Jedro

Ustaljena in enotna sodna praksa je, da v postopkih po ZPND zadošča, da je nasilje verjetno izkazano, saj morajo biti hitri, ker so nujni, to pa onemogoča izvedbo obsežnejšega oz. bolj poglobljenega dokaznega postopka; posledično višji dokazni standard ni možen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Udeleženca sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper svoj sklep z dne 18. 10. 2019; s tem sklepom je nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev prepovedalo vstopiti v stanovanje na ulici A. in ulici B., ki ju uporablja predlagateljica, približevati se ji na manj kot 150 m, in vzpostaviti sploh kakršenkoli stik z njo. S kasnejšim sklepom je nasprotnemu udeležencu naložilo, da v proračun RS plača 522,56 EUR za stroške postopka. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bila predlagateljica žrtev fizičnega in verbalnega nasilja nasprotnega udeleženca v dveh dogodkih, 24. 6. 2018 in 11. 8. 2019. 2. Zoper oba sklepa se predlagatelj pritožuje ter predlaga nujno razveljavitev oz. spremembo ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede obeh dogodkov, natančneje opisuje, kako sta po njegovem potekala in zanika kakršnokoli nasilje nad predlagateljico in njen strah pred njim. Vztraja pri svojih ugovornih navedbah, meni, da nasilje ni dokazano, da je bilo v afektu izrečenih veliko jeznih besed, da pa bi moralo biti nasilje ugotovljeno z gotovostjo, saj se je poseglo v njegove ustavne pravice.

3. V pritožbi zoper sklep o stroških navaja, da je preuranjen, ker glavni sklep še ni pravnomočen, poleg tega sodišče ne bi smelo priznati stroškov za vsa tista dejanja, ki so se dogodila po preteku izrečenih ukrepov, ker zanje predlagateljica ni imela več interesa.

4. Predlagateljica je na obe pritožbi odgovorila, se zavzela za njuno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 3. čl. Zakona o o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki prepoveduje in opredeljuje nasilje v družini, ter 19. čl. ZPND, ki določa, da sodišče lahko izreče ukrepe za njegovo preprečevanje.

7. Ustaljena in enotna sodna praksa je, da v postopkih po ZPND zadošča, da je nasilje verjetno izkazano, saj morajo biti hitri, ker so nujni, to pa onemogoča izvedbo obsežnejšega oz. bolj poglobljenega dokaznega postopka; posledično višji dokazni standard ni možen. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno, kot jo je sprejelo in obrazložilo sodišče prve stopnje, nima nobenih resnejših pomislekov. Ugotovitve sodišča prve stopnje so prepričljive, pojasnjene so v tč. 14. do 16. glede prvega nasilnega dogodka, in v tč. 17 do 24. glede drugega dogodka. Sodišče prve stopnje je s tem na vse ugovorne navedbe pritožnika jasno in določno odgovorilo, v pritožbi jih slednji zgolj ponavlja, zato se ga usmerja na obrazložitev prvega sodišča, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena.

8. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Drži, da je izrečenim ukrepom že potekla časovna veljava, vendar je bil ugovorni postopek izveden zaradi uveljavljanja sodnega varstva nasprotnega udeleženca. Obseg stroškov pa je začrtalo s svojimi ravnanji sodišče, zato procesnih dejanj, zaradi katerih so stroški nastali, ni mogoče šteti za nepotrebne.

9. Pritožbi torej nista utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi ter sklepa potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).