Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 887/2010

ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.887.2010 Upravni oddelek

blagovna znamka registracija znamke relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke podobnost med znamkama
Upravno sodišče
26. oktober 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pogojev enakosti oziroma podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke ter enakosti oziroma podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, ni mogoče šteti kot absolutno neodvisnih. Na to stališče sodišče opozarja, ker ne pritrjuje zaključku organa o različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke, glede na katerega je primerjavo enakosti/podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se nanašata prijavljena in predhodna znamka, v celoti opustil kot nepotrebno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Urada za intelektualno lastnino, št. 31207-1978/2008-13 z dne 4. 6. 2010 ter se zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanim za 20 % DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestim v primeru zamude s plačilom.

Stroškovni zahtevek A. se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke SEFOR št. Z-200871978. Organ v obrazložitvi navaja, da je dne 24. 12. 2008 prejel prijavo prijavitelja znamke A. za znak SEFOR, ki jo vodi pod št. Z-200871978, za proizvode po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/7, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanem besedilu NK), razvrščene v razred 05: farmacevtski proizvodi. Organ je dne 28. 2. 2009 v uradnem glasilu objavil prijavo znamke. Dne 5. 5. 2009 je tožeča stranka vložila pravočasen ugovor zoper registracijo znamke, v katerem je navajala, da je imetnica prejšnje znamke SIOFOR v besedi in običajnih črkah (št. 9870701) za razred 05 NK. Dalje je navajala, da je prijavljeni znak SEFOR zamenljivo in zavajajoče podoben njegovi predhodni znamki SIOFOR. Poleg zavajajoče podobnosti obeh primerjanih znakov pa obstaja identičnost in podobnost med proizvodi, na katere se znaka nanašata. Organ je o ugovoru obvestil prijavitelja znamke, ki se o njem izrekel. Organ je ocenil, da si primerjana znaka SEFOR in SIOFOR nista zamenljivo podobna, zato niso podani zavrnilni razlogi po nobeni od točk 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/20006, v nadaljnjem besedilu: ZIL-1), prav tako ne po točki b), ki določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko. Glede primerjave znakov je organ ugotovil, da sta primerjana znaka besedna znaka v običajnih črkah, kar pomeni, da nimata nikakršnih drugih grafičnih, figurativnih oziroma razlikovalnih elementov. Vizualno primerjavo je organ opravil s pomočjo črkovne analize. Ugotovil je, da sta oba znaka besedna znaka v običajnih črkah brez kakršnihkoli grafičnih oziroma figurativnih elementov. Oba sta sestavljena iz ene besede iz petih oziroma šestih črk. Besedi sta si črkovno sicer do določene meri podobni, obe imata enako končnico FOR in enako začetnico črko S, a se razlikujeta v drugi in tretji črki (I,O) oziroma v začetnicah SE in SIO. Prav prve črke oziroma v konkretnem primeru prvi zlog pa so tisti, na katere je povprečni potrošnik navadno najbolj pozoren in si jih najbolj zapomni, kar pomeni, da dajo besednemu znaku prav začetne črke potrebno distinktivnost. Iz navedenega izhaja, da si znaka nista vizualno zamenljivo podobna, zlasti če upoštevamo dejstvo, da gre za krajša znaka. V primeru znakov SEFOR in SIOFOR jasna razlika med črko E iz znamke tožeče stranke in črkama IO iz kasnejše znamke igra pomembno vlogo, saj bo le ta privabila pozornost potrošnika, ki bere od leve proti desni. Glede fonetične primerjave je organ ugotovil, da je znak znamke tožeče stranke sestavljen iz treh