Jedro

Višina: 900.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti; 200.000,00 SIT za strah; 100.000,00 SIT za skaženost; 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine in je prisodilo tožeči stranki odškodnino v znesku 2.791.839,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.700.000,00 SIT od 31.8.1999 do plačila, od zneska 40.600,00 SIT od 12.11.1999 do plačila, od zneska 10.000,00 SIT od 14.2.1996 do plačila, od zneska 37.999,00 SIT od 11.11.1994 do plačila in od zneska 3.240,00 SIT od 9.11.1994 do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 286.222,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1999 dalje do plačila. Odškodnina se nanaša na gmotno in negmotno škodo, ki jo je toženec prizadejal tožniku s tem, da ga je telesno poškodoval. Od zahtevanih 1.800.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje prisodilo 900.000,00 SIT; od zahtevanih 1.300.000,00 SIT za strah je prisodilo 200.000,00 SIT; od zahtevanih 600.000,00 SIT za skaženost je prisodilo 100.000,00 SIT; od zahtevanih 3.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je prisodilo 1.500.000,00 SIT. Za materialno škodo pa je sodišče prve stopnje od zahtevanih 50.000,00 SIT za obleko in čevlje prisodilo 40.600,00 SIT; od zahtevanih 21.000,00 SIT za prevozne stroške je prisodilo 10.000,00 SIT, za škodo, ki je tožniku nastala, ker je moral plačati storitve KC v Ljubljani in s plačilom zneska po blagajniškem prejemku, pa je prisodilo odškodnino v zahtevanem znesku in sicer v višini 37.999,00 SIT oz. 3.240,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrne.

Zoper sodno odločbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Toženec se zoper sodbo pritožuje smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in vztraja pri svoji trditvi, da tožnika ni fizično napadel. Navaja, da se je tožnik v navalu besa, podkrepljenega z alkoholom, poškodoval sam, na kar kažejo njegove nasprotujoče si izjave o načinu poškodbe in prvotna izjava vozniku reševalnega vozila, ko mu je povedal, da je nekam brcnil. Po njegovem je tožba popolnoma neosnovana, saj ga tožnik krivi za poškodbo in stroške, čeprav se je poškodoval sam.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo in sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, sklep pa odpravi oz. razveljavi in tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje brez podlage zavrnilo njegov zahtevek po višini za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni upoštevalo v zadostni meri in je odškodnino odmerilo prenizko, odločilo pa je tudi v nasprotju z veljavno sodno prakso in med drugim ni upoštevalo, da je od nastanka škode do izdaje sodbe poteklo že pet let, zaradi česar bi moralo upoštevati deset procentno letno inflacijo za zadnjih pet let. Pritožnik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo v vseh odškodninskih postavkah priznati odškodnino v zahtevanem znesku, saj meni, da je tožeči stranki nastala večja nematerialna škoda v vseh odškodninskih postavkah, kot pa jo je ovrednotilo sodišče prve stopnje. Pritožnik se nadalje pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko oprostiti plačila sodnih taks že na podlagi njenega osebnega zaslišanja, saj tožnik, ki je praktično brezdomec, živi odmaknjeno življenje in ne more sodišču dostaviti dokumentacije v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks. Pritožuje se tudi zoper odločbo o stroških pravdnega postopka in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati v celoti plačan znesek iz naslova predujma za izvedenca in ga tožeči stranki tudi v celoti priznati, saj je bila postavitev izvedenca nujno potrebna.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah obeh pravdnih strank, pri čemer izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti skladno z določilom 2. odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

O pritožbi toženca: Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je za izhodišče svoje odločitve pravilno uporabilo določilo 1. odst. 154. čl. ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem mora oškodovanec (tožnik) dokazati obstoj nedopustnega škodnega ravnanja, škode in vzročne zveze, medtem ko se krivdna odgovornost domneva, povzročitelj (toženec) pa lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženec ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napravilo pravilen zaključek, da je vzrok za tožnikovo poškodbo v ravnanju toženca. Takšen zaključek namreč izhaja iz dokaznega postopka, predvsem iz izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec pojasnil, da je pri tovrstni poškodbi samopoškodba izključena ter da je tovrstna poškodba pogosto posledica močnega zasuka telesa navznoter ob fiksiranem stopalu ali zasuka stopala navzven. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki udeleženi v prepiru in ob izključeni samopoškodbi, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da se ne bi strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde, zato se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v celoti.

O pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, kolikor gre za vprašanje višine odškodnine za telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe čl. 200 ZOR, ki je podlaga za določitev odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo trajanje vseh telesnih bolečin skupno 13 dni hudih, 6 tednov srednje hudih in 2 meseca blagih stalnih bolečin ter številne nevšečnosti tožnika v zvezi z zdravljenjem, kar je sodišče prve stopnje v sodbi natančno obrazložilo, pri tem pa se je oprlo tudi na izvedensko mnenje, kateremu stranke niso nasprotovale. Sodišče druge stopnje meni, da je prvostopno sodišče pri odločanju o višini odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine glede na njihovo trajanje in številne nelagodnosti v zvezi z zdravljenjem na podlagi skrbne ocene vseh izvedenih dokazov določilo primerno odškodnino.

Za pretrpljeni primarni in sekundarni strah je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 200.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel hud, a kratkotrajen primarni strah, saj je šlo za nepričakovan in agresiven dogodek, kateremu je sledila operacija, nato pa je trpel dolg sekundarni strah glede poteka in izida zdravljenja, čeprav ta strah ni bil hud, saj se ni bal za svoje življenje. Glede na inteziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova primerno odmerilo.

Prav tako pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje o višini odškodnine za skaženost. Iz dokaznega postopka izhaja, da se estetske trajne posledice kažejo v dveh brazgotinah na zunanji in notranji strani levega gležnja, ki se vidijo že iz večje oddaljenosti, če je poškodovanec bos in da te brazgotine predstavljajo blago skaženost. Ob takšnem mnenju izvedenca in ob dejstvu, da v vsakodnevnem življenju te brazgotine niso vidne, saj so opazne le, če je tožnik bos, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, ko je tožniku iz tega naslova priznalo 100.000,00 SIT odškodnine.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik zaradi nezgode trajne posledice, ki ga ovirajo pri delu in pri vsakodnevnem življenju in je takšno ugotovitev pravilno oprlo na mnenje izvedenca, da se trajne posledice v funkcionalnem smislu kažejo v zmanjšani gibljivosti levega gležnja, katere posledica so zmanjšane poškodovančeve splošne življenjske in delovne aktivnosti. Toženec je sicer res brezposeln, vendar mu je sodišče prve stopnje verjelo, da si denar za preživetje služi s priložnostnimi fizičnimi deli, pri čemer ga poškodba močno ovira. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče mnenja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova odmerjena pravilno in da tožnik do višje odškodnine ni upravičen, saj si bo lahko kljub težavam, ki se po ugotovitvah sodišča prve stopnje pojavljajo le ob večjih obremenitvah, lahko našel primerno zaposlitev, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da za različne športne aktivnosti ni prikrajšan, saj iz njegove izpovedi sledi, da se s športom pred poškodbo ni ukvarjal. Po prepričanju pritožbenega sodišča tako odškodnina v skupnem znesku 2.700.000,00 SIT predstavlja primerno zadoščenje za negmotno škodo, ki jo je tožnik pretrpel v zvezi s poškodbo. Tako odmerjena odškodnina je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. S tem v zvezi je treba ugotoviti, da tudi ni pogojev za zvišanje odškodnine , kar je pokazal preizkus sodbe v okviru pravilne uporabe materialnega prava glede na toženčevo pritožbo. Kot odgovor na tožnikove pritožbene trditve v tem delu je treba še dodati, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi glede višine odškodnine v primernem obsegu upoštevalo tudi čas, ki je potekel od nastanka škode do izdaje sodbe. Tožnikove pritožbene trditve, ki se nanašajo na strah, skaženost in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v zvezi s tem pa njegov zahtevek, so glede na okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe, glede na vrsto poškodbe in glede na posledice, odločno pretirane.

Pritožba tožnika je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks. ZPP v čl. 169 določa, da je stranka dolžna predlogu priložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju članov gospodinjstva, potrdilo o svojih dohodkih in o dohodkih članov gospodinjstva, zadnjo odločbo o dohodnini ter morebitne druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko stanje in stanje članov gospodinjstva. Tožnik sodišču ni predložil nikakršnega dokaza za svoje navedbe v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je utemeljilo tudi ta del svoje odločitve, pri tem pa je uporabilo tudi pravilne določbe ZPP o tem, kako je treba stroške priznati. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča v zvezi s stroški postopka. Ko gre za stroške izvedenca, jih sodišče prve stopnje ni odmerjalo v škode pritožnika. Iz spisa izhaja, da stroški izvedenca ne znašajo 93.000,00 SIT, kakor jih je priznalo sodišče 1. stopnje, ampak le 60.990,00 SIT (gl. poročilo računovodstva z dne 8.7.99 v spisu). Če je torej od zneska 93.000,00 SIT priznala 70 %, je to še vedno malenkost več kot so znašali celotni stroški izvedenca. Če je pritožnik plačal več predujma, kot je bilo potrebno, pa to ni stvar postopka za odmero stroškov.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).