U-I-127/05

7. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji dne 7. aprila 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur.p.b., 2/04 in 36/04 – ur.p.b.) in 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 – ur.p.b.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 273/2001 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 154/99 z dne 19. 10. 2000 in v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 154/99 z dne 19. 10. 2000 in z dne 30. 1. 2001 se ne sprejme.

Ustavna pritožba A. A. zoper

-sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1051/2001 z dne 25. 10. 2001 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Grosupljem št. R 146/99 z dne 2. 9. 1999 in z dne 19. 1. 2001 in zoper

-sklep Ustavnega sodišča št. Up-215/04 z dne 15. 4. 2004

se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija določbo tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in določbo 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tretji odstavek 86. člena ZPP določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Člen 10 ZIZ določa, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija ter da obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Po mnenju pobudnika naj bi bila določba tretjega odstavka 86. člena ZPP v neskladju s prvim odstavkom 367. člena, prvim odstavkom 394. člena in 395. členom ZPP, določba 10. člena ZIZ pa s prvim odstavkom 367. člena, prvim odstavkom 394. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Pobudnik navaja, da mu izpodbijani določbi ZPP in ZIZ onemogočata uporabo izrednih pravnih sredstev, zaradi česar je postavljen v diskriminacijski položaj in je neposredno poseženo v njegove pravice iz 22. in 23. člena Ustave. S tem pa naj bi bili kršeni tudi načelo pravne države iz 2. člena Ustave ter 14. in 15. člen Ustave.

2.Pravni interes utemeljuje z navedbo, da je bil stranka v postopkih, kjer je sodišče odločilo v njegovo škodo. Zaradi takšne zakonske ureditve ni mogel izčrpati izrednih pravnih sredstev. Prilaga sklepa sodišča prve stopnje, s katerima so bila zavržena njegova izredna pravna sredstva, in sicer sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 154/99 z dne 8. 3. 2004, s katerim so bili zavrženi revizija, obnova in zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 273/2001 z dne 15. 1. 2001 in sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem št. R 146/99 z dne 27. 11. 2001, s katerim sta bili zavrženi revizija in obnova zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1051/2001 z dne 25. 10. 2001.

3.Zoper obe citirani sodni odločbi Višjega sodišča pobudnik (pritožnik) vlaga tudi ustavno pritožbo. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1051/2001 z dne 25. 10. 2001 je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem, in sicer sklep št. R 146/99 z dne 7. 10. 1999 o zavrnitvi prošnje ustavnega pritožnika za oprostitev plačila sodnih taks in sklep št. R 146/99 z dne 19. 1. 2001 o zavrnitvi ugovora ustavnega pritožnika zoper sklep o začasni odredbi. Pritožnik nasprotuje tem odločitvam in zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

4.S sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 273/2001 z dne 15. 1. 2004 je bila zavrnjena pritožba ustavnega pritožnika in potrjene tri odločitve Okrožnega sodišča v Kranju, in sicer sodba št. I Pg 154/99 z dne 19. 10. 2000, s katero se ustavnemu pritožniku (prej tožencu) prepoveduje vnovčenje menice z dne 26. 8. 1999 za znesek v višini 16.160.000 SIT in mu je naloženo, da mora to in še eno bianco menico vrniti tožniku, sklep št. I Pg 154/99 z dne 19. 10. 2000 o zavrnitvi prošnje ustavnega pritožnika za oprostitev plačila sodnih taks in sklep št. I Pg 154/99 z dne 30. 1. 2001 o odmeri sodne takse za njegovo pritožbo in naložitvi plačila opominske takse.

5.Pritožnik nasprotuje odločitvi sodišča in meni, da je odločitev "protipravna in protiustavna," sodišča pa so pristranska, zato naj bi bili kršeni 2., 14., 15., 22., 23., 25., 35., 125. in 156. člen Ustave. Trdi, da mu je bila tožba "vsiljena" in da je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Na narok dne 19. 10. 2000 je bil vabljen kot A. A. s.p., čeprav v skladu s 76. členom Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) ne obstaja že od dne 10. 3. 2000. Ne strinja se s stališčem sodišča, da odgovarja kot fizična oseba za obveznosti, nastale v času, ko je bil še samostojni podjetnik. Ker ni bil vabljen na narok kot fizična oseba A. A., temveč kot A. A. s.p., naj bi mu bila kršena pravica do obravnavanja ter naj ne bi imel možnosti odgovoriti na tožbo. Posledično naj ne bi imel obveznosti, še zlasti pa ne plačati stroškov postopka in sodne takse.

