritožnica navajala različne površine, ki naj bi jih uporabljala (npr. v vlogi z dne 20. 9. 2021 tožnica navaja površino 1.355,95 m2, v vlogi z dne 3. 6. 2021 površino 1.230,00 m2 v stavbi št. 1723 z dvoriščem in 111,40 m2 poslovnih prostorov v stavbi št. 1728, v pritožbi z dne 10. 11. 2020 površino 2089,50 m2). Torej tudi tožnica sama ni točno vedela, kakšne površine dejansko uporablja. Točno površino je mogoče ugotoviti le v posebnem ugotovitvenem postopku, ne pa le s primerjavo v odločbah ugotovljenim dejanskim stanjem in enostavno in preprosto presojo drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled). Tudi v lizing pogodbi glede stavbe na naslovu A., je določeno, da je tožnica uporabnica dele poslovne stavbe, ki stoji na parc. št. 896/9 v skupni izmeri 125,92 m2, idealni delež 2471/10000 celote (ident. št. 1, 2, 5, 11, 6 in 7), ni pa navedeno, kateri del dejansko uporablja. Poleg tega je prišlo do večkratnih parcelacij več parcel, zaradi česar je ugotavljanje površine kompleksnejši postopek. V konkretnem primeru zato ne gre za očitno napako v smislu 90. člena ZDavP-2.

11.Zavrnil je pritožbene navedbe, da je občina za leto 2019 v svoji evidenci popravila podatke za odmero NUSZ in se je pritožnici nehalo z obračunavanjem NUSZ za parkirne prostore v izmeri 900 m2, saj je občina podatke spremenila v zvezi s postopkom s pritožbo za leto 2018, torej v posebnem ugotovitvenem postopku odmere NUSZ za leto 2018, kar pa ne pomeni, da je bilo enako dejansko stanje tudi v prejšnjih letih. Za prejšnja leta bi bilo treba ugotoviti resnično dejansko stanje v posebnih ugotovitvenih postopkih.

12.Glede zakonske obveznosti vračila davka po 97. členu ZDavP-2 v konkretnem primeru ni prišlo do položaja, kot je opredeljen v tem členu. Pri tožnici namreč z nobeno odločbo ali predloženim davčnim obračunom ni bilo ugotovljeno preplačilo NUSZ, zato tudi davčni organ po uradni dolžnosti ni mogel vrniti po pritožničinem mnenju preveč plačanega NUSZ.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

13.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.V tožbi nasprotuje zavrženju zahtevkov za odpravo, razveljavitev oz. spremembo odločb o odmeri NUSZ in za vračilo preveč plačanega NUSZ za leta 2007 do 2013. S tem v zvezi očita kršitev zakonske dolžnosti vračila preplačanega NUSZ po prvem in tretjem odstavku 90. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu nalaga odpravo, razveljavitev ali spremembo odmerne odločbe po uradni dolžnosti, ter kršitev 97. člena ZDavP-2, ki določa zakonsko dolžnost vračila preplačanega davka na podlagi predloženega davčnega obračuna.

15.Tožnica očita neupoštevanje instituta pretrganja zastaranja iz 126. člena ZDavP-2. S tem v zvezi nasprotuje ugotovitvi, da je bila vložitev zahtevka z dne 12. 2. 2019 prvo dejanje, ki ga je tožnica opravila pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka. Tožnica vztraja, da je bilo že z zahtevkom za povračilo z dne 20. 12. 2017, ki ga je naslovila na Občino Žalec, zastaranje pretrgano. Ker je Občina Žalec kot nepristojen organ vsebinsko odločala o zahtevku, je s tem bistveno kršila pravila postopka, saj bi ga bila dolžna nemudoma posredovati pristojnemu davčnemu organu in o tem obvestiti tožnico. Zaradi tega protipravnega ravnanja občine je treba šteti, da se je FURS kot davčni organ 20. 12. 2017 seznanil z zahtevkom, kar je pretrgalo zastaranje pravice do vračila preplačanega NUSZ. Tega ključnega dejstva v izpodbijanem aktu ni upošteval niti se prvostopenjski organ do tega ni opredelil. Tožnici je bila brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov odvzeta zakonska pravica do pretrganja zastaranja. Očita tudi kršitev pravice do izjave, ki ni bila odpravljena niti v pritožbenem postopku.