zlogov, kasnejša znamka pa iz dveh, kar pomeni, da sta znaka zvočno gledano različna. Prvi zlog je navadno najbolj slišen in si ga zato povprečni potrošnik najbolj zapomni (SE-SI). Predhodna znamka vsebuje še osrednji zlog in sicer JO, ki je zaradi kombinacije soglasnika in samoglasnika zelo slišen. Osrednji zlog daje celotnemu znaku SIOFOR vtis daljšega znaka, ki v danem primeru predstavlja zadostno fonetično ločljivost med znakoma, da si primerjana znaka kot celoti za zadevne proizvode fonetično nista zamenljivo podobna. Glede pomenske primerjave pa organ navaja, da iz online dostopnega registra mednarodnih znamk Romarin izhaja, da je sicer identična končnica obeh znakov FOR zelo pogosta v imenih farmacevtskih proizvodov, na katere se nanašata tudi oba primerjana znamka. Oba znaka kot besedi, ki sta sta sestavljeni iz različnih začetnih delov besede (SE in SIO) ter končnice FOR, kot celoti za povprečnega slovenskega potrošnika nimata nikakršnega pomena in ju bo ta sprejemal zgolj kot neko fantazijsko sestavljanko. Glede na to, da znaka nimata nobenega očitnega pomena, je analiza pomenske podobnosti znakov brezpredmetna. Prav tako pa dejstvo, da sta obe znamki za prijavljeno blago fantazijski, kar pomeni, da sta obe distinktivni in je zato tudi toliko manj verjetnosti, da bo prišlo do zamenjavanja, posledično pa do verjetnosti zmede na trgu oziroma med potrošniki ali povezovanjem med dvema znamkama. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o njuni medsebojni zamenljivi podobnosti, ki bi imela za posledico verjetnost zmede v javnosti. To velja še toliko bolj zato, ker gre pri obeh znakih za zaščito proizvodov iz razreda 05 NK (farmacevtski proizvodi), kar je ena izmed okoliščin, ki jih pri odločitvi v predmetni zadevi potrebno posebej upoštevati. Farmacevtski proizvodi, ki jih zajema razred 05 NK in za katere gre tudi v danem primeru, so namreč podvrženi strožjim kriterijem podobnosti, saj obstoj verjetnosti zmede na trgu, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko, toliko manjši zaradi s specialno zakonodajo strogo reguliranega načina dostopnosti (prodaja preko visoko specializiranih strokovnjakov) in nadaljnje uporabe teh proizvodov (natančna navodila strokovnega osebja in višja stopnja pozornosti končnega uporabnika), kar velja še toliko bolj v primeru zdravil na zdravniški recept, na katere se oba znaka tudi nanašata. Glede na ugotovitve, da si znaka nista enaka ali podobna se organ zaradi načela ekonomičnosti postopka ni podrobneje spuščal v presojanje podobnosti blaga, za kar mora biti izpolnjen obvezen primarni zakonski pogoj, to je zamenljiva podobnost samih znakov in s tem verjetnost zmede na trgu.

Tožeča stranka se v tožbi ne strinja z zaključkom upravnega organa, da si izpodbijana znamka in predhodna znamka tožeče stranke nista zamenljivo podobni. Ne strinja se z navedbo, da je podobnost znakov primarni pogoj, ki mora biti sam po sebi izpolnjen, še preden bi se lahko spuščala v vprašanje podobnosti blaga. Sodišče Evropskih skupnosti je namreč že večkrat poudarilo, da verjetnost zmede obstaja, če sta stopnja podobnosti zadevnih znamk in stopnja podobnosti blaga, na katerega se znamki nanašata, skupaj dovolj visoki (na primer sodba sodišča prve stopnje T-6/01 z dne 23. 10. 2002 točka 25). Enako izhaja iz 7. odstavka Preambule Uredbe Sveta (ES 40/94 z dne 20. 11. 