Jedro

ZDen ureja vračanje premoženja samo za primere, ko je bilo premoženje podržavljeno bivšim jugoslovanskim državljanom, ne pa tudi za primere, ko je bilo podržavljeno državljanom drugih držav. Premoženjska razmerja za te slednje primere so urejale mednarodne pogodbe in ne ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 15.1.2003, s katero je bila zavrnjena njihova zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, vpisanega pri vl. št. 108 k.o... in za denacionalizacijo solastniškega deleža. Tožena stranka je pritrdila ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da prejšnja lastnika A.A. in B.B. ne izpolnjujeta pogoja jugoslovanskega državljanstva za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije iz 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pogojev za denacionalizacijo po določbi 12. člena ZDen pa ne izpolnjujejo niti tožniki kot njuni pravni nasledniki. Zavrnila je tudi tožbeni ugovor tožnikov, da naj bi bilo prejšnja lastnika A.A. in B.B. šteti za upravičenca do denacionalizacije po določbah 2. odstavka 9. člena ZDen, saj sta imenovana imela vseskozi ameriško državljanstvo in zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 9. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da v zadevi med strankami ni sporno, da sta A.A. ter B.B. že v času pred II. svetovno vojno, pa vse do svoje smrti živela v ZDA in zato tudi ves čas imela ameriško državljanstvo. Sporno tudi ni, da tudi njuni pravni nasledniki niso nikdar živeli v bivši Jugoslaviji. Pritrditi je odločitvi upravnega organa prve stopnje, da za denacionalizacijo zaplenjenega premoženja niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 9. člena, pa tudi 12. člena ZDen. Zavrača tožbeni ugovor tožnikov, da naj bi bila njihova pravna prednika upravičena do denacionalizacije po določbi 2. odstavka 9. člena ZDen. Tožniki so spregledali, da medvojno zadržanje njihovih pravnih prednikov na njuno tovrstno pravico sploh ne more vplivati. V tem primeru namreč ni šlo za to, da v državljansko knjigo nista bila vpisana kot jugoslovanska državljana zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu SFRJ, to je zaradi nelojalnega predvojnega ali medvojnega delovanja proti narodnim ali državnim koristim narodov FLRJ, ampak nista bila v evidenco državljanov vpisana kot jugoslovanska državljana le zato, ker sta ves čas živela v ZDA in imela ameriško državljanstvo. Iz tega razloga zato v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 9. člena ZDen, na katero tožniki opirajo svoj zahtevek.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. V vseh svojih vlogah so navajali, da je pravna podlaga za njihov zahtevek 2. odstavek 9. člena ZDen in niso nikoli zatrjevali, da sta se njihova prednika borila na strani antifašistične koalicije, saj glede na njuno starost nista bila vpoklicana v oborožene sile ZDA in imela možnost, da bi se borila. Strinjata se z ugotovitvijo upravnih organov in sodišča prve stopnje, da njihova pravna prednika v času podržavljanja nista imela stalnega prebivališča na ozemlju današnje Republike Slovenije, da nista imela jugoslovanskega državljanstva in da ga tudi kasneje nista pridobila. Njihova pravna prednika sta že pred II. svetovno vojno živela v ZDA in imela ameriško državljanstvo. Premoženje njihovih pravnih prednikov je bilo zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ-a kot pripadnikoma nemške manjšine, ki sta optirala za nemški Reich, čeprav sta že pred II. svetovno vojno živela v ZDA in imela ameriško državljanstvo. Njuno premoženje je bilo torej zaplenjeno z utemeljitvijo, da sta optirala za nemški Reich, kar pa seveda ni res. Res pa je, da sta bila pripadnika nemške manjšine, kar je bilo za zaplembeno komisijo, ki ob zaplembi sploh ni vedela kje se nahajata in da sta državljana ZDA, očitno dovolj močan razlog za zaplembo. Zaplemba premoženja njihovih pravnih prednikov je bila torej izvršena popolnoma neupravičeno in nezakonito. Gre za vprašanje, ali je mogoče odpraviti to nezakonitost in popraviti tak krivični poseg v premoženje nekdanjih lastnikov po določbah ZDen. Res je po ZDen osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. Od tega pravila pa ZDen v 2. odstavku 9. člena določa tudi izjemo, ki dopušča, da je fizična oseba lahko upravičenec tudi, če v času podržavljenja ni bila jugoslovanski državljan. Njuna prednika nista bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov predvsem zato, ker sta bila nemške nacionalnosti, ker se ob vzpostavitvi evidence nista nahajala na teritoriju SFRJ in naj bi zato optirala za nemški Reich in ne zaradi tega, ker sta bila ameriška državljana in sta živela v ZDA. Pri zaplembi je bila storjena napaka, ker je bilo premoženje njihovih pravnih prednikov zaplenjeno neutemeljeno z ugotovitvijo, da sta optirala za nemški Reich. Ne strinjajo se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi lahko urejali svoj zahtevek na podlagi mednarodnih pogodb, ker FLRJ napake ob zaplembi ni nikoli priznala, oziroma ni priznala, da je z zaplembenimi odločbami dejansko zaplenila premoženje ameriških državljanov. Vztrajajo, da se storjena krivica popravi v okviru 2. odstavka 9. člena ZDen. Predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. S pravnomočno odločbo o državljanstvu za A.A. in B.B. je bilo ugotovljeno, da se navedena pravna prednika tožnikov nista štela za jugoslovanska državljana, ker sta že pred II. svetovno vojno ves čas živela v ZDA in imela ameriško državljanstvo. Ker ni izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije iz 1. odstavka 9. člena ZDen, jima podržavljenega premoženja na tej podlagi ni bilo mogoče vrniti in je bila zavrnitev zahteve za denacionalizacijo pravilna.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravnima prednikoma tožnikov premoženja ni mogoče vrniti tudi na podlagi 2. odstavka 9. člena ZDen. Ta določa, da fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ( Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Iz pravnomočne negativne ugotovitvene odločbe o državljanstvu je namreč razvidno, da A.A. in B.B. nista bila vpisana v državljansko knjigo kot jugoslovanska državljana iz razloga, ker sta že pred II. svetovno vojno živela v ZDA in imela državljanstvo ZDA, ne pa zaradi razloga iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu SFRJ (zaradi nelojalnega predvojnega ali medvojnega delovanja proti narodnim in državnim koristim FLRJ). Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje določbo 2. odstavka 9. člena ZDen razlagati širše zato, ker je bila v primeru njunih pravnih prednikov storjena pri zaplembi napaka in jima je bilo premoženje zaplenjeno kot osebama nemške narodnosti, ki naj bi optirala za nemški Reich. Tega, tudi če je bila napaka pri zaplembi takrat res storjena, pa v denacionalizacijskem postopku po določbah ZDen ni mogoče popraviti, saj se pravilnost in zakonitost aktov o podržavljenju v denacionalizacijskem postopku ne presoja.

Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ZDen ureja vračanje premoženja samo za primere, ko je bilo premoženje podržavljeno bivšim jugoslovanskim državljanom, ne pa tudi za primere, ko je bilo podržavljeno državljanom drugih držav. Premoženjska razmerja za te slednje primere so urejale mednarodne pogodbe in ne ZDen.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja. Zato po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v tem upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 3. točke 1. odstavka 75. člena ZUS-1 je dopustna pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo. Ob takšni zakonski ureditvi se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo navedenega pritožbenega razloga.

Tudi uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ni utemeljeno. Tožniki namreč v pritožbi sploh niso navedli v čem naj bi bila ta bistvena kršitev podana. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse tožbene ugovore in navedlo tudi razloge, zakaj je tožbo zavrnilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnikov izpolnjuje pogoje, da je obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, saj so odločbe o denacionalizaciji izvršljive šele z njihovo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člen ZDen).