Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delo ob sobotah in nedeljah zaradi uvajanja novih tehnologij ter delo na terenu pri obnovah hotelov in dvoran ne predstavlja nujnega, nepredvidljivega in kratkotrajnega dela, ki bi se lahko štelo kot poseben delovni pogoj. Iz tega razloga se plača, ki jo je tožnik prejel za opravljanje tega dela (nadurnega dela), ne všteva v pokojninsko osnovo.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 11. 2009 in št. ... z dne 27. 8. 2009 in se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 20. 8. 2009 dalje pri izračunu katere se upoštevajo tudi osebni dohodki za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitve pravic postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na predpostavki, da je tožnikov delodajalec kršil predpise s področja delovnopravne in pokojninske zakonodaje in tudi svoje interne pravilnike in druge akte. Tožnik in zaslišana priča B.Š. sta skladno in prepričljivo izpovedala, da so jima bile take nadure odrejene in da bi odklonitev dela nadur pomenila za delavca disciplinsko odgovornost. Priča B.B. pa je želela pojasniti, da je celotno obdobje, na katerega se nanaša zahtevek, bil zaposlen v M., sicer v drugem TOZD-u kot tožnik, vendar je bil ves čas eden najaktivnejših članov sindikata delovne organizacije M.. Zato z gotovostjo ve, da je direktor M. z direktorji TOZD, ukrenil vse, kar so velevali predpisi glede nadurnega dela, da so se nadure odrejale celo po predhodnem dogovoru vodstva ter sindikata ter da se je pred tem preverjala možnost boljše organizacije dela ter se je v ta namen tudi prerazporejalo delavce in sicer tudi iz enega TOZD-a v drugi TOZD, nadure pa so se opravljale izključno v času velikih naročil, kratkih rokov, strojelomov, zakasnitev dobav materialov in podobno, tako, da bi bilo zaposlovanje dodatnih delavcev povsem neupravičeno in iracionalno. Sodnica je takoj, ko je od priče izvedela, da je delala v drugem TOZD-u kot tožnik, priči ni dovolila povedati, kar je ta želela, češ da je nepomembno. Tožnikov pooblaščenec pa od priče ni mogel izvedeti tega z vprašanji, saj ni mogel vedeti, kaj priča želi pojasniti. Priča B.B. je tožnikovi pooblaščenki to pojasnil šele naknadno, zato tožnik predlaga dodatno zaslišanje priče B.B.. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva, ki so protispisna. V obrazložitvi sodbe navaja, da sta priča B.Š. in tožnik izpovedala, da sta nadure koristila kot proste ure in s tem negirala potrdilo M. o opravljenih nadurah. Sodba zato temelji tudi na predpostavki, da je delodajalec izdal krivo listino. Dejansko je tožnik izpovedal, da so se ure koristile izjemoma, kar je v zapisniku sicer dvoumno napisano, ker kadra, kakršen je bil tožnik, ni bilo veliko. Priča B.Š. pa je izrecno povedala, da se je ure malo koristilo, ker je bilo le šest vzdrževalcev. Sodišče je oprlo odločitev na izpoved tožnika, da se nadur ni nikoli pisno odrejalo. Dejansko je tožnik izpovedal, da poleg potnega naloga ni dobil še sklepa o nadurnem delu, da pa so ga dobili verjetno šefi. Tožnikov nadrejeni delavec B.Š. pa je izpovedal, da so se nadure včasih odrejale pisno, včasih pa ne. Sodišče ni upoštevalo, da je tedaj primanjkovalo kadra, kot je bil tožnik, in da so se dogajali razni dogodki (neuvrščeni, konference in podobno). Kot je izpovedala priča B.Š., dela na terenu ni bilo mogoče vnaprej predvideti, in da je bilo potrebno delati posebne nadure, če se je pokvaril stroj ali uvedla nova tehnologija ali zaradi bolezni ali družine drugega vzdrževalca. Vztraja, da so navedene okoliščine kratkotrajne, nepredvidljive in izjemne in jih ni bilo mogoče preprečevati z drugačno organizacijo dela ali zaposlitvijo novih delavcev. Z izpodbijano sodbo je sodišče kršilo tudi tožnikovo temeljno ustavno pravico do enakosti pred zakonom, saj ostalih pet vzdrževalcev, vključno z njihovim vodjo, ki so vsi na enak način, iz enakih razlogov opravljali nadure, imajo pri izračunu starostne pokojnine upoštevane tudi obravnavane nadure. Priglaša stroške pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev pravil postopka in kršitve ustavnih določb glede enakosti pred zakonom.