1993) o znamki skupnosti. Stališče organa bi bilo sprejemljivo le v primeru, če bi se ugotovilo, da sta zadevna znaka v tolikšni meri različna, da niti ob popolni identičnosti blaga ne bi bilo moč zaključiti, da obstaja verjetnost zmede na trgu. Že prvi pogled na primerjana znaka jasno pove, da temu ni tako. S tem, ko je organ ugotavljal zgolj stopnjo podobnosti med znakoma glede na vizualno, fonetično in pojmovno primerjavo, ne pa tudi stopnje podobnosti med proizvodi, na katere se znaka nanašata, je nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tudi sicer pa je ugotovitev organa, da si znaka nista podobna po nobeni od primerjav, napačna. Organ je napačno ugotovil, da znaka sploh imata dominanten del in se pri presoji pretirano oziroma v celoti osredotočil zgolj na primerjavo tako določenih dominantnih delov. Možnost obstoja dominantnega dela obeh zadevnih znakov je zmanjšana že zato, ker gre za nekompleksna in kratka znaka. Poleg tega noben del znakov ni izpostavljen s kakšno oblikovno distinkcijo. Organ je kljub temu za dominantnega ugotovil prvi del obeh znakov torej SE in SIO, izhajajoč iz predpostavke, da je potrošnik najbolj pozoren prav na prvi del znaka. To sicer v načelu drži, vendar celovita presoja pokaže, da v konkretnem primeru prvega dela ni mogoč posebej izpostaviti kot dominantnega. V vizualnem smislu je namreč potrošnik bolj pozoren na soglasnike, ki so enakomerno razporejeni po celem znaku, v vokalnem smislu pa na močnejše glasove, ki so v konkretnem primeru na zadnjem delu znakov FOR. Enaka prva črka S ter zadnje tri FOR pri obeh znakih so torej tiste, na katere bo potrošnik najbolj pozoren in zgolj razlika med samoglasniki E in IO ne bo prišla do izraza. Tudi če bi bila prva dela dominantna, pa nista, nista do te mere različna, da bi omogočala ustrezno razlikovanja. Prav prva črka, ki je najpomembnejša, je namreč enaka, razlika pa je le v prvih dveh samoglasnikih. Vizualno torej vsekakor ni moč trditi, da si znaka nista podobna, saj so štiri od petih oziroma šestih črk enake in postavljene na enakem mestu. Stališče organa, da pri krajših znakih že manjša razlika pride do izraza, ne more biti v tolikšni meri upoštevno, saj relevantni potrošnik znakov ne primerja neposredno, poleg tega pa je razlika le v samoglasnikih, na katere je potrošnik manj pozoren, kot že navedeno. Tudi fonetično je več pozornosti usmerjeno v soglasnike, ki so v znakih enaki in na istih mestih. Zlasti to velja za trše glasove (R), zato dejstvo, da je v prijavljenem znakov fonetično dodan še zlog IO, zaradi mehkosti soglasnika J nima take teže, da bi ji omogočal ustrezno razlikovanje. Pri presoji pomena znakov organ najprej napačno ugotavlja, da je končnica FOR zelo pogosta v imenih farmacevtskih proizvodov. Končnica FOR je za farmacevtske proizvode v registru Romarin uporabljena samo štirikrat, sicer pa je za konkreten primer bolj relevantna domača baza Sipo, kjer pa sta za farmacevtske proizvode najdeni samo dve znamki s tako končnico, sicer znamki, ki sta predmet obravnave v tem postopku. Če iskanje razširimo na vse proizvode v razredu 05, poleg teh dveh najdemo le še dve znamki s tako končnico. Pravilna je ugotovitev organa, da sta oba znaka brez posebnega pomena. To pa ni distinktivna lastnost znakov, pač pa skupna lastnost. Oba znaka v pomenskem smislu za relevantnega potrošnika namreč pomenita isto – ničesar. Najmanj kar je, to dejstvo ne govori v prid distinktivnosti obeh znakov. Blago, na katerega se nanašata znaka, je namenjeno široki paleti potrošnikov. Res je, da se proizvodi dajo na trg praviloma preko specializiranih prodajaln in ob pomoči strokovnjakov, vendar to ne odtehta velike podobnosti med znakoma in zadevnimi proizvodi, ki bo vodila v zmedo na trgu. Če bo prijavitelj znamko uporabil za identičen proizvod (medformin), pa zamenljivost ni izključena celo pri strokovnem osebju in tudi v primerih ročno pisanih receptov. Tožeča stranka opozarja še na stališče sodne prakse, po kateri verjetnost zmede obstaja, če bi javnost lahko mislila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja, ali odvisno od primera, iz gospodarsko povezanih podjetij. Tožeča stranka z znamko SIOFOR označuje izdelek medformin, ki