16.Do pretrganja zastaranja je prišlo tudi zaradi opravljenega uradnega dejanja davčnega organa FURS, ki je na podlagi popravka uradne evidence Občine Žalec, po uskladitvi podatkov Občine Žalec iz svoje baze z uradnimi podatki v registru nepremičnin, tožnici za leto 2017 odmeril bistveno drugačen NUSZ (od 2.089,5 m2 površine stavbnega zemljišča).

17.Tožnica še uveljavlja, da je kot dejanje zavezanke z namenom vračila davka, ki ustavi tek zastaranja pravice do vračila davka, treba šteti tudi dejanje zavezanke, ki je dano v vednost davčnemu organu. Zato je odločilno, da se je prvostopni davčni organ preko evidence Občine Žalec seznanil s spremenjenim in popravljenim dejanskim stanjem glede odmere NUSZ, zaradi česar je nastala obveznost vrnitve preplačanega davka na podlagi 97. člena ZDavP-2.

18.Glede zavrnitve zahtevkov za odpravo, razveljavitev oz. spremembo odločb o odmeri NUSZ in za vračilo preveč plačanega NUSZ za leta 2014 do 2016 tožnica očita zmotno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Trdi, da je davčni organ pretirano omejil uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2 in napačno razlagal pojem očitne napake. Zato je napačno zavrnil zahtevek že iz razloga, ker očitne napake iz uradnih oz. javnih evidenc in predloženih listin ni mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, zaradi česar napaka ne bi mogla biti očitna. Temu stališču je prilagojen dokazni postopek. Tožnica vztraja, da je v izpolnjenem obrazcu napovedi podatkov za odmero NUSZ z dne 23. 2. 2007 dovolj jasno in logično navedeno, na katere stavbe in poslovne prostore se napoved nanaša, ta je bila oddana na standardiziranem obrazcu davčnega organa, glede katerih davčni organ ni pozval na kakršnokoli dopolnitev, torej so bili podatki jasni in razumljivi in je bilo iz njih mogoče ugotoviti, na katero stavbo in poslovne prostore se podatki iz napovedi nanašajo. Nasprotuje tudi ugotovitvam, da so se v vmesnem času spreminjale številke parcel in drugi identifikatorji nepremičnin (npr. površina), saj se parcele in površine, ki jih je času spornih odmer dejansko uporabljala zavezanka, niso spremenile in so še danes enake.

19.Tožnica vztraja, da je očitna napaka jasno razvidna na podlagi vpogleda v uradne evidence in enostavne in preproste presoje listin, ki jih je predložila tožnica; za ugotovitev očitne napake gre za primer enostavne ugotovitve pravilnega dejanskega stanja in za to ne bi bilo treba izvesti kompleksnega postopka dokazovanja z izvedencem.

20.Tožnica vztraja, da je na podlagi predloženih listin in podatkov iz uradnih evidenc jasno razvidno, da je bil zavezanki za leta 2007 do 2018 obračunan občutno previsok NUSZ, npr. v letu 2008 namesto od 1.355,95 m2 površin, ki jih dejansko uporablja, je bil NUSZ obračunan od površin v izmeri 7.888 m2, s čimer je v vseh navedenih letih spornih odmer zavezanka preplačala svojo davčno obveznost za 58.901,36 EUR.

21.Iz javnih oz. uradnih evidenc zemljiške knjige, evidence o obračunanem in pobranem davku na promet nepremičnin, evidence GURS, seznama kupoprodajnih pogodb in drugih evidenc FURS, ter predloženih listin jasno izhaja, da tožnica med leti 2007 in 2018 ni uporabljala celotnega nekdanjega tovarniškega kompleksa B., temveč zgolj poslovne prostore, ki jih je Občini Žalec pravilno sporočila v obrazcu za napoved odmere NUSZ. Občina Žalec je imela v vsem času izdajanja odločb obveznost glede dopolnjevanja in usklajevanja občinske evidence za odmero NUSZ, skladno s prvim odstavkom 15. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Žalec (Ur. l. RS, št. 87/2016). Davčni organ teh podatkov ni upošteval, temveč je tožnici odmerjal NUSZ za celoten nekdanji tovarniški kompleks B.