6.V ustavni pritožbi je pritožnik predlagal tudi začasno zadržanje izpodbijanih sodnih odločb. Predlog je bil s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-215/04 z dne 15. 4. 2004 zavrnjen. Z vlogo z dne 17. 4. 2004 je zoper ta sklep vložil ustavno pritožbo oziroma pritožbo.

B. – I.

7.O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena ZPP je Ustavno sodišče že odločalo in s sklepom št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/2003 in OdlUS XII, 73) pobudo kot neutemeljeno zavrnilo. V navedenem sklepu je odgovorilo tudi na očitke o neskladju izpodbijanega člena ZPP z 2., s 14., z 22., s 23. in s 25. členom Ustave. Pobudnik v obravnavani pobudi ne navaja ničesar za odločitev relevantnega, na kar Ustavno sodišče ni odgovorilo že v sklepu št. U-I-137/00, zato se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v navedem sklepu.

8.Pobudnik zmotno razume, da 25. člen Ustave, po katerem je proti odločbam sodišč in drugih državnih organov vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva, daje pravico do izrednega pravnega sredstva in s tem do tristopenjskega sodnega postopka. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več od pritožbe ali njej ustreznega pravnega sredstva ne zagotavlja (glej na primer sklep št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71). Pravica do izrednega pravnega sredstva (npr. pravica do revizije) pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Zato so očitki o neskladnosti 10. člena ZIZ s 25. členom Ustave neutemeljeni.

9.Pobudnik zatrjuje tudi, da sta izpodbijani določbi v neskladju z določbami ZPP. Ustavno sodišče pojasnjuje, da za ugotavljanje neskladja med zakoni ni pristojno, razen če gre za takšno neskladje, ki ga ne bi bilo mogoče razrešiti z običajnimi metodami razlage in bi lahko pomenilo kršitev načel pravne države (2. člen Ustave). Iz pobudnikovih pavšalnih in nejasnih navedb zatrjevanja takšnega neskladja ni mogoče razbrati, prav tako pa ne razlogov za zatrjevano neskladje 10. člena ZIZ z 2., s 14., s 15., z 22 in s 23. členom Ustave. Teh očitkov zato Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Ker so pobudnikovi očitki o neustavnosti izpodbijanih določb ZPP in ZIZ neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

B. – II.

11.Pobudnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, navedene v drugi in tretji točki izreka. Ustavna pritožba je dopustna le zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 273/2001 z dne 15. 1. 2004. V zvezi z navedeno sodno odločbo pritožnik sicer našteva člene Ustave, ki naj bi bili z izpodbijano sodno odločbo kršeni, vendar njegove navedbe pomenijo le zatrjevanje napačne uporabe materialnega prava oziroma njegovo razumevanje materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin z ničimer ne utemelji. Zgolj navedbe, iz katerih izhaja, da pritožnik pravo razume drugače kot sodišča, zlasti vprašanje odgovornosti samostojnega podjetnika za svoje obveznosti (prvi odstavek 5. člena ZGD), pa za utemeljitev očitkov o kršitvi človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ne zadoščajo. Pritožnik ustavne pritožbe tudi ne more utemeljevati s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

12.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

B. – III.

13.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1051/2001 z dne 25. 10. 2001 ni dopustna. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču poslalo Okrajno sodišče v Grosupljem, izhaja, da je bila pritožniku izpodbijana sodna odločba vročena dne 27. 11. 2002. Ustavna pritožba, vložena dne 22. 3. 2004, je torej očitno prepozna, zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (prva alineja 3. točke izreka).

14.Ustavna pritožba zoper sklep Ustavnega sodišča št. Up-215/04 z dne 15. 4. 2004 prav tako ni dopustna. Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati odločitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da odločbe ali sklepa Ustavnega sodišča, ne glede na to, ali sta izdana v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov ali pa v postopku ustavne pritožbe, torej ne glede na to, ali ima naravo posamičnega akta ali ne, ni mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo (glej na primer sklep št. Up-331/98 z dne 4. 3. 1999, Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 120). Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki je dopustno zoper posamične akte drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar se z njimi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo, ker ni dopustna, v tem delu zavrglo (druga alineja 3. točke izreka).

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena, prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno, razen v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na tretji odstavek 86. člena ZPP, ki ga je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu; proti je glasoval sodnik Čebulj.

Predsednik dr. Janez Čebulj