sodi v skupino A10BA02 po klasifikaciji ATC. Identičen proizvod proizvaja tudi prijavitelj znamke pod neregistriranem imenom medformin alkaloid, zato bo v primeru registracije prijavljene znamke prijavitelj znamko uporabljal ne le za zelo podobne proizvode iz skupine farmacevtski proizvodi znotraj razreda 05 po NK, temveč lahko tudi za povsem identičen in zamenljiv proizvod. Glede na navedeno je edina razlika med znakoma vizualna in vokalna in sicer v črkah E oziroma IO oziroma glasovih E in IJO, v ostalem pa sta znaka enaka, tako po vseh ostalih črkah oziroma glasovih, vključno s prvimi, po vseh soglasnikih, praktično tudi po dolžini, po vseh oblikovnih oziroma stilskih značilnosti, po pomenu, po proizvodih, na katere se nanašata. Ta majhna razlika pa glede na ostale enakosti in podobnosti in ob upoštevanju celovite presoje ne omogoča ustreznega razlikovalnega učinka, zaradi katerega bi bila verjetnost zmede na trgu izključena. Bistveno kršitev postopka pa je organ storil s kršitvijo načela kontradiktornosti (9. člen Zakona o upravnem postopku, ZUP), saj tožeče stranke pred izdajo odločbe ni seznanila z odgovorom prijavitelja na ugovor z dne 19. 8. 2009 in s tem tožeči stranki omogočila, da se o tem izjavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ker v konkretnem primeru identičnost oziroma podobnost znakov ni bila ugotovljena, tudi verjetnosti zmede ne more biti. Če imata dva znaka precejšnje število podobnih črk, celo na istih mestih, še ne pomeni, seveda ob upoštevanju vseh okoliščin, da gre za zavajajoče podobna znaka. Formalno oziroma zgolj črkovno gledano sta začetka primerjanih znamk (SE in SIO) zaradi enake črke S ali enake končnice lahko podobna, ampak to bi pomenilo, da sta si podobna tudi BE in BIO ali TE in TIO. V analizi vizualne podobnosti se tožeča stranka po mnenju tožene stranke neupravičeno osredotoča na enake črke v znaku. Končnica obeh znakov je sicer enaka (FOR), vendar, kot je bilo že izpostavljeno v izpodbijani odločbi, tožena stranka meni, da končnica, zlasti pri farmacevtskih izdelkih, nima takšnega vpliva, saj je običajno, da se bodisi predpona bodisi končnice enake, kar pomeni, da je odločujoč vtis celote in ne dejstvo, ali gre za enake predpone ali enake končnice. Navaja še, da nikjer iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka določila dominantni del, ravno nasprotno, v izpodbijani odločbi je zelo poudarjala, da dominantnega dela ni oziroma da ga ni mogoče določiti, saj gre za enobesedna znaka. Tožena stranka se strinja s tožečo stranko glede pomembnosti prve črke, vendar je potrebno upoštevati, da enaka prva črka ali število enakih črk pri čemer so samoglasniki enaki, avtomatično ne pomeni, da med znaki obstaja podobnost. Poudarja še, da nikjer v izpodbijani odločbi ni navedla ali zatrjevala, da je končnica FOR pogosta v farmacevtski industriji. Tožena stranka meni, da zgolj število registriranih znamk z enako ali podobno končnico ni najbolj relevantna okoliščina pri presoji, ali so zavrnilni razlogi iz b) točke 1. odstavka 44. člena ZIL-1 izpolnjeni. Glede tožbenega ugovora, da je znamka tožeče stranke že uveljavljena in razpoznavna na slovenskem trgu, saj je registrirana in deluje več kot 10 let, tožena stranka navaja, da gre za tožbeno novoto. Pri tem še pripominja, da dejstvo, da je kakšna znamka registrirana in se uporablja, še ne pomeni, da gre za znamko s posebnim statusom. Ker iz določb ZIL-1 v ničemer ne izhaja, da bi moralo biti mnenje prijavitelja posredovano vložniku ugovora, da bi se ta o njem lahko izjasnil, očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Drugi odstavek 102. člena ZIL-1 celo izrecno določa, da tožena stranka odloča na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja in torej nadaljnjih vlog strank ne predvideva.

