Jedro

V pokojninsko osnovo se vštejejo le plače, od katerih so bili plačani prispevki na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji. Ker so se prispevki za tožnika določeno obdobje plačevali na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, teh plač ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo za odmero invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost, čeprav je tožnik državljan in rezident Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 12. 2010 in št. ... z dne 18. 4. 2011 ter se mu prizna pravica do višjega nadomestila za invalidnost in sicer v znesku 450,00 EUR na mesec, od 23. 9. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega nadomestila do plačila, kar je toženec dolžan izplačati v 8 dneh, oziroma podredno, da se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek, ter da mu toženec povrne stroške postopka in stroške v zvezi s pritožbo z dne 3. 1. 2011 v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da sporazuma o socialnem zavarovanju z Republiko Hrvaško in z Bosno in Hercegovine ne veljata samo za dolgoročne dajatve, ampak tudi za obravnavano nadomestilo za invalidnost, vendar pa je napačno uporabilo določila navedenih sporazumov. Sklicuje se na 1. odstavek 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in 1. odstavek 20. člena Sporazuma sklenjenega z Bosno in Hercegovino, ki določa, da se zavarovalni dobi seštejeta. V nadaljevanju v istem odstavku, isti člen Sporazuma določa, da za presojo v kolikšni meri in na kakšen način se zavarovalna doba, dosežena v drugi državi pogodbenici, upošteva, določa pravni predpis države pogodbenice, v kateri je zavarovanec zavarovalno dobo dopolnil. Po mnenju pritožbe je merodajen pravni predpis Republike Slovenije, konkretno določba 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta določba pa ne izključuje upoštevanja plač, ki jih je zavarovanec v času skupne države SFRJ prejel v drugi republiki. Ni pomembno ali je bil tožnik v spornih obdobjih, ko je delal na Hrvaškem in v BIH, zavarovanec toženca, ampak je relevantno le, ali je bil zavarovanec toženca v času izpolnitve pogojev za pridobitev nadomestila za invalidnost. Tožnik je v vsakem primeru zavarovanec toženca. Po 3. odstavku 25. člena Sporazuma vsaka država pogodbenica pri določitvi osnove za pokojnino upošteva samo zavarovano dobo dopolnjeno na lastnem območju. Navedeno pravilo torej velja le za pokojnino kot dolgoročno dajatev, ker jo zavarovanec lahko uveljavlja v obeh državah pogodbenicah in sicer v vsaki sorazmeren del. Pravice do nadomestila za invalidnost oziroma razlike zaradi višje zavarovalne osnove v Republiki Hrvaški in BIH tožnik ne more pridobiti. Zato meni, da ni nobenih utemeljenih razlogov, da se pravice vključno s pravico do višje pokojninske osnove iz obdobja zaposlitve oziroma zavarovanja v drugi republiki v okviru bivše skupne SFRJ, tožniku ne bi upoštevale in priznale za izračun invalidske pokojnine kot osnovo za izračun nadomestila za invalidnost. Tožnik je slovenski državljan in je imel in ima stalno prebivališče na ozemlju Slovenije. Nesprejemljivo je, da bi bile tožnikove pravice manjše le iz razloga, ker je bil določeno obdobje v času skupne države SFRJ zaposlen v drugi republiki in ne v Sloveniji. Odločitev toženca v izpodbijani dokončni odločbi pomeni kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, ustavne pravice do enakega varstva po 22. členu, do socialne varnosti po 50. členu ter zagotovljene pravice invalidov po 52. členu Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 4. 2011 ter prvostopne odločbe opr. št. ... z dne 13. 12. 2010. V zvezi s citiranima odločbama je sporno ali se pri oblikovanju pokojninske osnove za odmero pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevajo tudi plače, ki jih je tožnik prejel v letih pred osamosvojitvijo Slovenije v drugih republikah nekdanje SFRJ. Tožnik namreč uveljavlja, da se mu te plače vštejejo v pokojninsko osnovo ter posledično prizna višje nadomestilo za invalidnost. Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 12. 6. 1979 do 3. 2. 1983 zaposlen v Republiki Hrvaški ter od 7. 7. 1983 do 14. 9. 1985 v Republiki Bosni in Hercegovini. V obdobju od leta 1979 do 1997 je delal v rudnikih in imel bistveno višjo plačo. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu pa izhaja, da je tožnik po odločbi z dne 18. 10. 2010 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 9. 2010 dalje in da je bil ob nastanku invalidnosti prijavljen pri zavodu za zaposlovanje.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v 3. odstavku 94. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije v primeru, ko je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, nadomestilo za invalidnost odmeri v primerih iz 1. alinee 1. odstavka tega člena, to je v primeru, ko ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Glede na citirano določbo je torej osnova za izračun nadomestila za invalidnost invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka invalidnosti. Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine (72. člen ZPIZ-1). Torej se enako, kot je določeno v 1. in 2. odstavku 39. člena ZPIZ-1, invalidska pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovanih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe (200. in 201. člena ZPIZ-1).