22.Iz listin, ki jih je tožnica posredovala Občini Žalec zaradi napovedi odmere NUSZ, je napačnost ugotovitve dejanskega stanja očitna na prvi pogled. Posledično je očitna napaka razvidna ne samo iz uradnih evidenc zemljiške knjige, evidence o obračunanem in pobranem davku na promet nepremičnin, evidence GURS, seznama kupoprodajnih pogodb in drugih evidenc FURS, temveč očitna napaka prav tako izhaja tudi iz listin, ki jih je v davčni postopek predložila tožnica (to so - Dopis C. s prilogo, z dne 23. 2. 2007, - Napoved za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za tožnico z dne 23. 2. 2007, - pogodba o finančnem lizingu nepremičnine št. 2113116591 z lizingodajalcem C., d.o.o. z dne 22. 12. 2006). V skladu z uveljavljeno sodno prakso se evidenca Občine Žalec, ki jo posreduje FURS za potrebe odmere NUSZ, šteje za uradno evidenco FURS. FURS se ne more sklicevati, da je napačne podatke za odmero pridobil od Občine Žalec ter da je treba njeno odgovornost ugotavljati v ločenem (odškodninskem) postopku.

23.Poleg tega so bili v času spornih odmer davčnemu organu iz javnih oz. uradnih evidenc razvidni in dostopni podatki o številnih drugih dejanskih zavezancih za plačilo NUSZ (podatki o dejanskih lastnikih in uporabnikih poslovnih prostorov) in površinah njihovih poslovnih prostorov v celotnem nekdanjem tovarniškem kompleksu B. Omenjeni podatki o drugih dejanskih zavezancih in površinah njihovih poslovnih prostorov so bili v času spornih odmer razvidni iz javne zemljiške knjige, evidence o obračunanem in pobranem davku na promet nepremičnin ter evidence GURS, seznama kupoprodajnih pogodb in drugih evidenc FURS. Davčni organ je razpolagal s prodajnimi pogodbami in pogodbami o finančnem lizingu drugih zavezancev, iz katerih je izhajalo, da tožnica ni izključna uporabnica celotnega nekdanjega tovarniškega kompleksa B.

24.Zaradi občutnega preplačila NUSZ tožnica zatrjuje obstoj očitne napake. NUSZ mu je bil odmerjen od površin, ki jih nikoli ni uporabljala, pri čemer sta FURS in Občina Žalec zaradi oddane napovedi odmere NUSZ vedela oziroma bi morala vedeti, katere površine dejansko uporablja tožnica. Zaradi razvidnosti očitne napake iz javnih oz. uradnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, sta FURS in Občina Žalec vedela oz. bi morala vedeti, da tožnica ni edina uporabnica nekdanjega tovarniškega kompleksa B., katerega so v času spornih odmernih odločb uporabljali številni drugi davčni zavezanci. Zaradi škode, ki je tožnici nastala zaradi protipravnega ravnanja FURS ter Občine Žalec, je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo na plačilo odškodnine, ki se vodi pod opr. št. VII Pg 1023/2019.

25.Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, vztraja pri razlogih iz obrazložitev prvostopnih in drugostopne odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

26.Toženka navaja, da napake, ki je nastala pri odmeri NUSZ tožnici, ni mogoče šteti za očitno napako v smislu 90. člena ZDavP-2, saj je točno površino mogoče ugotoviti le v posebnem ugotovitvenem postopku, ne pa le s primerjavo v odločbah ugotovljenim dejanskim stanjem ter enostavno in preprosto presojo drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled). Opozarja tudi na različne tožničine navedbe o površinah, ki jih je uporabljala. V lizing pogodbi je glede stavbe na naslovu A., določeno, da je tožnica uporabnica dela poslovne stavbe, ki stoji na parc. št. 896/9 v skupni izmeri 125,92 m2, idealni delež 2471/10000 celote (ident. št. 1, 2, 5, 11, 6 in 7), ni pa navedeno, kateri del dejansko tožnica uporablja. Prav tako je prišlo do večkratnih parcelacij več parcel, zaradi česar je ugotavljanje površine kompleksnejši postopek. V konkretni zadevi gre za napako, ki jo je bilo mogoče ugotoviti le v posebnem kompleksnejšemu ugotovitvenem postopku. Zavrača tudi sklicevanje tožnice na sodbo I U 860/2020-10 z dne 3. 9. 2021, saj zadevi nista primerljivi.