Prijaviteljica znamke kot stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo navaja, da so primerjanima znakoma resda skupne črke S, F, O in R, vendar pa je v zvezi s tem potrebno poudariti, da sta začetek S in končnica FOR s pogosto uporabo postali značilni za označevanje farmacevtskih proizvodov v razredu 05 NK, zaradi česar le ti ne predstavljajo identifikacijskega dela znamke farmacevtskega proizvoda. Za dosego razlikovalnosti vizualnega učinka znamke kot celote je tako potrebno, da ima znamka različen začetni oziroma srednji del, kar pa je nedvomno primer pri obravnavanih znakih. Kombinacija črk IO in oziroma črka E je tako različna, da ne moremo govoriti o vizualni zamenljivi podobnosti primerjanih znamk kot celoti. Ravno v primerih relativno krajših besednih znakov, kot sta primerjana znaka, lahko že majhne razlike močno vplivajo na percepcijo povprečnega potrošnika in jih bo le ta hitreje opazil in si jih zapomnil. Glede na pogostost uporabe začetka S in končnice FOR na trgu označevanja farmacevtskih proizvodov, tudi fonetične podobnosti ni. Glede na navedeno mora fonetična analiza temeljiti na začetnih zlogih primerjanih znamk in sicer SIOFOR in SEFOR. V primeru predhodne znamke glasovi tvorijo tri zloge, v primeru ugovarjanja pa samo dva. Prav tako pa je podana razlika tudi v poudarku na zlogih, saj je v predhodni znamki poudarek tako na prvem kot tudi na zadnjem zlogu, pri ugovarjani znamki pa je poudarek zgolj na prvem zlogu. Tudi v kolikor primerjamo obe znamki kot celoti, se fonetično tako razlikujeta, da med njima do zamenjave ne bi prišlo. Beseda SIOFOR je sestavljena in sedmih glasov in je zaradi kombinacije črk IO dovolj različna od izpodbijane znamke SEFOR, ki je krajša in sestavljena iz petih glasov. Iz navedenega torej izhaja, da sta si primerjana znaka dovolj različna tudi po izgovorjavi, ne glede na podobnost njunega zadnjega dela. Obe primerjani znamki pokrivata farmacevtske proizvode. Farmacevtski proizvodi imajo posebne tržne kanale, njihovo trženje pa je urejeno s posebno zakonodajo, zato je verjetnost zmede na trgu, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko toliko manjša, saj končni uporabnik tak proizvod praviloma dobi prek strokovnjaka (zdravnika ali farmacevta). Slednji pa je na svojem področju zelo dobro seznanjen s proizvodi, torej tudi z njihovimi imeni oziroma znamkami. Za farmacevtske proizvode torej velja, da je med znamkami dovoljena večja mera podobnosti. Predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev ugovora tožeče stranke kot imetnice predhodne znamke SIOFOR, zoper registracijo znamke SEFOR, vloženega iz razloga po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Upravni organ je odločitev oprl na svoj zaključek, da zaradi precejšnje vizualne, fonetične in popolne pomenske različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke ne bo prihajalo do verjetnosti zmede v javnosti, pri čemer se zaradi načela ekonomičnosti postopka ni spuščal v presojanje podobnosti blaga oziroma storitev, saj že ni ugotovil zamenljive podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke.

