Jedro

Tožeča stranka v pritožbi priznava, da v razširitvi tožbe ni navedla vrednosti spornega predmeta kot primarno odločilne za ocenjeno vrednost po razširitvi tožbe. To pa še ne pomeni pravilnosti trditve tožeče stranke, da njen dodatni zahtevek posebne vrednosti sploh nima. Iz čl. 44/2 ZPP izhajajoče dolžnostno ravnanje tožeče stranke se sicer izrecno nanaša le na tožbo, vendar je pravno praznino mogoče, ob uporabi čl. 3 Zakona o sodiščih (ZS), zapolniti z analogijo tudi za primer razširitve tožbe. Sodišče je ob odmeri stroškov vrednost spornega predmeta, obravnavanega nato v izločenem postopku, očitno ocenilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni, tako da se znesek 522,65 EUR nadomesti z zneskom 373,32 EUR, v presežku pa se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti za 3,52 EUR pravdnih stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v točki I izreka ustavilo pravdni postopek, v točki II tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki, in sicer v višini 522,65 EUR, v roku 15 dni, v točki III pa je v presežku zavrnilo zahtevo slednje za povrnitev stroškov.

2. Zoper sklep pod točko II izreka se pritožuje tožeča stranka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zatrjuje nezakonitost izpodbijanega dela sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sklepa tako, da znesek 522,65 EUR nadomesti z zneskom 149,33 EUR, tožencu pa naloži plačilo njegovih priglašenih pritožbenih stroškov v roku 15 dni, z zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje, ko je sprejemalo stroškovno odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo. Ker ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, je sklep, katerega potrditev predlaga, zakonit in pravilen, zato predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki, v roku 15 dni, z zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je višina toženi stranki priznanih stroškov, ki so posledica umika tekom postopka razširjene tožbe v delu, glede katerega se je vodil iz prvotno P 97/2017 v P 45/2021 izločeni postopek1. Sama naložitev stroškov v plačilo tožeči stranki ni pritožbeno izpodbijana.

6. Tožeča stranka v pritožbi z navedbo, da se vrednost spornega predmeta po razširitvi tožbe zaradi toženčevega posega v jarek ni spremenila in je ostala 9.151,00 EUR, kolikor je znašala že po tožniku samem ocenjena vrednost toženčevih posegov v njegova zemljišča z vožnjami in hojo preko njih, priznava, da v razširitvi tožbe ni navedla vrednosti spornega predmeta kot primarno odločilne za ocenjeno vrednost po razširitvi tožbe. To pa še ne pomeni pravilnosti trditve tožeče stranke, da njen dodatni zahtevek posebne vrednosti sploh nima. Iz čl. 44/2 ZPP izhajajoče dolžnostno ravnanje tožeče stranke se sicer izrecno nanaša le na tožbo, vendar je pravno praznino mogoče, ob uporabi čl. 3 Zakona o sodiščih (ZS)2, zapolniti z analogijo tudi za primer razširitve tožbe. Prvostopno sodišče tožeče stranke niti ob uporabi analogije ni bilo dolžno pozivati na dopolnitev po čl. 108 ZPP, glede na to, da se zaradi razširitve tožbe vprašanje pristojnosti ni izpostavilo (čl. 45 ZPP). Je pa ob odmeri stroškov vrednost spornega predmeta, obravnavanega nato v izločenem postopku, očitno ocenilo z višino, ki ustreza razponu med 1.800,00 in 6.000,00 EUR, upoštevaje obrazložitev izpodbijanega sklepa, iz katere izhaja po v času odmere veljavni tarifni št. 18 OT predvidena vrednost storitve v višini 300 točk. Vendar pa pritožbeno sodišče, upoštevaje na eni strani izhodiščno vrednost spornega predmeta iz tožbe, katere zahtevek se nanaša na prepoved vznemirjanja lastninske pravice zaradi hoje in voženj toženca po dveh tožnikovih parcelah (v zvezi z dostopom do sedmih parcel toženca), in v kateri je tožeča stranka svoj pravni interes3 ocenila na 9.151,00 EUR, ter na drugi strani predmet zahtevka po razširitvi tožbe z že na prvi pogled manjšim obsegom zatrjevanega vznemirjanja zgolj na eni parceli, drugače kot prvostopno sodišče, pravni interes tožeče stranke ocenjuje kot sorazmerno manjšega, torej takšnega, ki ustreza vrednosti predmeta do 1.800,00 EUR. Posledično je tudi (izhodiščna) vrednost storitve po takrat tarifni št. 18 oz. po sprejetih spremembah po tar. št. 19 manjša, in ustreza vrednosti storitve 200 točk. V tem delu je torej kljub drugačnemu stališču tožene stranke iz odgovora na pritožbo pritrditi pritožbenim navedbam o po prvostopnem sodišču previsoko uporabljeni višini izhodiščne vrednosti storitve, ki je podlaga za odmero stroškov za posamezne priglašene odvetniške storitve, in ki znaša ob pravilni uporabi določb ZPP o vrednosti spornega predmeta zgolj 200 točk. 7. Neutemeljene pa so nadaljnje pritožbene navedbe, saj se je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu pri priznanju in odmeri višine potrebnih pravdnih stroškov za posamezne odvetniške storitve pravilno sklicevalo na določbe čl. 155 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in določbe Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami, nazadnje Ur. l. RS št. 70/22 z začetkom veljavnosti 4. 6. 20224), tako da je njihovo znižanje po pritožbenem sodišču zgolj posledica drugačne izhodiščne vrednosti storitev.

8. Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da bi bilo toženi stranki mogoče za njeno vlogo z dne 10. 12. 2021 (prav: 2020), poimenovano kot odgovor na spremenjeno tožbo in vloženo v postopku P 97/2017, priznati le 50% postavke po tarifni št. 18 OT, ker da ni šlo ne za prvo, drugo ali tretjo vlogo v tistem postopku. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da spisovni podatki res potrjujejo, da je bila vloga tožene stranke, naslovljena z „odgovor na spremenjeno tožbo“, vložena v spisu P 97/2017, vendar v času njene vložitve še ni prišlo do izločitve dela postopka v P 45/2021. Citirana vloga tudi po vsebini in ne zgolj po naslovu predstavlja obsežen vsebinski odgovor na spremembo tožbe s povsem drugim zahtevkom glede na prvotno postavljenega, v zvezi s katerim je bil toženi stranki s strani sodišča tudi dodeljen 30 dnevni rok za odgovor5. Slednje je izpostavila tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, zato gre toženi stranki priznati zanjo vseh izhodiščnih 200 točk (v času odmere tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 18 OT oz. sedaj tar. št. 20/1 v zvezi s tar. št. 19)6. Neutemeljeno je nadaljnje sklicevanje pritožnika, da sodišče za vlogo zaradi prepovedi reformatio in peius nikakor ne more prisoditi več kot 150 točk, kolikor mu jih je prisodilo prvostopno sodišče s sklepom z dne 30. 12. 2021, ker gre, kot je izpostavila tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, za odločanje o stroških, nastalih v dveh ločenih prvostopnih postopkih, poleg tega pa je pritožbeno sodišče, ko je odločalo7 o tožnikovi pritožbi zoper stroškovno odločitev v P 97/2017, zavzelo stališče, da stroški za citirano vlogo, ki predstavlja odgovor na spremembo tožbe v zadevi P 45/2021, v pravdi P 97/2017 niso bili potrebni.

9. Nadalje ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na previsoko priznane stroške za vlogo tožene stranke z dne 4. 5. 2022, ker je ni moč šteti za prvo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT, kajti razdružitev zadev ni ustvarila novega postopka. Pritožba, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, ne zanika, da citirana vloga, tudi naslovljena kot prva pripravljalna vloga, predstavlja prvo vloženo pripravljalno vlogo tožene stranke v postopku P 45/2021. Glede na izločeni postopek, ki je samostojen, gredo tudi po prepričanju drugostopnega sodišča toženi stranki za vsebinsko vlogo z vsebovano trditveno in dokazno podlago v zvezi z novim zahtevkom, kot je podobno menila tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, stroški za prvo pripravljalno vlogo (po v času odmere veljavni tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 18 OT, sedaj tar. št. 20/1 in 19), to je polnih 200 točk glede na vrednost spornega predmeta (namesto s prvostopnim sklepom priznanih 300 točk).