27.Toženka vztraja tudi pri razlogih, kdaj je zastarala pravica do vračila plačanih zneskov po posameznih odločbah o odmeri NUSZ. Bistveno je, katera tožničina dejanja so pretrgala tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka. Pri tem se nikakor ni mogoče strinjati s tožnico, da je takšno dejanje bila vloga z dne 20. 12. 2017, ki jo je tožnica vložila pri občini, saj te vloge ni podala pri davčnem organu. Davčni organ se je prvič seznanil s tožničino zahtevo za vračilo plačanega NUSZ 13. 2. 2019, ko je tožnica podala zahtevek za vračilo škode, ki ji je nastala zaradi preplačanega zneska NUSZ. Z dejstvom, da je tožnica pri občini podala vlogo z dne 20. 12. 2017, je bil davčni organ seznanjen dne 19. 2. 2019, ko je s strani občine v vednost prejel tožničina dopisa z dne 20. 12. 2017 in 23. 3. 2018. Ali je občina s tožničino vlogo z dne 20. 12. 2017 ravnala nepravilno, kar ji očita tožnica, in ali je takšno ravnanje občine vplivalo na tožničino pravico do vračila plačanega NUSZ, ni stvar odločanja v tem postopku. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožbo na plačilo odškodnine, za ta postopek niso pomembne, saj se v konkretni zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

28.Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi še navedla, da v zvezi z ugotavljanjem očitne napake niso relevantne naknadne spremembe pri navajanju površin v prejšnjih tožničinih vlogah, temveč je odločilnega pomena dejstvo, da sta bila Občina Žalec in FURS ves čas spornih odmer dokazano seznanjena s pravilnimi podatki o površinah, ki jih je ves čas spornih odmer uporabljala tožnica.

29.Tožnica je za potrebe odmere NUSZ v izpolnjenem obrazcu Napoved za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 23. 2. 2007, sporočila pravilne podatke o svojih uporabnih površinah, vendar Občina Žalec in FURS teh podatkov nista upoštevala pri odmeri NUSZ, tožnica pa je zaradi očitne napake pri odmeri znatno preplačala svojo obveznost. Uporabne površine tožnice in tudi obstoj očitne napake v zvezi z odmero NUSZ med leti 2007 in 2018 so razvidni iz enostavnega vpogleda v listine, ki so bile ves čas spornih odmer dostopne davčnemu organu, te listine so se nahajale v uradnih evidencah davčnega organa in bi jih davčni organ moral upoštevati pri odmerah NUSZ.

30.Čeprav po mnenju tožnice spremembe pri navajanju uporabnih površin niso relevantne, tožnica pojasni okoliščine glede navajanja (ne)pravilnih uporabnih površin s strani tožnice, ter opozarja na sodno prakso, da stranka zaradi morebitne nepazljivosti pri sporočanju podatkov ne more biti prikrajšana pri uveljavljanju očitne napake.

31.Glede kompleksnosti ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja s posebnim ugotovitvenim postopkom in neobstoja očitne napake je tožnica že dokazala, da je bila toženka ves čas spornih odmer seznanjena s pravilnimi podatki, kar pomeni, da so neutemeljene njene navedbe glede ugotavljanja točne površine uporabnih prostorov in delov poslovne stavbe, ki jih je dejansko uporabljala tožnica. Za odmerjen davek v času spornih odmer sploh ni relevantno, kateri del poslovne stavbe (npr. poslovne stavbe, ki stoji na parc. št. 896/9) je dejansko uporabljala tožnica. Iz odmernih odločb med leti 2007 in 2018 ni nikjer razvidno, za kateri del katere poslovne stavbe se je tožnici odmerjal NUSZ, kar pomeni, da ta podatek, ki bi ga sedaj toženka želela ugotavljati v kompleksnem ugotovitvenem postopku, za odmero NUSZ ni bil nikoli relevanten. Iz preteklih odmer je jasno razvidno, da je davčni organ tožnici vrsto let odmerjal NUSZ, čeprav ni vedel, za kateri del katere poslovne stavbe se odmerja posamezni znesek NUSZ oziroma katere dele poslovnih stavb dejansko uporablja tožnica, temveč ob upoštevanju kriterijev: 1) nahajališče objekta ali zemljišča, 2.) namen uporabe, 3.) obdobje odmere, 4.) površina, 5.) točke, 6.) vrednost točke in drugih kriterijev, ni pa bilo relevantno, kateri del poslovne stavbe v naravi tožnica uporablja.

32.Prav tako za ugotovitev očitne napake pri obdavčitvi tožnice niso relevantne večkratne parcelacije, ki v konkretnem primeru niso vplivale na uporabne površine tožnice. Površine, ki jih je med 2007 in 2018 uporabljala tožnica, se v času spornih odmer niso spreminjale in so ostajale nespremenjene.