Sodišče se strinja z razlogovanjem upravnega organa, da je pogoj za zavrnitev ugovora po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 kumulativno podana taka podobnost znaka prijavljene in predhodne znamke ter blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, zaradi katere obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Vendar pa pogojev enakosti oziroma podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke ter enakosti oziroma podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, ni mogoče šteti kot absolutno neodvisnih; tako stališče izhaja iz sodbe Sodišča EU C-39/97 z dne 29. 9. 1998, izdane v postopku predhodnega odločanja, s katero je le-to podalo razlago člena 4 (1) (b) Prve direktive Sveta z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS), ki je vsebinsko identičen z določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Na to stališče sodišče opozarja, ker ne pritrjuje zaključku organa o različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke, glede na katerega je primerjavo enakosti/podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se nanašata prijavljena in predhodna znamka, v celoti opustil kot nepotrebno.

Sodišče enako kot tožeča stranka ne pritrjuje presoji organa o vizualni različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke. Sodišče se z organom namreč ne strinja že glede zaključka o rezultatu črkovne analize, da ob enaki prvi črki S in enaki končnici FOR, razlika med črko E iz znamke tožeče stranke in črki IO iz kasnejše znamke igra tako pomembno vlogo, da ni mogoč sklep o zadostni vizualni podobnosti. Dejstvo je, da gre za kratka znaka, pri katerih dominantni del ne obstaja, s čimer se strinjata tudi stranki, ter da imata znaka enako prvo črko S (ki je najpomembnejša) in končnico FOR (enake in na enakem mestu so štiri od petih oziroma šestih črk), na kar bo potrošnik bolj pozoren, saj gre za soglasnike in močnejše glasove, kot sta različna samoglasnika E in IO. Stranki sta soglasni, da gre za fantazijski znamki. V takšnih primerih je praksa res izoblikovala stališče, da pomenske primerjave v takem primeru ni mogoče izvajati, kar navaja organ v odgovoru na tožbo. Glede na takšno stališče organa pa ni razumljiva ugotovitev organa v sklepnem delu izodbijane odločbe, da gre za popolno pomensko različnost znakov in razlogovanje organa glede pomenske primerjave znakov, kjer se med drugim sklicuje tudi na pogostost končnice FOR v imenih farmacevtskih proizvodov, kar v odgovoru na tožbo potem zanika. Prav zaradi fantazijske narave znakov in glede na izoblikovano stališče, da mora biti pri znamkah, ki so fantazijske in za potrošnika nimajo nobenega pomena, razlika še očitnejša, ni prepričljivo razlogovanje organa glede primerjave znamk.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa in ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena oziroma je iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08, odl. US, 107/09, odl. US, ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral dopolniti dejansko stanje v smislu povedanega (4. odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno opraviti celovito presojo primerjanih znamk. Ob ugotovitvi, da obstaja določena stopnja podobnosti med primerjanima znamkama (na katere verjetnost kažejo že dosedanje ugotovitve organa), bo organ pri ponovnem odločanju o ugovoru tožeče stranke moral opraviti tudi primerjavo enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev, na katere se izpodbijana in prejšnja znamka nanašata ter pri tem upoštevati stališče Sodišča EU o soodvisnosti med stopnjo podobnosti znamk ter stopnjo podobnosti proizvodov oziroma storitev (Sodišče EU C-342/97 z dne 22. 6. 1999) ter nato napraviti oceno o verjetnosti zmede v javnosti glede izvora blaga oziroma storitev.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Na isti zakonski podlagi pa je sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek stranke z interesom, saj se po cit. zakonski določbi v primeru, če sodišče tožbi ugodi, povrnejo stroški le tožniku.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia