Jedro

Rok 3 dni po prihodu v državo, ko mora tujec vložiti prošnjo za priznanje statusa begunca (37. člen zakona o tujcih), je prekluzivni rok in se zato ne more podaljševati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z zgoraj navedenim sklepom zavrgla vlogo tožnice zaradi priznanja statusa begunca v Republiki Sloveniji, ker je tožnica prišla v Slovenijo 1.9.1991 in se začasno prijavila do 1.12.1991. Prošnjo za priznanje statusa begunca pa je tožnica vložila šele dne 31.5.1994 in je s tem zamudila prekluzivni rok treh dni iz drugega odstavka 37. člena zakona o tujcih.

Tožnica se je v skladu s pravnim poukom zoper navedeni sklep pritožila na Vlado Republike Slovenije. Po uveljavitvi zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94), po katerem vlada ni več pristojna odločati o pritožbah zoper postopkovne sklepe, ki jih na prvi stopnji izdajajo republiški upravni organi, je vlada na podlagi 25. in 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 7. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odstopila navedeno pritožbo v odločanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

Tožnica v pritožbi, ki jo je sodišče obravnavalo kot tožbo, navaja, da ni bila seznanjena o tem, da mora tujec prošnjo za priznanje statusa begunca vložiti osebno v roku treh dni po prihodu v državo ter da ima svojo pokojnino in svoje stanovanje, zato ni odvisna od pomoči države Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 37. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) pravilno odločila, ko je vlogo tožnice zavrgla z obrazložitvijo, da je zamudila prekluzivni rok iz drugega odstavka navedene zakonske določbe. Tožbena navedba, da tožnica ni bila seznanjena s prekluzivnim rokom, na odločitev ne more uspešno vplivati. Glede na to, da tožnica v tožbi navaja, da ima svojo pokojnino in stanovanje pa sodišče meni, da ima tožnica po zakonu o tujcih možnost uveljavljati druge pravice za prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, kolikor izpolnjuje pogoje, ki jih ta zakona določa. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).