33.Davčni organ je brez kakršnekoli vsebinske presoje dokazov o obstoju očitne napake, neutemeljeno in arbitrarno, zgolj formalistično ugotovil formalni razlog, ki izključuje obstoj očitne napake. Posledično je izpodbijana odločba obremenjena s procesnimi kršitvami, saj se je ne da preizkusiti.

34.V zvezi s pretrganjem zastaralnega roka za vračilo davka po tretjem odstavku 126. člena ZDavP-2 tožnica opozarja, da je treba zakonska besedila razlagati v skladu z namenom zakonodajalca in da iz komentarja predloga 127. člena ZDavP-2 izhaja, da tek zastaranja pravice do vračila davka ustavi vsako dejanje zavezanca, dano v vednost davčnemu organu, ki ima namen, da doseže vračilo, ter na stališče Ustavnega sodišča, ki določa, da je treba zastaranje razlagati na način, da se ne otežuje pravnega varstva z uporabo pravnih sredstev (odločitev Ustavnega sodišča v zadevah Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015). Toženka je s pretogo uporabo pravil o zastaranju tožnici onemogočila zakonsko pravico do pretrganja zastaranja pravice do vračila davka. Zaradi nezakonitega ravnanja Občine Žalec je treba šteti, da se je davčni organ seznanil z zahtevkom zavezanke v trenutku, ko bi ta moral biti dan v vednost davčnemu organu. Tožnica je z zahtevkom z dne 20. 12. 2017, ki ga je naslovila na Občino Žalec, zahtevala vračilo davka, kar je povzročilo pretrganje zastaranja pravice do vračila davka iz četrtega odstavka 125. člena ZDavP-2.

35.Sicer pa tožnica zatrjuje pretrganje zastaranja zaradi bistveno nižje odmere NUSZ v letu 2017, kar predstavlja uradno dejanje davčnega organa, ko je ta zaradi popravka občinske evidence zaradi očitne napake, tožnici za leto 2017 odmeril bistveno drugačen in bistveno nižji NUSZ od 2.089,5 m2 (namesto od površine 7.698,49 m2 v letu 2016). Ker se je davčni organ seznanil s spremenjenim in popravljenim dejanskim stanjem glede odmere NUSZ tožnici, je za davčni organ nastala obveznost vrnitve preplačanega davka na podlagi 97. člena ZDavP-2.

Glede oprave glavne obravnave

36.Sodišče je v zadevi 12. 9. 2025 izvedlo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v in prebralo upravni spis ter predložene listinske dokaze, in sicer priloge tožnice A1-A12.

37.Sodišče je zavrnilo ostale tožničine dokazne predloge, tj. - za vpogled v javno dostopne izpise iz zemljiške knjige za nepremičnine na območju nekdanjega tovarniškega kompleksa B., - vpogled v javno dostopne uradne evidence GURS, - vpogled v evidenco davčnega organa o obračunanem in pobranem davku na promet nepremičnin, - vpogled v seznam kupoprodajnih pogodb oz. evidenco FURS s seznamom kupoprodajnih pogodb in druge evidence FURS. Sodišče je ocenilo, da je izvedba teh dokazov nepotrebna, se ti dokazi nanašajo na presojo tožbenih ugovorov glede odločitve o neutemeljenosti zahtevka za odpravo, razveljavitev in spremembo odločb o odmeri NUSZ v skladu z 90. členom ZDavP-2, ki se nanaša na leta 2014, 2015 in 2016, torej na presojo očitne napake, za presojo česar pa izvedba teh dokazov ni potrebna, kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju. Tožnica je na glavni obravnavi umaknila predlagani dokaz za vpogled v spis VII Pg 1023/2019, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, zato sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločalo.

Odločanje sodišča

K I. in II. točki izreka

38.Tožba je delno utemeljena.

39.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, s katerim je toženka obravnavala zahtevek tožnice za odpravo, razveljavitev in spremembo odločb o odmeri NUSZ v skladu z 90. členom ZDavP-2, ki ga je delno (za leta 2007 - 2013) zavrgla zaradi poteka roka za izdajo odločbe, kar temelji na ugotovljenem zastaranju pravice do vračila plačanega davka, delno (za leta 2014 - 2016) pa zavrnila kot neutemeljenega, kar temelji na ugotovitvi neobstoja očitne napake pri odmeri davka.