10. Pritožnik navaja, da tožena stranka ni izkazala, da se je posebej pripravljala na narok 7. 6. 2022, še posebej pa ji glede zatrjevanih dodatnih priprav ni verjeti, ker je bil narok, razpisan za 19. 5. 2022, zaradi zadržanosti sodnice preklican tik pred zdajci, zato ji nagrada za to opravilo ne pripada. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil umik posredovan sodišču na dan razpisanega naroka. Zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da se priglašena priprava na narok s predvideno izvedbo dokaznega postopka, ki ni bil izveden, je pa logično, da se je bilo potrebno nanj pripraviti, pri čemer je pripravo pred narokom ponovno potrdila tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo, prizna kot samostojna postavka (kar veljavna OT omogoča), in sicer glede na okoliščine v najnižjem obsegu (pol ure), kar pomeni na po prvostopnem sodišču pravilno odmerjeno nagrado v višini 50 točk (v času odmere tar. št. 39 tč. 18 OT, sedaj tar. št. 43 tč. 1).

11. Tožena stranka je, kljub drugačnemu stališču tožeče stranke, upravičena tudi do nagrade za končno poročilo stranki, ki je prava neuka, in je zato upravičena do poročila pooblaščenca o možnostih glede umika in posledicah, če bo tožena stranka v umik privolila, kot je to izpostavila tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tožeča stranka ne more uspeti z navedbo, da tožencu glede na procesni in ne vsebinski zaključek pravde ne gre nagrada za končno poročilo stranki, ki bi ji šla le v primeru vsebinskega odločanja. Tudi v tem delu glede nagrade v priznani višini 50 točk je pritožba neutemeljena, upoštevaje v času odmere veljavno tar. št. 39 tč. 2 oz. sedaj tar. št. 43 tč. 2. 12. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno delno ugodilo in odločitev o obsegu potrebnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, spremenilo tako, da je njihov obseg zmanjšalo na 373,32 EUR. V znesek so všteti, glede na spremenjeni seštevek predhodno obrazloženih storitev, tudi slednjemu prilagojeni stroški nagrade po čl. 11/3 OT iz naslova izdatkov za stranko v višini 10 točk, kot tudi 22% DDV po čl. 12/2 v višini 112,20 točk, vse upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR (čl. 13 OT). V presežku je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje, ker se sodišču niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350 v zvezi s čl. 366 ZPP).

13. Pravdni stranki sta upravičeni tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, sorazmernih njunemu pritožbenemu uspehu (čl. 155, 165/2 in 154/2 ZPP). Pritožbeni uspeh tožeče stranke, ki se je zavzemala za naložitev pravdnih stroškov zgolj v višini 149,33 EUR namesto odmerjenih 522,65 EUR, je, glede na sprejeto odločitev, 40% (uspeh: 149,33 EUR glede na spornih 373,32 EUR). Tožeči stranki je sodišče, glede na v pritožbi priglašene stroške priznalo: 31,20 EUR stroškov plačane takse za pritožbo (tar. št. 3009 Zakona o sodnih taksah; ZST-1) in v skladu s sedaj veljavnimi določbami OT še: 250 točk nagrade za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19), 20 točk nagrade za poročilo stranki (tar. št. 43/3), 5,40 točk nagrade za materialne stroške (čl. 11/3), 60,59 točk nagrade iz naslova 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR, kot je vrednost odvetniške točke, znaša 201,59 EUR oz. povišanih za stroške sodne takse in upoštevaje 40% uspeh stranke, 93,12 EUR. Toženi stranki je sodišče, glede na v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, ki so bili vsebinski in jih je štelo za potrebne, priznalo, v skladu z določbami OT: 200 točk priglašene nagrade za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19), 4 točke nagrade za materialne stroške (čl. 11/3), 44,88 točk nagrade iz naslova 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR, kot je vrednost odvetniške točke, znaša 149,33 EUR oz. upoštevaje 60% uspeh stranke (uspeh: 223,99 EUR, s katerimi ni uspela tožeča stranka, glede na spornih 373,32 EUR), 89,60 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3,52 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (čl. 313 ZPP, čl. 299/1 Obligacijskega zakonika - OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 to je glede toženčevega posega v severni del parcele z ID znakom ... 47/8 (jarek) 2 ta v 2. odstavku določa, da če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere 3 vrednost nedenarnega zahtevka gre enačiti z oceno pravnega interesa tožeče stranke za uspeh v pravdi 4 kljub določeni razliki v oštevilčenju tarifnih številk je njihova vsebina v pravno pomembnem delu ostala nespremenjena 5 čl. 185/5 ZPP 6 namesto s prvostopnim sklepom priznanih 300 točk 7 sklep Okrožnega sodišča v Celju I Cp 86/2022 z dne 30. 3. 2022 8 ne glede na očitno pomotni zapis 2. namesto prav 1. točke tar. št. 39, ki pa na odmero ni vplival