Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo ne samo, da imetnik stanovanjske pravice stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljal, ampak poleg tega še, da stanovanja tudi nihče drug ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb - ter šele na to dvojno ugotovitev oprlo presojo, da je stanovanjsko razmerje imetniku prenehalo. Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne in jih torej vzelo kot podlago svoje pravne presoje. To pa pomeni, da je bila uporaba 1. odst. 58. člena ZSR v izpodbijani sodbi oprta na tisto dejansko podlago, ki jo je ta določba terjala. Torej je bila pravilno uporabljena tudi določba 2. odst. 128. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ima pravico do odkupa stanovanja v hiši v Piranu, ki je v delilnem načrtu Architecte Piran št. .../92 označeno z zeleno barvo, in da ji je tožena stranka dolžna to stanovanje prodati z ustrezno kupoprodajno pogodbo. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožničin oče na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice za sporno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne ter tudi pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Ni utemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi, katere bistvo je naslednje: Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali le z vprašanjem, ali je tožničin oče uporabljal sporno stanovanje, in ugotovili (sicer napačno), da ga ni uporabljal. Za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84) pa ni zadoščalo, da je prenehal uporabljati stanovanje sam imetnik stanovanjske pravice, temveč je bilo potrebno, da so stanovanje nehali uporabljati tako imetnik stanovanjske pravice kot tudi uporabniki. Sporno stanovanje sta uporabljali tako ml. tožnica kot njena mati, z njuno uporabo pa se sodišči prve in druge stopnje sploh nista ukvarjali. Zato je v izpodbijani sodbi po revizijskem stališču tožeče stranke materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pravkar povzeta revizijska razlaga določbe 1. odst. 58. člena ZSR je sicer pravilna - vendar pa ta revizijska graja nima opore v dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ne samo, da imetnik stanovanjske pravice stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljal, ampak poleg tega še, da stanovanja tudi nihče drug ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb (v smislu 2. odst. 1. člena ZSR) - ter šele na to dvojno ugotovitev oprlo presojo, da je stanovanjsko razmerje imetniku prenehalo. Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne in jih torej vzelo kot podlago svoje pravne presoje. To pa pomeni, da je bila uporaba 1. odst. 58. člena ZSR v izpodbijani sodbi oprta na tisto dejansko podlago, ki jo je ta določba terjala. Torej je bila pravilno uporabljena tudi določba 2. odst. 128. člena SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I in 21/94), po kateri lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki mu je stanovanjsko razmerje po določbah ZSR že prenehalo.

Po povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.