Jedro

Tožnik od tožene stranke zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo ima od uporabe njegovega solastninskega deleža na nepremičnini. Vendar pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, samo po sebi še ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Katera so tista pravotvorna dejstva, ki tožnika do njegovega zahtevka v obravnavanem primeru opravičujejo, iz sodbe ni mogoče ugotoviti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se zato r a z v e l j a v i t a in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je, ker tožena stranka v 30-dnevnem roku od vročitve tožbe na tožbo ni odgovorila, izdalo zamudno sodbo, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna v 15-ih dneh plačati tožniku 549.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2006 dalje. S sklepom z dne 3.11.2006 pa je odločilo še, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 83.908,80 SIT stroškov postopka.

Proti zamudni sodbi se pritožuje toženka po pooblaščencih. Opozarja, da bi sodišče moralo zamudno sodbo obrazložiti enako kot sodbo izdano po glavni obravnavi, saj mora biti iz obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago za svojo odločitev in na katere pravne norme je odločitev oprlo. Ker v obravnavanem primeru sodba ni ustrezno obrazložena, je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev določb ZPP. V nadaljevanju pa pritožba navaja še, da tožnik s tožbo od toženke zahteva, naj mu plača znesek 549.300,00 SIT, ker da mu toženka ne plačuje najemnine. Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba, niti o tem ni trditev v tožbi, je očitno, da tožbeni zahtevek nima podlage v tožbenih navedbah. Poleg tega tožnik v tožbi zatrjuje, da je toženka obogatena, ker ne plačuje najemnine za delež na stanovanjski hiši, ki dejansko ni njen in da mu mora zato plačati 549.300,00 SIT. Ker sočasno zahteva uporabnino v znesku 7.155,00 SIT mesečno za čas od 9.6.2001 do 9.6.2006 in ker se zneski za to obdobje ne ujemajo, ni mogoče ugotoviti, kaj vsebuje zahtevana glavnica. Poleg tega je tožnik višino uporabnine določil povsem arbitrarno, ne da bi predložil primerjalne podatke o višini najemnin in celo sam za določitev višine uporabnine predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke. Predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka se je pritožila tudi zoper sklep o pravdnih stroških, ki je bil izdan 3.11.2006, saj če je njena pritožba zoper sodbo utemeljena, je treba to upoštevati tudi v zvezi s povračilom pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da mora sodišče obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi in mora biti torej iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (primerjaj sklep VS RS II Ip 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01). Od tega pravila sodna praksa odstopa le v primerih, ko gre za jasne tožbe in preproste primere, ki ne dopuščajo dvoma o tem, katera odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen in na kateri pravni podlagi. Tožnik v obravnavani zadevi od tožene stranke zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo ima od uporabe njegovega solastninskega deleža na nepremičnini s parc. št. 598/S in na parc. št. 2095/4 k.o. B. Vendar pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, samo po sebi še ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Katera so tista pravotvorna dejstva, ki tožnika do njegovega zahtevka v obravnavanem primeru opravičujejo, iz sodbe ni mogoče ugotoviti, ker sodišče prve stopnje sodbe v tem smislu ni obrazložilo in s tem tudi ni omogočilo preizkusa njene materialnopravne pravilnosti (14.tč. 2. odst. 339.čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha strank v postopku, pa je moralo razveljaviti tudi sklep o stroških.