Jedro

Denarni zahtevek, ki ga je vtoževala tožeča stranka, predstavlja vsoto glavnice, ki revizijske vrednosti ne dosega, in kapitaliziranih obresti. Revizija zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 11.3.2002 (tožeča stranka od tedaj dalje zahteva, naj toženka vtoževani znesek plača zavarovalni družbi Adriatic d.d. kot cesionarju). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr.št. I 98/0006 z dne 25.2.1998 je nato v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Toženi stranki je sodišče naložilo, naj plača 1.805.861,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1997 družbi Adriatic zavarovalna družba d.d., Koper. Obenem je toženo stranko zavezalo še k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 206.515,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 do plačila. Zaradi umika tožbenega zahtevka za znesek 990.000 SIT je postopek sodišče v tem delu ustavilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Zoper sodbo vlaga revizijo toženka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter (sicer nedovoljen revizijski razlog) bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi "in samo odloči ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje". Zaradi narave odločitve revizijsko sodišče revizijskih navedb ne bo povzemalo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. V premoženjskih sporih je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi uveljavljala plačilo zneska 2.795.861,30 SIT. Že iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je razvidno, da ta znesek predstavlja: glavnico v višini 990.000 SIT, redne obresti v višini 311.973,40 SIT, zamudne obresti v višini 1.472.123,90 SIT in stroške v višini 21.764 SIT. Takšna pravna narava terjatve pa je bila ugotovljena nato tudi v sodbi sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 24.10.2001 tožbo delno umaknila za znesek 990.000 SIT, kar je predstavljalo glavnico, na plačilo katere je bila toženka obsojena že v adhezijskem postopku. Delni umik tožbe pa ne spremeni dejstva, da se obresti v tej pravdi niso uveljavljale kot glavni zahtevek. Kot glavni zahtevek sta se v tej pravdi uveljavljala plačilo glavnice v višini 990.000 SIT ter plačilo stroškov v višini 21.764 SIT. V zvezi s slednjimi je treba izrecno poudariti, da ne gre za pravdne stroške, marveč se pod to tožbeno postavko skriva navadna obligacijska terjatev.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Ob takšnem procesnopravnem izhodišču pa vrednost spornega predmeta v tej pravdi že od vsega začetka ni presegala zneska 1.000.000 SIT. Od sklepa sodišča prve stopnje, s katerim se je zaradi umika tožbenega zahtevka za znesek 990.000 SIT postopek v tem delu končal (sklep je sodišče povzelo v sodbo) pa je bila vrednost spornega predmeta še toliko dlje od revizijske vrednosti. Ker uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi plačilo glavnice, se obresti, pa čeprav se njihovo plačilo uveljavlja v kapitaliziranem znesku, ne upoštevajo. Ob obstoju glavnega zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti zahtevek za plačilo, (pa čeprav kapitaliziranih) obresti narave glavnega zahtevka (op1). Glavnica pa, kot rečeno, ne presega prej omenjene meje za dovoljenost revizije.

Revizija je torej vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Takšno nedovoljeno revizijo je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Opomba 1: Tako tudi sklep VS RS, opr. št. II Ips 360/2003.