Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v predmetni zadevi za damnacijsko volilo, ki predstavlja oporočiteljevo naklonitev obligacijske pravice zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki je po oporoki dolžan volilo izpolniti (prvi odstavek 86. člena ZD).

Volilo se upoštevaje določbo 132. člena ZD pridobi ipso iure.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katero je ta zahteval, da se ugotovi, da je izključni lastnik nepremičnin dela parcelnih številk 328/1 in 338 k.o. C., natančneje opredeljenem v izpodbijani sodbi (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.787,04 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da je sodišče odločilo, da je zahtevek iz naslova volila zastaran in da obstaja zgolj damnacijski legat, prav tako pa se ne strinja z zaključkom sodišča, da za priposestvovanje še ni izteka priposestvovalna doba. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in ni upoštevalo, da je bilo volilo realizirano. Tožnikova mati pa je bila v posesti te nepremičnine od leta 2003 in je tožnik nasledil lastniško posest. Sicer pa volilo preide na volilojemnika z dnem smrti zapustnika. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova mati seznanjena z vsebino oporoke in da je bila njena posest nedobroverna. Prav tako se ne strinja, da je pravica zahtevati volilo zastarala v enem letu v skladu s 94. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sicer pa je bila tožnikova mati v dobroverni posesti sporne nepremičnine, tožnik pa je bil utemeljeno prepričan, da je mati lastnica spornih nepremičnin. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka obrazloženo odgovarja na vse pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v predmetnem postopku tožnik zatrjuje, da je lastnik dela nepremičnine 328/1 in 338 k.o. C., in sicer je lastništvo zatrjeval na dveh materialnopravnih podlagah, pridobitvi lastninske pravice na podlagi volila in priposestvovanja. Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi volila določenega v oporoki z dne 31. 5. 1993 po pokojni P.M. (babici tožnika in materi toženke) se sklicuje na dejstvo, da gre za vindikacijsko volilo, ki ima stvarnopravni značaj in je s smrtjo babice lastninska pravica na voljeni stvari prešla na mater tožnika. S takšnim pravnim naziranjem tožnika, ki ga ponavlja v pritožbi, sodišče druge stopnje ne soglaša. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v predmetni zadevi za damnacijsko volilo, ki predstavlja oporočiteljevo naklonitev obligacijske pravice zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki je po oporoki dolžan volilo izpolniti (prvi odstavek 86. člena ZD). S tem pa predmet volila pridobi volilojemnik šele z izpolnitvijo volila tedaj, ko mu z volilom obremenjeni dolžnik izroči voljeno stvar. Volilojemnik pa mora uveljavljati pravico do volila s tem, da zahteva od obremenjenca izpolnitev volila. Zahtevek iz naslova volila zastara, in sicer v skladu s 94. členom ZD v enem letu od dne, ko je volilojemnik izvedel za svojo pravico in smel zahtevati izpolnitev volila. Sodišče prve stopnje je na podlagi oporoke M.P. ugotovilo, da je tožnikova mati pridobila pravica od svoje sestre - toženke zahtevati prenos lastninske pravice na spornem delu s pravnim poslom. Z zaključki sodišča prve stopnje (13. do 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče druge stopnje v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je oporočiteljica umrla dne 4. 12. 2003, sklep o dedovanju je bil razglašen 28. 3. 2007, oz. je postal pravnomočen 12. 2. 2014. Ker tožnikova mati izpolnitve volila ni zahtevala v enem letu, od kar je izvedela za svojo pravico je njena pravica zastarala. S tem pa tožnik ni postal izključni lastnik spornega dela nepremičnine, na podlagi dedovanja po svoji materi.

8. Zmotno meni pritožba, da je lastninska pravica prešla na tožnikovo mater z dnevom smrti zapustnice. Iz odločba VSRS II Ips 185/2011 z dne 3. 4. 2014 izhaja, da je zapis volila v sklepu o dedovanju deklaratornega in ne konstitutivnega značaja, volilojemnik ima pravico zahtevati volilo - na podlagi oporoke, torej neposredno na podlagi oporočnega zapisa in sklep zapuščinskega sodišča za uveljavitev pravice do volila ni potreben. Sklep o dedovanju zato tudi ne vsebuje izpolnitvenega oziroma dajatvenega izreka, da mora volilodajalec izpolniti volilo. Volilo se upoštevaje določbo 132. člena ZD pridobi ipso iure, praviloma v trenutku oporočiteljeve smrti, ko preide na dediče zapuščine, in z njo breme volila. Lahko pa je, kot je to v konkretnem primeru omejeno s pogoji iz oporočnega zapisa zapustnice. Zmotno pa meni pritožba, da slednje pomeni, da je tožnik oz. njegova mati sporno nepremičnino pridobila že s sklepom o dedovanju. S smrtjo oporočiteljice, je tožnikova mati zgolj pridobila pravico zahtevati izpolnitev volila od toženke, kateri je izpolnitev volila pod posebnim pogojem bilo naloženo. Tožnikova mati izpolnitve volila ni zahtevala, zato ga toženka tudi ni izpolnila. Nenazadnje je glede spornega dela nepremičnine tekel med tožnikovo materjo in toženko spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III P 449/2006, ki se je končal 15. 3. 2013, v katerem je tožnikova mati pridobila lastninsko pravico na 36/100 sporne nepremičnine, iz naslova izločitve dela zapuščine, s tem pa o realizaciji volila, kot to v pritožbi zatrjuje tožnik ni mogoče govoriti.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek po pridobitvi lastninske pravice iz naslova priposestvovanja kot izvirnim načinom pridobitve lastninske pravice, katero pridobi dobroverni lastniški posestnik po preteku desetih let (43. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ).

10. V predmetni zadevi tožnik zahteva ugotovitev priposestvovanja dela nepremičnine, katero je njegovi pokojni materi v oporoki bilo določeno kot volilo. Prav tako je tožnikova mati v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru III P 449/2006 ki se je končal s izdajo sodbe z dne 15. 3. 2013 pridobila 36/100 sedaj spornih nepremičnin, na podlagi zahtevka na izločitev dela zapuščine. Iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da sodišče zahtevku iz naslova priposestvovanja ni ugodilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (23. točka obrazložitve) da je tožnikova mati vedela, da s smrtjo M.P. ni postala lastnica spornega dela nepremičnine, zato o dobri veri oz. opravičljivi zmoti ni mogoče govoriti. S tem pa je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati, saj je njegova mati umrla 2017 in je šele od takrat naprej mogoče govoriti o tožnikovi dobroverni lastniški posesti spornega dela nepremičnine, s tem pa pogoj 10 letne priposestvovalne dobe še ni potekel. 11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. členom ZPP), dolžan pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 625 točk (tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife - OT) in 2% pavšal za materialne stroške (11. člen OT), kar glede na vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 382,50 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP in OT).