Predmet presoje sta v tem postopku odločbi toženca št. ... z dne 24. 11. 2009 in št. ... z dne 27. 8. 2009, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 498,84 EUR na mesec od 20. 8. 2009 dalje. V zadevi je sporno vprašanje vštevanja plač, prejetih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1972 do 1985. Sodišče prve stopnje in enako toženec, sta se postavila na stališče, da je šlo za redno obliko dela in da se opravljeno delo po predpisih o delovnih razmerjih ni štelo kot poseben delovni pogoj. S takšnim stališčem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 407. členu določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.
Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo in citiralo delovnopravne predpise, veljavne v spornem obdobju in sicer Temeljni zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70, v nadaljevanju TZDR), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami, v nadaljevanju ZMRDZD), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974 ter Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami, v nadaljevanju ZDR), ki je začel veljati 7. 1. 1978. Po navedenih predpisih se je štelo kot poseben delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala, ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se je zagotovila za nepretrgan potek dela potrebne temeljne surovine, ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Delo je bilo mogoče uvesti tudi v primerih, če je splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki so jih določali zakoni. S 7. 1. 1978 je bila določena časovna omejitev in sicer 12 ur na teden, od 30. 7. 1982 pa 30 ur na mesec.
Glede na takšno pravno podlago in ureditev v delovnopravnih predpisih, je bistven odgovor na vprašanje, ali je delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, moral opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, ter ali se je po tedanjih predpisih takšno delo štelo za poseben delovni pogoj. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo, da delo ob sobotah in nedeljah zaradi uvajanja novih tehnologij, delo na terenu pri obnovah hotelov in dvoran, ne predstavlja nujnega, nepredvidljivega in kratkotrajnega dela. Kot je izpovedal tožnik, potrdila pa je tudi priča B.Š., se je nova tehnologija pogosto na novo uvajala, tožnik je veliko delal na terenu v Beogradu in drugih krajih bivše Jugoslavije in kot je sam izpovedal, je bil na takšnem terenskem delu od enega tedna do celega meseca in da se je vnaprej vedelo, da bo moral iti na teren.
Priča B.Š. je sicer izpovedala, da je do nadur prihajalo tudi zaradi proizvodnega procesa, ker je bilo potrebno vzdrževati stroje in v kolikor se je stroj pokvaril med tednom, so ga delno pokrpali, generalno pa stroj popravili v nedeljo. Vendar tožnik tega, da bi takšna dela opravljal in to v podaljšanem delovnem času, ne v tožbi, niti tekom postopka, ni zatrjeval in tudi tega ni izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Na podlagi takšnih dokazov, tudi pritožbeno sodišče ni moglo priti do drugačnega zaključka kot sodišče prve stopnje, da je šlo za redno obliko dela in nenazadnje tudi za vnaprej predvideno delo, kar je izpovedal sam tožnik, potrdila pa je tudi priča B.Š., da se je posel pridobil mesec ali dva pred izvedbo del in da se je glede sejma v Beogradu vedelo vnaprej in da je bilo večina del opremljanje dvoran.
Pritožbene navedbe, da so se nadure opravljale izključno v času velikih naročil, kratkih rokov, strojelomov, zakasnitev dobav materialov in podobno, so neutemeljene, ker gre za novoto iz 337. člena ZPP. Tožnik to, da se je v podaljšanem delovnem času opravljalo navedeno delo, zatrjuje prvič šele v pritožbi in tudi ne navaja razlogov, zakaj tega ni navedel že preje.
Zmotno je nadalje stališče, da sodba temelji na predpostavki, da je tožnikov delodajalec kršil predpise in izdal krivo listino. Listina izkazuje le število opravljenih nadur in za opravljeno število nadur prejeto plačo, ne izkazuje pa tega, pod kakšnimi pogoji so se nadure opravljale in za kakšno naravo dela je šlo in ali se šteje kot poseben delovni pogoj. Zato je sodišče prve stopnje v tej smeri izvajalo dokaze in predvsem ugotavljalo, ali gre za takšno delo v podaljšanem delovnem času, da se prejeti dohodek všteva v pokojninsko osnovo. Dokazi v smeri organizacije dela z namenom, da bi se delodajalec izognil ali zmanjšal opravljanje dela preko polnega delovnega časa, se niso izvajali, ker za to sodišče ni imelo trditvene podlage. Kaj je želela priča B.B. pojasniti in kaj je naknadno pojasnila pooblaščencu, je za pritožbeno rešitev zadeve irelevantno. Zato tudi ni nobenih razlogov za dodatno izvajanje dokazov in dodatno zaslišanje priče B.B..
V konkretni zadevi tudi ni prišlo do očitane kršitve temeljne ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Razen za tožnikovega vodjo (zaslišan v tem postopku) pritožba ne navaja, za katere vzdrževalce naj bi šlo in ali gre res za identično dejansko stanje in za opravljanje enakega dela, kot ga je opravljal tožnik, čeprav naj bi šlo po navedbah pritožbe, prav tako za vzdrževalce.
Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe so neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.