Jedro

Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.

Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se zahteva za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Šmarje pri Jelšah št. 5550090399060 z dne 14. 11. 2020, zavrne kot neutemeljena ter da je storilec dolžan plačati stroške postopka - stroške prihoda prič na sodišče v skupnem znesku 127,71 EUR ter sodno takso v znesku 75,11 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki v pritožbenih navedbah uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga, da se sodba razveljavi ali spremeni tako, da bo zahteva za sodno varstvo utemeljena, sodišče pa naj v morebitnem ponovljenem postopku zasliši priče A. A., policista B. B. in C. C. ter ponovno zasliši priče D. D., E. E. in F. F. v storilčevi navzočnosti.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Z zahtevo za sodno varstvo izpodbijano odločbo o prekršku se storilcu očita storitev treh prekrškov po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki naj bi jih storil 19. 7. 2020 v nočnem času ob 4.13 uri s tem, ko je prišel do stanovanjske hiše ..., kjer je pred stanovanjsko hišo v spremstvu G. G. in A. A. zvonil, razbijal po vratih, po telefonu klical tam stanujočega D. D., ki je bil takrat v hiši z ostalimi stanovalci pri nočnem počitku in pri tem vpil: ″lopov, lopov vrni kaj si vzel, lopov, vrni kaj si ukradel‶ in je s klicem na telefon D. D. obtožil tatvine. Zaradi večkratnega klicanja D. D. je slednji, skupaj s svojim očetom E. E., prišel do vhodnih vrat, kjer ga je kršitelj skupaj z G. G. in A. A. obtoževal in na njega vpil, s takim ravnanjem pa je storilec pri oškodovancih D. D., E. E. in H. H., ki se je v času dogajanja nahajala v hiši in jo je bilo strah za varnost njenega moža E. E. in sina D. D., povzročil občutke prestrašenosti, vznemirjenosti, užaljenosti, osramočenosti in strahu.

5.Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo kategorično zanikal storitev prekrška, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem prič, med drugim tudi priče A. A., ki jo je predlagal storilec sam kot razbremenilno pričo. Iz zapisnika o zaslišanju priče A. A. z dne 23. 10. 2023 (list. št. 141) izhaja, da sodišče prve stopnje pričo najprej poučilo, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati kar ve o zadevi ter jo opozorilo, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, da pa ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi z odgovori spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Nato je sodišče po posredovanju osebnih podatkov in seznanitvijo, da je priča A. A. zunajzakonska partnerka storilca, pričo poučilo v smislu 236. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da ji ni treba pričati, vendar je priča izjavila, da bi želela pričati, ker pa je trenutno v tej isti zadevi, ki se pri tem sodišču vodi iz istega historičnega dogodka zoper njo kot storilko v teku prekrškovni postopek, do konca tistega postopka ne bi pričala. Nadalje je povedala, da v tej zadevi uveljavlja isti razlog kot dne 8. 11. 2022, da zaradi svoje procesne situacije ne bi pričala, ker postopek, ki se vodi zoper njo, še ni končan. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz uradnih evidenc sodišča izhaja, da postopek zoper A. A., ki se ji očita kršitev določb ZJRM-1 iz istega historičnega dogodka, do izdaje sodbe v predmetni zadevi še ni bil pravnomočno zaključen, ker je A. A. zoper sodbo sodišča, s katero je sodišče zavrnilo njeno zahtevo za sodno varstvo, vložila pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje tako v nadaljevanju postopka zaslišanja predlagane priče A. A. ni izvedlo, ker je ocenilo, da njena izpovedba za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo v celoti in popolno ugotovljeno z že izvedenimi dokazi, ni bila potrebna. Takšna zavrnitev dokaznega predloga pa je neustrezna.

6.Zaslišanje A. A. kot priče je bilo predlagano s strani storilca kot razbremenilni dokaz. V takem primeru je mogoče izvedbo takega dokaza zavrniti kot nepotrebnega le takrat, ko so dejstva, ki naj bi jih storilec dokazoval s tem dokazom, že dokazana na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, pri tem pa se je oprlo na dokaze, ki so za storilca obremenilni, je sodišče prve stopnje štelo, da tudi če bi predlagana priča potrdila storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo, to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na vsebino ostalih izvedenih dokazov, s čimer pa je dejansko prejudiciralo dokazno vrednost predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zaslišati tudi predlagano A. A., pri čemer bi moralo ob upoštevanju kazensko procesne teorije in prakse Vrhovnega sodišča to pričo zaslišati kot obdolženko oziroma storilko. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v 80. točki obrazložitve sodbe I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023, v kazensko procesni teoriji in sodni praksi ni nobenega dvoma, da soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.

7.Upoštevajoč povzeta izhodišča teorije in sodne prakse, bi torej predlagana priča A. A. morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Kot je bilo poudarjeno zgoraj, pa je sodišče prve stopnje ob zaslišanju 23. 10. 2023 predlagano pričo A. A. opozorilo na dolžnost govoriti resnico ter opozorilo, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, takšen pravni pouk pa je lahko nedvomno vplival na odločitev priče o tem, ali bo o dogodku izpovedala ali ne. S takšnim postopanjem je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki pa je (lahko) vplivala na zakonitost postopka s tem, ko sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal v svojo korist, kar storilec tudi izrecno uveljavlja v pritožbi.

8.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj je ocenilo, da ugotovljene kršitve glede na naravo ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1). Ker je bilo potrebno sodbo razveljaviti že zaradi te kršitve, se je pritožbeno sodišče v okviru pritožbene presoje ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb.

9.Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku zaslišati predlagano pričo A. A., pred njenim zaslišanjem pa preveriti, ali je bil postopek o prekršku zoper njo pravnomočno končan in v primeru, če postopek zoper to pričo še vedno teče, slednjo zaslišati kot storilko in ji podati pravne pouke, ki veljajo za storilca v postopku o prekršku. Po izvedenem zaslišanju pa bo moralo ponovno preučiti tudi druge dokazne predloge, po potrebi izvesti dodatne dokaze, nato pa oceniti vse izvedene dokaze, vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi ter ponovno odločiti ali je storitev očitanih prekrškov storilcu dokazana, za svojo odločitev pa tudi navesti jasne, razumljive, prepričljive in medsebojno skladne razloge.

-------------------------------

1Vrhovno sodišče RS se je pri tem sklicevalo tudi na sodbi I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008 in I Ips 116/2000 z dne 6. 7. 2000.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 155, 155/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 5, 234, 238 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.