Glede tožbe zoper sklep o zavrženju zahtevkov v 1. točki izreka izpodbijanega akta

40.V primeru odločbe po 90. členu ZDavP-2 gre za posebno izredno pravno sredstvo, ki ga splošna ureditev upravnega postopka ne pozna. Prvi odstavek 90. člena ZDavP-2 določa, da če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek zavezanca za davek zavrne. Skladno z dosedanjo sodno prakso je razlog za uporabo pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 lahko očitna napaka tako na strani davčnega organa kot tudi očitna napaka davčnega zavezanca, ki privede do previsoke odmere davka. Pravno upoštevna je le napaka, ki je očitna, očitnost napake pa se presoja z vidika možnosti njenega odkritja.²

41.Zakonodajalec je nato v tretjem odstavku istega člena določil časovno omejitev tega izrednega pravnega sredstva, in sicer je rok za izdajo odločbe po tretjem odstavku 90. člena ZDavP-2 omejil do poteka zastaralnega roka za vračilo davka. V ZDavP-2 je zastaranje urejeno v splošnem delu zakona, in sicer v 5. podpoglavju, v členih 125, 126 in 126.a, ki ureja tri vrste zastaranja: zastaranje odmere davka, zastaranje izterjave davka in zastaranje vračila davka. Glede na določilo tretjega odstavka 90. člena ZDavP-2 je zakonodajalec rok za izdajo odločbe vezal na potek zastaralnega roka za vračilo davka. Zakon glede pravice zavezanca do vračila davka določa dva zastaralna roka, tj. petletni relativni zastaralni rok (četrti odstavek 125. člena ZDavP-2) in desetletni absolutni rok (osmi odstavek 126. člena ZDavP-2). Glede relativnega zastaralnega roka pravice do vračila davka je določeno, da pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Glede absolutnega zastaralnega roka pa velja, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do vračila davka, za davčni organ obveznost za vračilo davka preneha, ko poteče deset let od dneva, ko bi moral biti davek vrnjen, razen ko je tožnik s tožbo uspel. V tem primeru se čas sodnih postopkov ne šteje v čas zastaralnega roka.

42.Po tretjem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec za davek opravi pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka.

43.V obravnavani zadevi niso sporne ugotovitve davčnega organa o izdanih odločbah o odmeri NUSZ tožnici za leta 2007 - 2013, o datumih vročitev teh odločb tožnici niti o datumih plačil odmerjenega NUSZ, ki so v izpodbijani odločbi navedeni na 8. strani obrazložitve. Tožnica pa nasprotuje zaključku o nastopu zastaranja pravice do vračila plačanega NUSZ (konkretno sicer ne nasprotuje ugotovljenim datumom o nastopu zastaranja za posamezna leta), ko uveljavlja pretrganje zastaranja, do katerega naj bi prišlo že pred posredovanjem zahtevka za povračilo škode zaradi preveč plačanega davka z dne 12. 2. 2019, ki ga je tožnica davčnemu organu poslala priporočeno po pošti 13. 2. 2019 in ki je v izpodbijani odločbi ugotovljen kot prvo dejanje, ki ga je zavezanec za davek opravil pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka, in je prekinil zastaranje pravice do vračila plačanega NUSZ za leto 2014, pravica do vračila NUSZ za leta pred tem, torej 2007 - 2013 pa je glede na plačila pred 4. 12. 2013 zastarala.

44.Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je že pred tem zastaranje pravice do vračila plačanega NUSZ pretrgal zahtevek z dne 20. 12. 2017, ki ga je naslovila na Občino Žalec. Sodišče pritrjuje toženki, da občina v postopku odmere NUSZ ni davčni organ, zato tožničin zahtevek z dne 20. 12. 2017, ki ga je naslovila na Občino Žalec, ni pretrgal zastaranja. Davčni organ v postopku odmere NUSZ je Finančna uprava RS, ne občina, saj je pristojnost za izdajo odmerne odločbe glede NUSZ z izrecnimi določbami 403. in 404. člena ZDavP-2 prenesena na davčni organ, kjer nepremičnina leži. Ne drži tožbeni očitek, da pri ugotavljanju pretrganja zastaranja upravni organ tega ni ugotavljal, saj iz obrazložitve prvostopenjskega organa izhaja, da je kot davčni organ štel (le) Finančno upravo Republike Slovenije, ne pa tudi Občine Žalec, obrazložitev pa je v tem delu dopolnil tudi drugostopenjski organ.