Glede na takšno pravno podlago so vštevne v pokojninsko osnovo le plače, od katerih so bili plačani prispevki na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Podlaga za takšno stališče je podana v 39. členu ZPIZ-1 ter izrecni določbi 5. odstavka 7. člena tega zakona, po kateri pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Če zakon ne določa drugače, so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom. Ker so se prispevki za določeno obdobje plačevali za dolžnika na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kjer je bil zaposlen, za vštevanje teh plač v pokojninsko osnovo ter upoštevanje pri odmeri invalidske pokojnine in posledično nadomestila za invalidnost, ni nobene podlage in to ne glede na to, da je tožnik državljan Republike Slovenije in s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji.

Da je takšno stališče pravilno potrjuje tako Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 21/97 - Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju Sporazum), kot Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008 – Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju Sporazum).

Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v 22. členu govori o seštevanju zavarovalnih dob in izračunu pokojnine. Tako je v 1. odstavku tega člena določeno, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve le-te seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. V 4. odstavku citirane določbe pa je določeno, da se pokojnina oziroma ustrezna dajatev izračuna po pravnih predpisih posamezne države pogodbenice. Povsem enako je glede seštevanja dob urejeno v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 1. odstavku 20. člena ter glede izračuna pokojnine v 21. členu.

Prvi odstavek 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško oziroma 20. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, predpisujeta seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi pravice do pokojnine, ne določata pa upoštevanja teh zavarovalnih dob pri njeni odmeri, saj je izrecno v 4. odstavku 22. člena oziroma v 21. členu določeno, da se pokojnina izračuna po pravnih predpisih posamezne države pogodbenice. Nima pa nobeden od teh sporazumov kakršnekoli določbe, po kateri bi se pri odmeri pravice omogočalo upoštevanje zavarovalne dobe dopolnjene pri tujem nosilcu zavarovanja.

Pri odmeri dajatve se glede na ureditev obveznega in invalidskega zavarovanja upošteva le zavarovalna doba, ki jo zavarovanec prebije v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Pri tem dejstvo, da je tožnik dopolnil določeno obdobje zavarovalne dobe v Republikah bivše SFRJ in pred osamosvojitvijo Slovenije, na samo odločitev ne vpliva, saj gre za samostojne države. Razen tega so se v obdobju dopolnjene zavarovalne dobe v teh republikah tudi plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako za odmero invalidske pokojnine ni relevantno, kje je bil tožnik zavarovan na dan nastanka invalidnosti, je pa pomembno kakšen status je imel tožnik na dan nastanka invalidnosti za samo odmero nadomestila za invalidnost. Brez podlage je zatrjevanje pritožbe, da odločitev tožene stranke v izpodbijani dokončni odločbi pomeni kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in kršitev ustavnih pravic iz 22. člena, 50. člena in 52. člena Ustave RS. Izpodbijani odločbi toženca sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti in utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in glede na neuspešno pritožbo v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.