45.Postopanje Občine Žalec s prejetim zahtevkom z dne 20. 12. 2017, glede katerega tožnica navaja, da je bilo protipravno, saj je kot nepristojen organ vsebinsko odločila o zahtevku (zavrnila zahtevek), namesto da bi ga nemudoma posredovala pristojnemu davčnemu organu, tudi po presoji sodišča ne vpliva na prekinitev zastaranja, saj ta okoliščina ne pomeni pravno relevantnih dejstev v smislu tretjega odstavka 126. člena ZDavP-2, katero dejanje in kdaj je zavezanec za davek opravil pri davčnem organu. Tudi ni mogoče sklepanje, kot ga navaja tožnica, da je zaradi protipravnega ravnanja treba šteti, da se je FURS kot davčni organ 20. 12. 2017 seznanil z zahtevkom zavezanke, saj so ugotovljena dejstva davčnega organa drugačna, in jim tožnica konkretizirano ne nasprotuje, torej, da se je FURS seznanil z dejstvom, da je tožnica na Občino Žalec 22. 12. 2017 vložila zahtevek za vračilo NUSZ, šele 19. 2. 2019, ko je s strani Občine Žalec prejela v vednost odgovore z dne 28. 12. 2017 in 23. 3. 2018 Občine Žalec na njene zahtevke.

46.Tožbeni ugovor, da je bila tožnici brez vsebinske opredelitve razlogov odvzeta pravica do pretrganja zastaranja, torej da izpodbijana odločitev nima odločilnih razlogov, sodišče zavrača kot neutemeljen. Nestrinjanje z vsebino razlogov odločitve namreč ne pomeni, da odločitev ni obrazložena. Sodišče zavrača tudi očitek o kršitvi pravice do izjave v postopku, saj ga je tožnica le pavšalno navedla, po presoji sodišča pa organ prve stopnje glede na podatke upravnega spisa te pravice tožnice ni prekršil.

47.Tožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam o pretrganju zastaranja z zatrjevanjem okoliščin glede popravljanja uradne evidence v letu 2017 in seznanitve davčnega organa s spremenjenim dejanskim stanjem za odmero NUSZ, zaradi česar je bil NUSZ za leto 2017 odmerjen v nižjem znesku. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da izdaja odmerne odločbe za leto 2017 ne vpliva na pretrganje zastaranja. Izdaja odmerne odločbe NUSZ za posamezno leto pomeni dejanje odmere NUSZ za tekoče leto in ne predstavlja uradnega dejanja davčnega organa z namenom, da doseže vračilo davka.

48.Sodišče tudi ne pritrjuje tožničini razlagi, da je bil davčni organ, ko je pri odmeri NUSZ za leto 2017 upošteval spremenjene podatke, seznanjen z očitno napako pri obračunavanju NUSZ tožnici med leti 2007 - 2016, saj to iz odločbe ne izhaja. Očitna napaka pri odmeri kot razlog za vračilo NUSZ se ugotavlja šele v konkretnem postopku. Tudi dejstvo, da ta postopek ni bil začet po uradni dolžnosti, pač pa šele na zahtevo tožnice kot davčne zavezanke, ne daje podlage za drugačno odločitev.

49.Tožbeni očitek o kršitvi 97. člena ZDavP-2, ki določa dolžnost vračila preplačanega davka na podlagi predloženega davčnega obračuna po uradni dolžnosti, ni utemeljen, saj je konkretni zadevi obravnavano izredno pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2, ni pa prišlo do položaja iz 97. člena ZDavP-2, saj pri tožnici z nobeno odločbo ali predloženim davčnim obračunom ni bilo ugotovljeno preplačilo NUSZ, kot je pojasnil že pritožbeni organ. Sicer pa kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožničinem zahtevku glede preplačila NUSZ za leta 2007 do 2016 na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ga je tožnica vložila pri davčnem organu 4. 10. 2019, z odločbo št. DT4224-13288/2019-2-04-130-01 z dne 4. 11. 2019 ni bilo ugodeno, torej je o tem že bilo odločeno.

50.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena v tem delu, tj. glede odločitve o zavrženju prepozne tožničine zahteve za odpravo, razveljavitev oz. spremembo odločb o odmeri NUSZ za leta 2007 do 2013 in zahtevku za vračilo preveč plačanega NUSZ za ta leta, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Glede tožbe zoper odločbo o zavrniti zahtevkov v 2. - 5. točki izreka izpodbijanega akta

51.Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe.

52.Čeprav ZDavP-2 pojma očitne napake ne opredeljuje, pojma očitnosti napake ni mogoče pretirano omejiti, upoštevaje okoliščino, da v splošni ureditvi upravnih postopkov tako izredno pravno sredstvo ni predvideno, kot to pojasni Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi in sklepu X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020. Namen takšnega sredstva je namreč prav v tem, da omogoča odpravo previsoke obdavčitve ali obdavčitve brez pravne podlage, ki neutemeljeno in nepravično bremeni davčnega zavezanca.

53.Očitna napaka v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja je tako tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti. Tako ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz navedenega pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Za očitno napako ne bo šlo le v primeru, ko bo to mogoče odpraviti zgolj z vpogledom v uradne evidence, ampak tudi v drugih primerih, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled)³.

54.Utemeljitev davčnega organa, da bi bil potreben zahteven (kompleksen) postopek za ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja glede odmere NUSZ za tožnico, po presoji sodišča ne prepriča.

55.Tožnica je očitno napako pri odmeri NUSZ zatrjevala zaradi napačnih površin nepremičnin, na podlagi katerih ji je bil NUSZ odmerjen, zato ni razumljivo toženkino ugotavljanje očitne napake z vpogledom v zemljiško knjigo, ki se nanaša na lastništvo davčnega zavezanca, saj ni sporno, da tožnica ni bila obdavčena kot lastnica, pač pa kot neposredna uporabnica zemljišč na podlagi pogodbe o leasingu.

56.To ključno dejstvo je davčni organ v izpodbijani odločbi ugotovil in med strankama ni sporno, torej da je bila tožnica kot zavezanka neposredna uporabnica na podlagi pogodbe o leasingu, to je pogodba o finančnem lizingu nepremičnine št. 2113116591 z lizingodajalcem C., d.o.o. z dne 22. 12. 2006. Vendar v nadaljevanju podatkov o nepremičninah in površinah, ki izhajajo iz te pogodbe, ni upošteval.

57.Davčni organ toženke je ugotovil, da so bile sporne odločbe izdane na podlagi podatkov, ki so v evidenci Občine Žalec, torej v tem ni bilo nobene očitne napake. Pri tem pa je spregledal, da tožnica ves čas zatrjuje, da so bili v tej evidenci vpisani napačni podatki, medtem ko pravilni podatki o nepremičninah oz. v njihovem obsegu oz. površinah, ki jih tožnica uporablja, temeljijo na pogodbi o leasingu. Tudi iz stališč Vrhovnega sodišča RS⁴ izhaja, da je materialnopravno napačno razlogovanje, da so za odmero NUSZ pomembni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče.

58.Za ugotavljanje (ne)pravilnosti podatkov, ki so bili podlaga za odmero davka tožnici kot posamezni zavezanki, zato organu ni treba primerjati podatkov za celoten kompleks, torej za celo območje, znotraj katerega ležijo nepremičnine, ki jih tožnica uporablja, saj je ugotovljeno, da je (bila) tožnica kot davčna zavezanka neposredna uporabnica nepremičnin le na podlagi pogodbe o leasingu. Zato je sodišče zavrnilo tudi tožničin predlog za izvajanje dokazov z vpogledom evidence GURS in FURS ter zemljiške knjige za širše območje, saj obseg tožničine uporabe izhaja iz listin dopis C., z dne 23. 2. 2007, napoved podatkov za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 23. 2. 2007 za zavezanca A., d.o.o. ter ključne pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 2113116591 z lizingodajalcem C., d.o.o. z dne 22. 12. 2006.

59.Sodišče zato ne soglaša z razlago davčnega organa, da ni mogoče enostavno ugotoviti očitne napake glede predmeta obdavčitve, tj. nepremičnin in njihovih površin iz dokumentacije, ki jo je tožnica predložila, s podatki, ki so bili podlaga za izdajo odmernih odločb. Za ugotovitev očitne napake je seveda potrebna izvedba ugotovitvenega postopka, ki pa po presoji sodišča ne terja tako kompleksne presoje dejstev oziroma visoke stopnje subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti), da bi se preseglo standard očitnosti. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ v takem primeru tožničini zahtevi ugodil ter sporne odločbe o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil.